Dotik znanja

oktober 20, 2010

Knjiga Dotik znanja s podnaslovom Slepi in slabovidni učenci v inkluzivni šoli, je aktualna in dobra informacija za učitelja, ki uči v inkluzivni šoli.

V knjigi pa je dan poudarek tudi staršem in vključenemu učencu.

V današnjih razmerah si težko predstavljamo inkluzijo brez aktivnega sodelovanja staršev. Starši pa ne smejo biti osamljeni. Pomagajo jim lahko tiflopedagogi, svetovalni delavci in učitelji na šoli. Starši vključenega otroka bodo potrebovali naslednje informacije:

● kako se bo njihov otrok vključil v novo sredino;

● kako mu bodo lahko pri tem v oporo;

● kako bodo sodelovali z učiteljem in drugimi člani strokovnega tima;

● katera specialna znanja in spretnosti bo njihov otrok potreboval za uspešno vključitev;

● kako bodo zagotovili specialne pripomočke in učila;

● katera dodatna znanja bodo potrebovali, da bodo lahko pomagali šolajočemu se otroku.

Starši potrebujejo določeno znanje in  korektno svetovanje. Njihovo sodelovanje s šolo in ustanovo za slepe mora temeljiti na odprtem partnerskem odnosu. Le takšen položaj staršev lahko pripomore k njihovi uspešni vlogi pri opravljanju odgovornih nalog vzgojitelja in pomočnika otroku pri delu v šoli in doma.

Današnji čas postavlja pred starše in učitelje nove izzive. Poleg izobraževanja je izjemno pomembna vzgoja. Opozorila nekaterih šolskih sociologov o razvajenosti otrok so še kako na mestu. Bogdan Žorž je v svoji knjigi Razvajenost, rak sodobne vzgoje zapisal: »Razvajanje ni v tem, ker bi imeli otroka preveč radi, marveč v tem, ker ga s tem prikrajšamo za pomembne izkušnje, brez katerih bo v življenju težko shajal.« Še posebno usodna je lahko razvajenost za slepe in slabovidne učence. Starši morajo biti otroku v oporo kot partnerji in svetovalci. Omogočiti mu morajo optimalne pogoje za domače delo in prosti čas.

Za uspešno vključevanje slepih in slabovidnih v večinske šole niso dovolj samo teoretična izhodišča, temveč  uresničevanje le-teh v praksi. To pa niti slučajno ne more biti omejeno samo na izvajanje specialno-pedagoške pomoči s strani tiflopedagogov, temveč mora biti vključen celoten strokovni tim večinske šole, na katero se je vključil slep ali slaboviden učenec. Inkluzija bo tako uspešna le, če bodo upoštevani vsi ključni strokovni, izobrazbeni, osebnostni in socialni kriteriji, ki so nedeljivi v celoti integriranega izobraževanja posameznika. 

Projekt vključitve lahko zaživi, če med seboj sodelujejo vsi udeleženci: učenec, starši, šola in specialna ustanova. Izjemno pomembno pa je tudi pravilno informirano in ozaveščeno okolje, kjer poteka vzajemen proces prilagajanja okolja in posameznika. Slepi ali slabovidni učenec ne sme biti breme za šolo. To pa se lahko zgodi, če na vključitev niso pripravljeni vsi udeleženci: šola kot celota in vsi učitelji v njej, slepi oziroma slabovidni učenec in njegovi videči sošolci pa tudi starši.

POUDARKI NA DELAVNICI.

–         Predstavitev učil, ponazoril in igrač

–         Kaj lahko naredimo sami in kako se to naredi

–         Izdelava zveneče žoge

–         Izdelava piščali

–         Prilagoditve, ki jih lahko naredimo sami.

Zaključek

 

Inkluzija pomeni vključitev učenca s posebnimi potrebami v sredino, kjer je doma, kjer je njegova družina in prijatelji. Inkluzija ima v primerjavi z segregiranimi oblikami izobraževanja vsekakor prednost, toda le v pogojih, da je slepi oz. slabovidni učenec enakovreden osebek v razredu in v okolju, kjer živi, da ima možnost in pogoje pri uresničevanju svojih specifičnih potreb. Inkluzija nikakor ni nekaj, česar bi se morali bati, ampak je lahko osvežitev za pedagoško prakso. Upravičen  je lahko strah učitelja pred neznanimi zahtevami

Advertisements

oktober 28, 2013

touch of knowledge


Shell Silverstein

februar 10, 2012

Shell Silverstein

MANJKAJOČI KOŠČEK (Tipanka)

Tipanka

Prevod v slovenski jezik: Bojana Pavlič, Iskanja, Ljubljana, 1995

Prilagoditev za slepe in slabovidne: Roman Brvar, Ljubljana 2009

Tipanka Manjkajoči košček, je prilagojena za igro in branje slepega in slabovidnega otroka.

Velikost: 30 x 21 x 3 cm

 

Zasnova in izvedba tipanke:

Zasnova in izvedba tipanke je izvirna. Materiali, ki so uporabljeni pri izdelavi, so uporabnikom prijazni in dovolj veliki za varno igro tudi predšolskih otrok. Tipanka je prilagojena tipni in zmanjšani vidni zaznavi. Vsebine se ilustrirajo sproti na osnovni tipni sliki, ki predstavlja pestro in zanimivo pot glavnega junaka. Bitja in predmete, ki jih srečuje, ko išče manjkajoči košček, pa se na to osnovno sliko pritrjujejo z magnetki. Spravljeni so v ločenem predelu pod osnovno sliko.  Tekst v brajici in v povečanem tisku se odpira navzgor, kar olajša branje in igro s tipanko.

V začetku bodo otroku povest pripovedovali (brali) starši. Kasneje, ko se bo opismenil, pa bo povest lahko bral sam in hkrati z magnetnimi elementi samostojno postavljal posamezne prizore, ki se navezujejo na vsebino. Tipanka tako omogoča igro in branje v dvojicah ali skupini.

Ker je tipanka opremljena s povečanim grafičnim tekstom, je primerna tudi za otroke z zdravim vidom.


Posebnosti preverjanja in ocenjevanja znanja pri slepih in slabovidnih učencih

februar 6, 2012

Povzetek

Slep ali slaboviden učenec mora doseči enak standard znanja kot videč sošolec, kar učitelj ugotovi s preverjanjem in z nepristranskim ocenjevanjem, vendar mu mora učitelj zagotoviti ustrezne prilagoditve in podaljšan čas ob pisnem preverjanju. Pomembna je nazornost in neposredna zaznava. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju.

Slepi oziroma slabovidni učenec lahko dosega cilje programa redne osnovne šole, potrebuje le drugačne metode, pripomočke in poti za dosego istega učnega standarda. Dejstvo je, da je vid najvažnejši čut zaznavanja. Manj ko učenec vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje. Prav zato so pomembne vzpodbude in pravilni pogoji dela z upoštevanjem  posebnih pristopov in uporabo prilagojenih pripomočkov. Temelj uspešnega in kvalitetnega pouka za slepe so posebna znanja: Braillova pisava, orientacija in mobilnost, uporaba sredstev komuniciranja (računalnik, pisalni stroj itd.).

Ključne besede: komunikacijske poti, prilagoditve, specialni pripomočki in učila, individualizacija, inkluzija

1. UVOD

Poučevanje slepih in slabovidnih je izziv in velika odgovornost. Učitelju se zastavi ključno vprašanje, kako slepemu ali slabovidnemu učencu približati, predstaviti in na primeren način razložiti učne vsebine oz. določene geografske pojme. Pot je le ena. Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače pokazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material.

Področje izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v Sloveniji v zadnjih letih doživlja velike spremembe. Nova zakonodaja, ki je bila sprejeta leta 2000, je inkluzijo opredelila kot osnovni princip na tem področju. V skladu s tem se povečuje število otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ki se vključujejo v običajne oblike izobraževanja. Poleg tega še vedno ostajajo posebne vzgojno izobraževalne ustanove, ki izvajajo prilagojene programe za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami.

Videči otroci z usmerjenim opazovanjem in posnemanjem spontano pridobijo veliko novih pojmov in spretnosti. Vzpodbujamo in usmerjamo jih, da znajo izbrati pravo informacijo. Pri slepih in slabovidnih učencih je pot do novih znanj veliko bolj kompleksna. Slepi potrebuje drugačne metode, pripomočke, prijeme in poti za dosego istega učnega standarda.

Zakaj?

Oglejmo si nekaj dejstev:

  • praktične izkušnje o prostoru in zunanjem svetu so pomanjkljive, dostikrat nepopolne ali celo izkrivljene;
  • zaradi skromnih prostorskih predstav je tudi orientacija v prostoru relativno slaba;
  • izrazite težave so pri zaznavanju razdalj, smeri oz. vzajemnega odnosa med predmeti;
  • ne morejo spremljati dinamičnih sprememb v naravi, zato so težave pri posploševanju in oblikovanju pojmov;
  • težje prihajajo do posploševanja in sinteze pojmov;
  • ob teh dejstvih je razumljivo, da tudi zavzetost za spoznavanje in

osvajanje okolja ni tako močna. Potrebne so vzpodbude in individualiziran

pristop;

●   slepota lahko oteži ali onemogoči doseganje ciljev, kar lahko pogojuje

psihološke probleme npr. notranje nezadovoljstvo in napetost.

Slepi učenec mora veliko znanj osvojiti s tujo pomočjo oz. s  treningom in v konkretni situaciji. Informacije pridobiva po okrnjenih poteh zaznave. Zato so le-te lahko nepopolne in nejasne. Tudi pri slabovidnih učencih so močno izražene individualne težave v zaznavanju. Vključeni učenec bo tako v izobraževalnem procesu v številnih učnih situacijah potreboval individualen in individualiziran pristop. Zato mora učitelj to pri vsakdanjem delu v razredu tudi upoštevati. Del tega pa  je tudi preverjanje in ocenjevanje.

  1. ZNAČILNOSTI PREVERJANJA IN OCENJEVANJE SLEPIH IN SLABOVIDNIH UČENCEV

Vsak slep ali slaboviden učenec ima pravico do prilagojenega izobraževanja, pri katerem učitelj upošteva individualne zmožnosti in potrebe učenca ter jih usklajuje z zahtevami učnega načrta. Kjer učnih vsebin ni mogoče ustrezno posredovati po standardnih poteh, mora učitelj poiskati dodatne poti in načine. Na primer pri slepem ali slabovidnem učencu upošteva njegove individualne zaznavne možnosti in potrebe. Slepemu učencu je treba okolje približati tako, da ga bo zaznaval celovito, sicer zanj ni vzpodbudno. To, česar ne more videti, naj ob primernem ponazarjanju doživi.

Primer: Kar učitelj med razlago riše na tablo, mora sproti komentirati in preveriti razumevanje tudi pri slepem ali slabovidnem učencu. Prav je, da isto risbo učencu nariše na pozitivno folijo ali že v pripravi na pouk. Prav tako je veliko lažje, če za vse učence pripravi tako ponazoritev, ki bo prilagojena zaznavanju slepega, na primer model ali materialni vir.

Učitelj bo moral v konkretni učni situaciji razrešiti marsikatero vprašanje, na primer, kako bo uresničil pravico slepega učenca do dodatnega časa za reševanje nalog.

To lahko stori na različne načine:

– lahko zmanjša obseg nalog za slepega oziroma slabovidnega učenca, da lahko vsi učenci končajo v enakem času;

– lahko slepemu oziroma slabovidnemu učencu omogoči, da naloge reši do konca, medtem ko ostali učenci dobijo druge zaposlitve;

– to lahko uresniči v procesu učne ure ali pri dopolnilnem pouku.

Pri preverjanju in ocenjevanja znanja se mora prilagajati tudi učitelj, da izbere tisto komunikacijsko pot in tehniko zapisa, ki je za posameznika najbolj primerna. Veliko lažje bo, če bo učenec uporabljal brajevo vrstico na računalniku, kot pa če bo pisal na brajev pisalni stroj. V drugem primeru bo napisane rešitve lahko prebral učitelju kar učenec sam. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju, vendar naj se pisno preverjanje ne zanemarja.

Oblike pouka in komunikacijske poti dela s slepim in slabovidnim učencem so praviloma individualne, toda ne na škodo skupinske dinamike v razredu. Individualne so predvsem zaradi uporabe posebnih pripomočkov, nujnosti neposrednega pristopa učitelja in

svojevrstnih metod dela glede na prizadetost vida.

Kako uresničevati načelo individualizacije, da bi vsem učencem omogočil enake učne pogoje?

Kako prilagoditi delo v razredu, v katerega je vključen slep ali slaboviden učenec?

Kako ob upoštevanju individualizacije izpeljati vse faze pouka?

Kako upoštevati načelo individualizacije pri pripravi učnega gradiva in učnih lističev?

Kako izvajati individualiziran program, ki ga oblikuje skupaj z mobilnim tiflopedagogom in šolsko svetovalno službo?

Temelji uspešnega preverjanja in ocenjevanja v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci.

so metodično-didaktične prilagoditve.

  • da je naloga napisana v tipni, v povečani vidni pisavi ali posneta;
  • da ima učenec z okvaro vida 50 % več časa za reševanje naloge kot njegovi videči sošolci;
  • da je imel učenec primerne delovne pogoje in možnost uporabe specialnih pripomočkov;
  • da se je preverjalo in ocenjevalo znanje o predelani snovi s ponazorili, ki jih je učenec pri pouku že spoznal.
  • da je bil zapis na USB ključu pripravljen že pred poukom, učenec pa ga je dobil pred preverjanjem ali ocenjevanjem. Pogoj: učenec bo delal na prilagojenem  računalniku (brajeva vrstica z zvočnim izhodom ali v programu povečav).
  • da so bila na razpolago ponazorila, ki slepemu nadomestijo slikovni ali grafični material (tipne slike, modele, makete, tipne zemljevide, načrte itd.)
  • da je imel učenec primerne delovne pogoje in možnost uporabe specialnih pripomočkov,
  • da je bila slabovidnemu učencu glede na individualne zaznavne potrebe

omogočena uporaba elektronskega povečala ali osebne lupe,

  • da je bil pripravljen generaliziran grafični material in primerno slikovno gradivo,

3.  POGOJI ZA USPEŠNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

Brez dobrih pogojev šolskega dela, ni uspešnega preverjanja in ocenjevanja.

Okvara vida ima prevladujoč vpliv na senzorno-perceptivno področje ter na razvoj motorike. Zaradi manjkajoče integracijske funkcije vida so slepi vezani na parcialne, konkretne izkušnje, ki upočasnjujejo razvoj pojmov. Pridobivanje informacij je kompleksno: po več nadomestnih poteh zaznavanja, z različnimi specifičnimi pripomočki celoto običajno spoznavajo do delih. Zato je ključna učiteljeva tiflodidaktična priprava, podkrepljena s primernimi učnimi pripomočki, ki slepemu ali slabovidnemu učencu omogočajo uspešno učenje. Učno gradivo za slepe in slabovidne učence je namreč lahko kakovostno le takrat, ko je prilagojeno dejanski individualni zaznavi učenca.

Poučevanje slepih in slabovidnih učencev je izziv, ki pred učitelja postavlja tri ključne naloge:

spoznavno   –  kaj učenca naučiti;

didaktično   –  kako ga učiti;

vzgojno – čemu tako (naučiti) se učiti in učence pripravljati za samostojnost.

Kaj, kako in čemu so osnovna vprašanja, ki naj učitelja vodijo pri pripravi na učno uro s slepim ali slabovidnim učencem. Vsa tri vprašanja oziroma naloge se med seboj povezujejo in gradijo celoto, saj mora učitelj upoštevati tako slepega in slabovidnega učenca kot predpisane učne vsebine in cilje.

K pripravi učnega gradiva za slepe sodijo prilagajanje in prepis pisnih vsebin učbenikov v brajico ali priprava za njihovo snemanje v zvočno obliko, prilagajanje slikovnega in grafičnega materiala za otip, izposoja tipnih slik, modelov, maket, načrtovanje uporabe prilagojenih prostorskih prikazov – tipnih načrtov, tipnih zemljevidov, tipnih tlorisov, načrtovanje uporabe in izbor predmetov za otip – materialnih virov, etnoloških predmetov, replik, priprava dnevnega učnega in didaktičnega gradiva – delovnih lističev, testov, nalog za preverjanje in ocenjevanje v brajici, njihovo snemanje na trak ali zapisovanje v digitalni obliki, priprava bistvenih in ne predolgih pisnih vsebin na računalniku za branje na brajevi vrstici z zvočno podporo ali na povečani zaslonski sliki, izdelava in programiranje vsebin za zvočno tipno sliko.

Oblike pouka in komunikacijske poti dela s slepim in slabovidnim učencem so praviloma individualne, toda ne na škodo skupinske dinamike v razredu. Individualne so predvsem zaradi uporabe posebnih pripomočkov, nujnosti neposrednega pristopa učitelja in svojevrstnih metod dela glede na prizadetost vida.

3.1 PRILAGOJENO UČNO MESTO

Pri prilagajanju učnega mesta za slabovidnega učenca ni splošnega pravila. Pripravimo

ga glede na potrebe posameznega učenca.

Slepi učenec potrebuje večjo delovno površino že zaradi obsežnosti učbenikov v brajici in dodatnega prostora za odlaganje brajevega stroja, kompleta za pozitivno risanje, raznih ponazoril in številnih drugih pripomočkov. Zato je dobrodošlo, če ima učenec v razredu omaro, v katero lahko svoje pripomočke pospravi.

Za učenje in branje je najprimernejša dnevna svetloba, ki pada s strani. Poskrbeti pa moramo tudi za individualno dodatno razsvetljavo. Bolj moramo osvetliti učni prostor, bralno mizico oziroma opazovani predmet. Tu pa je izjema učenec z albinizmom, ki je občutljiv za močno svetlo in bo potreboval »zatemnitev« učnega mesta, na primer žaluzije na oknu. Nasprotno pa bo učenec s katarakto potreboval dodatno osvetlitev. Učilnica naj bo posredno osvetljena. Premočna ali prešibka osvetlitev lahko slabovidnemu učencu povzroči glavobol, bolečine v očeh, solzenje ali slabo počutje.

3.2. PRILAGODITVE DIDAKTIČĆNEGA KOMPLETA ZA SLEPE IN

SLABOVIDNE UČENCE

Ker so slepi in slabovidni učenci omejeni pri uporabi atlasov, slikovnega in grafičnega materiala v učbenikih, mora učitelj uporabiti didaktično gradivo, ki je prilagojeno njihovi zaznavi. Če didaktični gradivo ni prilagojeno, tudi preverjanje in ocenjevanje ne more biti realno.

3.2.1   Tipni modeli in makete – S tipnimi maketami in modeli je pouk bolj nazoren.  Z modeli prikažemo predvsem procese, pojave in tiste ključne pojme, ki jih slepi oziroma slabovidni v danem prostoru ne morejo opazovati.

Predstavljam delo s modelom polderja – umetne depresije. Model prikazuje: Nasip, morje, Kanal z zapornico, izsušeno dno polderja z naseljem in mlinom na veter, ki deluje tudi kot vodna črpalka. Ob modelu polderja učenci veliko lažje osvojijo pojme: Nasip, kanal, bibavica, depresija, črpalka (mlin na veter). Tudi obravnava kolonizacije in izrabe izsušenih kmetijskih površin, je tako bolj razumljiva. Ob modelu je tudi preverjanje veliko bolj uspešno znanje pa je trajnejše.

3.2.2   Grafične vsebine, ki niso dostopne zaznavi slepega ali visoko slabovidnega učenca, lahko le opišemo oz. opis posnamemo na zvočni medij. Kako si bo določeno sliko ali grafični prikaz predstavljal slepi učenec pa moramo preveriti takoj in po potrebi dodatno obrazložiti. Tudi z risanjem na pozitivno folijo.

Pri pripravi učnih lističev za slabovidne učence pa smo pozorni predvsem na naslednje:

–         na primerno povečavo,

–         na uporabo papirja, ki se ne blešči,

–         na izbor grafike in kontrastnih močnih linij,

–         da so učni listi pregledni,

–         na papir, ki se ne blešči in primerna pisala.

3.2.3    Materialni viri so odlična zamenjava za slikovni ali grafični material. Če učitelj ponazarja z materialnimi viri, je pouk nazornejši, pomnjenje pa trajnejše. Paziti pa mora, da ima na voljo dovolj časa za demonstracijo vira in njegov ogled.

Pri zastavljanju vprašanj naj učitelj upošteva načelo, da vedno zastavi le eno nedvoumno vprašanje.

  • Kaj predstavlja ta materialni vir (na primer ostanek rimske tegule)?
  • Iz kakšnega materiala je?
  • Kako so jo naredili?
  • Za kaj so jo Rimljani uporabljali?
  • Na pozitivno folijo nariši akvadukt ter razloži njegovo delovanje in  pomen. Na tipnem zemljevidu Rimskega cesarstva pokaži province Egipt, Galijo, Britanijo, Panonijo.

3.2.4 S posploševanjem ali generalizacijo tipnih prikazov prilagajamo tipne ali vizualne informacije individualni zaznavi slepega ali slabovidnega učenca. Ko pripravljamo učne vsebine za slepega ali slabovidnega učenca,  lahko princip posploševanja razdelimo v tri področja:

a).  prilagajanje prikazov tipni zaznavi;

b).  princip izdelave povečav, kjer mora biti upoštevana zmožnost zaznavanja

slabovidnega učenca pri uporabi prostorskih prikazov in grafičnih informacij;

c).  posplošitev prostorskih prikazov je pogojena s starostjo in učno sposobnostjo

posameznega učenca.

Učitelj posplošuje le do take mere, da so tipni prikazi lahko dostopni zaznavanju slepega ali slabovidnega učenca ter vsebinsko in tehnično dovolj razumljivi, hkrati pa še vedno prikazujejo bistvo. Posploševanje oziroma generalizacija vizualnih materialov za slabovidne je potrebno zaradi njihove zmanjšane vidne zaznave oziroma zato, da je na prikazih večja preglednost, ne sme pa okrniti temeljne vsebine, ki jo želimo prikazati. Podrobnosti, ki so pomembne za razumevanje vsebin, povečamo in prikažemo ločeno. Ko slaboviden učenec usvoji bistvene značilnosti, se lahko vrnemo k izvirni sliki, ki jo opazuje in spoznava s povečalom. Ko generaliziramo grafični material, izberemo primerno intenziteto barv, pazimo na ozadje slike, na kvaliteto grafike in obseg vsebine.

3.2.5    Zvočna knjiga je za slepega pomemben pripomoček za delo, učenje in ustvarjalno preživljanje prostega časa. Uveljavila se je, ker je poslušanje v mnogih primerih dobrodošla alternativa branju s prsti in ker je snemanje hitrejše kot prepisovanje v brajico. Tudi poslušanja se je treba naučiti.

4. OBLIKE GRADIV IN NAČINI DELA PRI PREVERJANJU IN

OCENJEVANJU UČNIH VSEBIN

Kako bodo podane naloge glede na komunikacijsko pot po kateri

dela učenec?

  • pisno v Braillovi pisavi (brajici), povečano
  • s prilagojenim slikovno/grafičnim materialom, s tipnimi slikami
  • v zvočni obliki (zvočna knjiga), posneto na MP3 ali besedilo prebere asistent
  • s tipnimi prikazi, modeli, maketami, tipnimi slikami
  • s priročnimi zbirkami materialnih virov, zgodovinskih replik, etnoloških

in drugih artefaktov človeškega ustvarjalnosti

  • z demonstracijo določenega, pojma, pojava ali procesa

Pri preverjanju in ocenjevanju mora učitelj upoštevati naslednja dejstva:
–     Slepi ali slabovidni učenec navadno potrebuje več časa, da prebere določeno snov.

–         Učbeniki v brajici ali v povečanem tisku so zaradi načina zapisa zajetnejši.

–         Pri slepih se vse bolj uveljavlja branje z brajevo vrstico in poslušanje prek zvočnega izhoda na računalniku.

–         Učenčevi pisni zapisi, kot so testi, eseji, naloge, so glede na učenčeve individualne zaznavne zmožnosti težko čitljivi.

–          Zapisi v brajici so lahko za  učitelja problem, če brajice ne pozna. Slepi učenec bo zato lahko podal zapis na mediju ali pa ga bo posnel.

–         Slabovidni učenec bo zlasti pri daljših besedilih izkoristil iste možnosti, krajša pa bo morda lahko podal v rokopisu.

–         Učitelj ne sme biti preveč kritičen do ličnosti rokopisa, ampak le do vsebine. Slabovidni učenci namreč zaradi okvare vida pišejo manj čitljivo, mimo vrste in neenakomerno, saj je pri njih vidna koordinacija otežena.

Glede na našteta dejstva je potrebno prilagoditi material za delo slepega ali slabovidnega.

  1. POSEBNI PRIPOMOČKI IN UČILA

Za slepega oziroma slabovidnega učenca je pridobivanje informacij kompleksno, saj jih pridobiva pretežno po slušni in tipni poti oziroma zmanjšani vidni zaznavi. Temu so prilagojena specialna učila in učni pripomočki, brez katerih tudi ni uspešnega preverjanja in ocenjevanja. Predstavljam naslednje pripomočke:

5.1      Diktafon je naprava, ki zapisuje in predvaja govor, zato omogoča shranjevanje različnih govorjenih informacij. Slepemu in slabovidnemu učencu je v veliko pomoč. Z njim lahko snema predavanja, pomembne delovne informacije in si naredi zvočne beležke. Uporaben je pri delu v razredu, pa tudi na ekskurziji in v prostem času, saj je primeren za delo na prostem. Vgrajen je lahko tudi v mobilni telefon, MP3-predvajalnik ali kak drug aparat.

5.2      Komplet za pozitivno risanje na folijo je manjša tabla, ki jo učenec nosi v nahrbtniku. Njegova uporabnost je zelo široka. Učenec ga najprej spozna prek igre in zabave, kasneje pa je to učni pripomoček pri pouku, saj omogoča odlično komunikacijo med učiteljem in slepim učencem. Z njim lahko učitelj slepemu učencu ponazarja konkretne pojme.

5.3.   Računalnik, ki je prilagojen za delo slepega, je danes nenadomestljiv pripomoček in specialno učilo. Informacijska komunikacijska tehnologija omogočajo slepim in slabovidnim učencem povezavo z okoljem. Ta sredstva so lahko prilagojeni računalnik z brajevo vrstico in zvočnim izhodom, povečevalnik zaslonske slike in teksta, brajev tiskalnik, zvočno-tipna slika itd. Prav uporaba prenosnega računalnika z brajevo vrstico je zelo olajšalo delo v integraciji.

5.4  Brajev pisalni stroj slepemu omogoča zapis v brajici. Je mehanska ali elektronska naprava s šestimi osnovnimi tipkami za pisanje raznih kombinacij šestih izbočenih pik.

5.5  Bralna mizica in šolska miza s premakljivim nagibom delovne površine slabovidnemu učencu omogočata, da v primerni razdalji in pod pravilnim kotom bere grafični tisk.

5.6  Elektronsko povečalo je elektronska naprava, ki vsebuje kamero, povečalo, individualno osvetlitev, monitor in posebno programsko opremo. Slabovidnemu ali skoraj popolnoma slepemu učencu omogoča delo z besedili in slikovnim materialom.

5.7  Večpredstavna osebna tabla za slepe in slabovidne – Tabla je prilagojena za delo slepega ali slabovidnega učenca. Ima kontrastno belo-črno delovno površino in dvignjeni rob, ki omogoča lažjo orientacijo ter preprečuje padanje predmetov na tla. Primerna je za delo pri pouku ali kot individualna delovna površina. S prilagoditvami in dodanimi didaktičnimi elementi ter magnetnimi predlogami je uporabna kot univerzalni didaktični pripomoček.

  • Svetla ali temna podloga je primerna za opazovanje in demonstracijo raznih predmetov, materialnih virov ali ponazoril.
  • Omejen učni oz igralni prostor s kontrastnim dvignjenim robom olajša orientacijo pri šolskem delu in igri.
  • Bela folija omogoča tudi delo s tehniko – piši briši.
  • Gumirana osnova omogoča risanje na pozitivno folijo in risanje z radelčkom.
  • Tabla omogoča tudi delo s samolepljivimi blazinicami oz. trakovi.
  • Velik spekter večpredstavnosti pa ima kovinska osnova table, ki omogoča

demonstracijo in delo s seti (geografija, matematika, biologija), z magnetnim

pritrjevanjem.

Večpredstavna tabla omogoča sprotno preverjanje in utrjevanje pojmov.

  1. POSEBMA ZNANJA

Za uspešen in kvaliteten pouk v razredu s slepim ali slabovidnim učencem ne zadoščajo samo specialna oprema in prilagojeni didaktični materiali, ampak tak učenec potrebuje tudi specialna znanja in zadostno asistenco mobilnega tiflopedagoga. Šele vse to skupaj omogoča uspešno učenje in zadostno individualno funkcioniranje učenca. Slepi in slabovidni učenci morajo izpad vida nadomestiti s preostalimi čutili. Pri tem si pomagajo s specialnimi znanji, ki jim omogočajo premagovanje vsakdanjih zahtev in uspešno učenje.

Ta znanja so:

– opismenjenost v brajici in grafični pisavi:

– orientacija in mobilnost

– osvajanje socialnih veščin

– aktivnosti za ohranjanje preostalega vida

– delo z zvočno knjigo

– obvladovanje sredstev komuniciranja

– uporaba in ravnanje s posebnimi specialnimi pripomočki za slepe in slabovidne

Ta znanja in spretnosti so za slepe in slabovidne učence izjemnega pomena. Brez njih si težko predstavljamo kakovosten pouk in učenčev napredek.

6.1 Orientacija slepih zajema celostno občutenje prostora z uporabo posebnih pripomočkov za orientacijo, kot so mobilni načrt, dolga bela palica, tipni kompas itd.

Osvojena znanja in spretnosti iz orientacije in mobilnosti so osnova za kvaliteten pouk. Težko si zamislimo orientacijo na zemljevidu pri pouku geografije, če učenec nima osnovnega znanja iz orientacije in mobilnosti.

6.1.1  Vaje iz orientacije na tipnem načrtu – Pred teboj je list iz tipnega načrta Ljubljane. Z načrtom in s pomočjo legende s tipnimi dogovorjenimi znaki boš utrjeval-a orientacijo na tipnem načrtu. Upoštevaj navodila in vadi naslednje naloge:

  1. Oglej si (potipaj) legendo in opiši dogovorjene znake.
  2. Na priloženem delu mestnega načrta, določi glavne in stranske strani neba. Upoštevaj, da je sever zgoraj!
  3. S pomočjo tipnega kompasa orientiraj načrt glede na geografski sever.
  4. Na načrtu poišči dogovorjene znake, ki si jih spoznal-a v legendi.
  5. Kaj vse predstavljajo ti dogovorjeni znaki?
  6. Kako so označeni semaforji?
  7. Katerega dogovorjenega znaka, ki je v legendi, na načrtu ni? Opiši ga.
  8. Vadi naslednje situacije:

–         Kaj je na SZ mestnega načrta?

–         Kaj je na Z načrta?

–         Kaj je na V?

–     Kateri objekti so v predelu Rožnika?

–         Glede na strani neba opiši pot od železniške postaje do Tromostovja.

–         Pokaži sotočje Ljubljanice in Gradaščice.

Slika: Tipni načrt Ljubljane

  1. KOMUNIKACIJSKE POTI

Preden učitelj začne s pripravo nalog za preverjanje in ocenjevanje se mora seznaniti po kateri komunikacijski poti dela učenec. Komunikacijske poti so opredeljene glede na stanje vida. Te poti so: Komunikacijska pot za slepe, komunikacijska pot za slabovidne in kombinirana komunikacijska pot. Na podlagi te informacije lahko izbere učitelj način in prilagodi gradivo za individualno preverjanje ali ocenjevanje učenca.

Vprašanja za preverjanje in ocenjevanje, ki jih bo reševal slepi učenec, lahko zapišemo v brajici, na računalnik ali posnamemo. Tudi za slabovidnega učenca zapis vprašanj in nalog lahko prilagodimo na računalniku s programi povečav ali mu omogočimo, da jih prebere z uporabo povečala oz. osebne lupe. V nadaljevanju si oglejmo uporabo računalnika, kot učnega pripomočka v inkluzivnem razredu.

7.1.  Komunikacijska pot za slepega učenca. Učitelj lahko uporabi USB ključ s katerim posreduje gradivo za preverjanje ali ocenjevanje učencu. Ko učenec test reši, ključ vrne učitelju. Za ta posredni način komunikacije med učiteljem in učencem je pogoj, da slepi učenec obvlada delo s prilagojenim računalnikom in obvlada desetprstno slepo pisanje. .

5.2.  Komunikacijska pot za slabovidnega učenca. Ko učitelj pripravlja test s katerim bo preverjal ali ocenjeval predelano učno snov, je še posebno pozoren na slabovidnega učenca. Vsebino testa, ki ga je pripravil za učence, še posebej individualno prilagodi za slabovidnega učenca. Poveča pisavo, pregledno uredi zapis, izbere primeren papir (se ne blešči). Postopek s »ključem« pa je enak, kot pri slepem učencu.

  1. 8. PRAKTIČNE OBLIKE DELA

Slepi učenci kakovostnega znanja, ki temelji na realnih predstavah, ne morejo pridobiti samo v razredu. Nekatere pojme, dogodke ali predmete lahko spoznajo in razumejo le s pomočjo neposrednega praktičnega izkustva v muzeju, na ekskurziji ali s praktičnim delom v razredu.

8.1   Ekskurzija je spoznavni proces, ki zahteva dobro pripravo, poznavanje učencev, ki naj bi se ekskurzije udeležili. Ni dovolj, da povemo, kam bomo šli in kaj bomo tam videli, temveč moramo znati vzbuditi njihovo zanimanje. Nekatere vsebine že vnaprej obravnavamo v razredu, kjer preverimo razumevanje pojmov, pojavov in veščin, povezanih z ekskurzijo. Ekskurzija ni samo enkratno dejanje, ki se konča z analizo, sintezo, vrednotenjem ampak je pomembno tudi sprotno preverjanje in ocenjevanje.

8.2   Nazornost – Tudi jabolko je lahko odlično ponazorilo. Ko pri geografiji obravnavamo pojme v zvezi z Zemljo, ponazorimo le to z jabolkom. Učenci si jabolko najprej ogledajo in otipajo. Muha predstavlja severni pol, pecelj južnega. Če jabolko prerežemo počez, po ekvatorju, dobimo severno in južno poluto, če pa ga prerežemo  vzdolžno od muhe do peclja, pa dobimo vzhodno in zahodno poluto. Učenci pokažejo (otipajo) tudi skorjo in jedro. Ko drži vsak učenec v razredu svoje jabolko v roki med palcem in kazalcem, lahko določi nagib zemeljske osi in ponazori vrtenje zemlje. Določijo pa lahko tudi začetni poldnevnik,  ekvator, pa tudi zgradbo zemlje (skorja/lupina, plašč/meso, jedro peške).

S takimi nalogami sem lahko preveril razumevanje določenega pojma, pojava ali procesa.

8.3   Dramatizacija – Učne vsebine, ki jih lahko predstavimo ali prikažemo na dramatičen način, se globlje usedejo v spomin učencem in so lahko način za odlično motivacijo v novo učno temo. Vir za dramatizacijo oz. pripravo igre je lahko zanimiv zgodovinski dogodek, leposlovno delo ali igra vlog znanih osebnosti. Učenci na ta način  pridobijo več kot samo informacijo o učni vsebini. Tu je pomembna še osebnostna in socialna rast ter neformalno pridobivanje določenih spretnosti in vedenj.

8.4   Kvizi in tekmovanja – Razna tekmovanja in kvizi so še kako dobrodošli, če so zasnovani tako, da omogočajo enakovredno tekmovanje tudi slepim in slabovidnim. Žal pa je v praksi drugače. Na državnih, pa tudi šolskih kvizih posebnih prilagoditev ni. Največji problem so vprašanja, ki temeljijo na slikah ali grafičnih prikazih. Kako naj na taka vprašanja in naloge odgovarja slep ali slaboviden učenec.

Rešitev je lahko več:

– Da se taka grafična vprašanja prilagodijo v tipne slike ali modele

– Da se grafično prilagodijo zaznavi slabovidnega

– Da se vprašanje zamenja s primernim opisnim vprašanjem.

Tak primer je vprašanje: »Na mozaiku je upodobljen bizantinski cesar

Justinjan. Opiši njegova oblačila.«

Slepemu učencu te slike nikakor ne moremo prilagoditi. Zato mu postavimo vprašanje drugače ali izberemo drugo, po zahtevnosti enakovredno.

9.  Zaključek

Za slepe in slabovidne učence je treba poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. Na osrednji ustanovi za slepe in slabovidne učence temu področju namenjajo veliko pozornosti. Učitelj v inkluzivni šoli si bo lahko to bogato didaktično gradivo izposojal ali pa bo od mobilnih tiflopedagogov dobil navodila, kako lahko enostavnejša ponazorila pripravi sam.

Slepi in slabovidni učenci, ki se vključujejo v večinsko šolo, potrebujejo strokovno obravnavo in podporo, zato se v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana,  ustanavili Center za pomoč slepim in slabovidnim. Zasnovan je tako, da izvaja celostno podporo slepim in slabovidnim otrokom, mladostnikom, njihovim staršem in učiteljem. Z oživitvijo Centra, bo stekla tudi izposoja tiflodidaktičnih pripomočkov in učil za slepe in slabovidne učence, ki so vključeni v večinske šole.

Z nastopom inkluzije se posebna znanja didaktike in metodike na velika vrata selijo v redno izobraževanje. Del teh znanj pa je tudi posebna priprava na pouk s slepimi in slabovidnimi učenci, ki med drugim vključuje tudi preverjanje in ocenjevanje. S knjigo Dotik znanja bo učitelj v inkluziji dobil osnovno informacijo o značilnostih poučevanja slepih on slabovidnih učencev.

Razlaga pojmov

Albinizemgenetska bolezen, za katero je značilno pomanjkanje melanina, pigmenta, ki daje barvo koži, lasem in očem. Veliko je težav tudi z očmi, saj lahko poslabšajo vid. V takšnih primerih zdravnik že v mladosti priporoča očala, še bolje pa zatemnjena očala, da so oči zavarovane pred fotofobijo.

Bralna mizica – učni pripomoček, ki ne bi smel manjkati v razredu. Učencem omogoča lažje branje oz. opazovanje slikovnega materiala. Drža otrok je boj pravilna. Zaradi pravilnega kota opazovanja ne prihaja do refleksije in bleščanja. Prav zaradi naštetih lastnosti je bralna mizica pomemben pripomoček tudi za slabovidnega in praktično slepega učenca (udobno bližinsko opazovanje). Podobno funkcijo ima lahko tudi miza z nagibom.

Inkluzija – poudarja prilagoditev okolja otroku in njegovo vključenost v socialno okolje. Je proces, v katerem šola in družbeno okolje zmanjšuje ovire, ki onemogočajo sodelovanje vseh otrok, ki so vključeni v večinsko šolo. Vsak otrok mora biti sprejet in obravnavan s spoštovanjem, upoštevati pa je potrebno tudi individualne potrebe posameznika.

Katarakta – strokovni izraz za sivo mreno, postopno zamotnitev zdrizaste snovi, ki tvori očesno lečo. Takšna leča lahko ustavi, popači ali razprši svetlobo, ki prihaja v oko, ter tako okvari vid. Obseg ohranjenega vida je odvisen od mesta in gostote zamotnitve na leči.

Posebne komunikacijske poti – te so: komunukacijska pot za slepe, slabovidne in kombinirana komunikacijska pot. Komunikacijskim potem so prilagojena tudi specialna učila, pripomočki in tehnike poučevanja.

Tiflodidaktika – Veda o poučevanju slepih in slabovidnih (teorija pouka in izbraževanja).

Tiflopedagog – učitelj slepih in slabovidnih, ki v sodelovanju s strokovnjaki drugih profilov skrbi za vzgojo, izobraževanje in rehabilitacijo ter za celosten razvoj otrok, mladostnikov in odraslih slepih in slabovidnih oseb.

Tipni zemljevid in načrti so posebej prirejeni za branje s tipom. Tako je vsebina prikazana z vzdignjenimi ali ugreznjenimi elementi oz. dogovorjenimi znaki, ki so dostopni otipu. Napisi  so v brajici. Zapisani so lahko le linearno. Velikost brajevih črk se ne spreminja. Prav zato je lahko gostota informacij na tipnih zemljevidih in načrtih precej manjša kot na običajnih.

Večpredstavnost – kot predstavitev je lahko vizualna, akustična, taktilna ali kombinirana.

Zvočna knjiga – Med slepimi in slabovidnimi imajo zvočne knjige že večletno tradicijo (uporaba magnetofona). To potrjuje tudi obsežna fonoteka na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Z uporabo računalniška in digitalne tehnologije je postala zvočna knjiga še bolj dostopna.

Viri:

Roman Brvar, Dotik znanja, Modrijan, 2010

Ljubljana, december 2010


Roman Brvar

februar 6, 2012

Didaktična in metodična priporočila pri uresničevanju UN za učence z motnjami vida   

SPOZNAVANJE DRUŽBE      Učni načrt za slepe in slabovidne učence ima enak  izobrazbeni standard. Odstopanja so le tam, kjer so nujne prilagoditve  glede na zaznavanje in tehniko podajanja učnih vsebin. Glede na izpad   vida mora učitelj graditi na nadomestnih poteh zaznavanja.    Učiteljeva priprava na pouk •    individualna priprava glede na komunikacijske poti (upoštevanje zaznavnih poti slepih in slabovidnih učencev), •    priprava učil, učbenika, učnih lističev (za slepe v braillevi pisavi, za slabovidne v povečanem tisku),  •    priprava tipnih prikazov: makete, tipni zemljevidi, primerno slikovno gradivo itd., •    tehnična priprava: računalnik, brailleva vrstica, povečevala, individualne osvetlitve, sredstva za zapis Braillev pisalni stroj, primerno pisalo itd.). Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material.  Posebna priporočila za delo s slepimi in slabovidnimi učenci  4. razred-  Domači kraj je za slepega in slabovidnega učenca lahko zakladnica temeljnih predstav o okolju. Dejstvo je, da lahko učenci le z neposrednim praktičnim izkustvom v okolju doživeto razumejo procese, določene pojme in pojave.  Primer: zunanja opazovalnica omogoča utrjevanje in praktično vrednotenje vsebin iz pouka. Ob delu se tako tudi učenci s težavami vidnega zaznavanja neposredno seznanjajo z merilnimi instrumenti, pripomočki in načinom dela.     Kako opazujejo slepi učenci?                                                                                   Pri delu uporabljajo merilne instrumente, ki so prilagojeni za tipno in slušno zaznavo (higrometer, termometer, barometer, kompas, ura itd.).  Nekaj primerov:  – merilni pripomčki so označeni z višinsko razdelitvijo v braillevi pisavi.  Primer: merilec naklona, snegomer, vetrokaz, dežemer  itd.,                                                                                                                                             – lažje je pri meritvah, kjer učenci lahko uporabljajo tračne merilne trakove, ki so označeni z razdelitvami z braillevimi znaki. Osežnejše meritve pa opravimo z vrvico, na kateri je razdelitev z vozli. Če je teren primeren (ravna in gladka podlaga), pa lahko merijo z merilnim kolesom (klik na en meter).                                                          – opazovanje vremenskih sprememb ali padavin, prebujanja pomladi je neposredno z otipom ali izkustvom (otipaj ivje, slano, točo, brst, poduhaj in otipaj cvet itd.) in pripomočki, ki so prilagojeni za otip. Opazovanje in spremljanje sprememb je bolj pogosto takrat, ko so procesi in spremembe v naravi bolj izrazite.  Opazovanje in praktično delo zunaj razreda pestri pouk, motivira učence in poglablja spoznanja. Tako pridobljeno znanje  je trajnejše,  največja vrednost pa je v tem, da pri delu enakopravno in samostojno delajo tudi slepi učenci. Slabovidni učenci pri opazovalnih in praktičnih nalogah uporabljajo povečevalo (lupo), daljnogled in običajne pripomočke, ki so prilagojeni (povečane razdelitve, napisi …) zmanjšani vidni zaznavi   5. razred  Izjemnega pomena so dobra in pravilna orientacija in znanja, ki omogočajo uporabo raznih pripomočkov in učil za slepe in slabovidne. To je tudi osnova za uspešno delo v višjih razredih osnovne šole. Pri pouku v razredu morajo biti na razpolago tipni reliefni zemljevidi, načrti, tipne slike. Pripomočki za orientacijo, meritve in opazovanje (braillev kompas, povečevala, lupe itd.). Komplet za risanje na pozitivno folijo in sredstva za zapis npr. braillov pisalni stroj. Tu  je tudi prilagojen didaktični komplet za slepe in slabovidne. Učbenik v braillevi pisavi ali povečanem tisku (lahko tudi na računalniku z braillevo vrstico).      V razredu, kjer je učenec z težavami vidnega zaznavanja, so nepogrešljive posebne metode neposrednega opazovanja, praktično delo v razredu in zunaj (ekskurzije, obisk muzeja, terensko delo). Slepim in slabovidnim učencem moramo omogočiti delo s različnimi tipnimi tehnikami in pripomočki, ki so prilagojeni okrnjeni vidni zaznavi oz. tipu in sluhu. Tako lahko tudi oni rišejo oblikujejo pojme in spoznanja, ki so jih spoznali. Za slabovidne mora biti na razpolago elektronsko povečevalo ali prenosne lupe.   DRŽAVLJANSKA VZGOJA IN ETIKA  Didaktična in metodična priporočila pri uresničevanju UN za učence z motnjami vida   Pri predmetu Državljanska vzgoja in etika, so odstopanja le pri načinu podajanja učnih vsebin in pri uporabi posebnih specialnih pripomočkov. Za slepega in slabovidnega učenca je dojemanje sveta svojevrstno, zato so svojevrstni tudi pripomočki in poti do pravilnih predstav in vedenj. Z individualnim pristopom in z ustreznimi tehnikami in posebnimi metodami učenja lahko slepi uspešno osvajajo učne vsebine.  Komunikacijske poti dela s slepimi in slabovidnimi učenci Ppri pouku s slepimi in slabovidnimi učenci upošteva učitelj posebne komunikacijske poti:     a) Komunikacijska pot za slepe, po kateri delajo učenci s popolno izgubo vida. Pod to metodo razumemo celovit pristop k slepemu učencu z upoštevanjem naslednjih dejavnikov: •    Zaznavne poti – Kako se bomo sporazumevali z učencem v določeni uri ali dejavnosti. Katere zaznavne poti bomo uporabljali. Bo sredstvo sporazumevanja brailleva pisava, braillev stroj, učbenik v braillevi pisavi, učni lističi, napisani v braillevi pisavi ali tipni prikazi. Bo učenec delal na podlagi posnetega teksta ali uporabljal braillovo vrstico na računalniku. Bo učna ura temeljila na demonstraciji ob predmetu ali modelu. Bo to ekskurzija ali samostojno delo. Vse te poti so sodobne in v učnem procesu pogoste.  •    Učni pripomočki – Kako bo učenec uporabljal braillev učbenik, učne lističe, tipne zemljevide, skice ali tipne slike. Kako bo zapisal, posnel ali naredil nalogo. Bo to klasično na braillev pisalni stroj ali pa bo pri tem uporabljal magnetofon, računalnik. •    Učila – Katera učila (prilagojena ali narejena posebej za slepe) bomo potrebovali pri pouku. Kako bomo slepemu učencu razložili določen pojem ali vsebino. Učitelj  se mora vprašati tudi, ali ima na razpolago namensko in primerno učilo, ki ga pogojuje določena obravnava snovi ali pa je potrebno to učilo narediti oz. ga prilagoditi tipu ali zmanjšani vidni zaznavi. •    Psiho-fizične posebnosti – Ni vseeno, kako pristopamo k posameznemu slepemu učencu. Učenca moramo poznati in upoštevati njegove individualne posebnosti. Je učenec samostojen, dovolj usposobljen za določen način dela. Ima težave pri pisanju, branju ali tipanju. Kako obvlada orientacijo. Je učenec slep od rojstva ali je kasneje oslepel. •    Tiflo-pedagoške metode in oblike dela – Katere metode ali oblike bi bile primerne za učno uro glede na to, da delamo s slepim učencem. Bo to individualna oblika dela, skupinska ali v dvojicah. Bomo uporabili metodo demonstracije, delo z zgodovinskim virom, učbenikom, aktualnim tekstom, modelom ali tipnim prikazom.  •    Prostor – Kje bo potekal pouk ob določeni temi. Bo to razred, muzej ali delo na terenu. Pri tem pa moramo upoštevati ali so zagotovljeni pogoji za tak način dela, ki ga načrtujemo.      b) Komunikacijska pot za slabovidne       Pri tej komunikacijski poti upoštevamo stopnjo prizadetosti slabovidnega učenca (lažja slabovidnost, težja slabovidnost), vrsto okvare vida (kratkovidnost, daljnovidnost, zoženo vidno polje…). Komunikacijska pot za slabovidne je posebna metoda, saj zahteva individualni pristop k posameznemu učencu. Pri metodi za slabovidne  moramo upoštevati poleg naštetega še naslednje dejavnike, ki so pogoj za uspešno in učinkovito delo pri pouku: •    Stopnja slabovidnosti – glede na stopnjo slabovidnosti in vrsto prizadetosti vida moramo učencem zagotoviti primerne individualne pogoje šolskega dela (primerne prilagoditve grafične pisave, uporaba pripomočkov povečav, individualno osvetlitev, primerno pisalo in učno didaktični material).  •    Primerno učno in didaktično gradivo – Učno in didaktično gradivo mora biti prilagojeno individualni vidni zaznavi posameznega učenca. V nekaterih primerih je to lahko običajno gradivo oz. didaktični komplet, ki ga slabovidni učenec lahko uporablja s pomočjo lupe ali elektronskega povečevala. Pri učencih, ki imajo težjo okvaro vida in ne morejo uporabljati običajnega gradiva, moramo le to prilagoditi v povečan tisk, ga generalizirati, intenzivno obarvati in prilagoditi tako, da je primeren za individualno zaznavo  slabovidnega učenca. Paziti moramo pri pripravi in prilagoditvi delovnih zvezkov, učnih lističev in izbora vizualnega gradiva.  •    Učna sredstva in pripomočki – Pomembno je že primerno pisalo in papir, ki ne odbija svetlobe. Učenci morajo imeti na razpolago primerna učna sredstva in pripomočke ( lupo, elektronsko povečevalo, individualno osvetlitev, primerne programe povečav na računalniku itd.). Pri pouku geografije moramo pripraviti poenostavljene in grafično intenzivne skice ter prostorske prikaze, ki morajo biti za posamezne učence prav tako generalizirani tj. očiščeni vseh nebistvenih elementov.  •    Tiflo-pedagoške metode in oblike dela – Metode dela morajo biti primerne za delo s slabovidnimi učenci. Pri tem moramo upoštevati vse individualne razlike in posebnosti posameznih slabovidnih učencev (stopnjo slabovidnosti, bližinski vid, daljnovidnost, barvno slepoto, zoženo vidno polje itd.).   c) Kombinirana komunikacijska pot Ta komunikacijska pot pride v poštev za močno slabovidne in praktično slepe učence. Kombinirano komunikacijsko pot pristopa uporabljamo lahko stalno ali samo občasno. Po tej metodi delajo učenci, ki imajo minimalni ostanek vida.  Primer: Učenec, ki je praktično slep, dela pretežno po komunikacijski poti za slepe (piše in bere v braillevi pisavi). Učne lističe, ki jih primerno povečamo, pa lahko rešuje s pomočjo elektronskega povečevala. Tudi pri pouku lahko določen pojem ali razumevanje vsebine učencu predstavimo vizualno. Praktično slepi učenec uporablja tipne slike, zemljevide. Tako učenec pri orientaciji uporablja tip in preostali vid. Učenec, ki se mu je močno poslabšal vid in je praktično slep, se le težko prilagodi na delo s tipom in sluhom. Če taki učenci še zmorejo opazovati pod določenimi pogoji, jim to omogočimo z uporabo preostalega vida in s primernimi povečavami; uporabo elektronskega povečala, izdelavo delovnih grafičnih skic, učnih lističev, ki so močno poenostavljeni in grafično poudarjeni.  Za kombinirano komunikacijsko pot pristopa seveda veljajo tudi dejstva, ki smo jih poudarili pri opisu komunikacijske poti za slepe in komunikacijske poti za slabovidne učence. Na primer: delo s zvočnim tekstom na računalniku ali drugimi multimedijskimi programi.   Prilagoditve za prilagojen program OŠ pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev  7. razred  UN za slepe in slabovidne učence ima enak izobrazbeni standard. Odstopanja so le tam, kjer so nujne prilagoditve glede na zaznavanje in tehniko podajanja učnih vsebin. Glede na izpad vida mora učitelj graditi na nadomestnih poteh zaznavanja.   •    Inkluzija  in njene naloge pri vključevanju slepega ali slabovidnega učenca v sredino, kjer je doma, kjer je njegova družina in prijatelji. Poudarek je na prednostih Integracije (inkluzije) in njena primerjava z azilom.  Primer:  Prednost je predvsem v pogojih, če je slepi oz. slabovidni učenec enakovreden osebek v razredu oz. v okolju, kjer živi, da ima možnost in pogoje pri uresničevanju svojih specifičnih potreb itd..  •    Komunikacija kot potreba za nemoteno in uspešno delo ter polno življenje. Celovita komunikacija je človeku lahko dana le z odpravo ovir oz. z dostopnostjo do vseh pripomočkov. Komunikacija je tako slepemu in slabovidnemu civilizacijska pravica. Za dobro in uspešno (celovito) komunikacijo pa se je potrebno tudi usposobiti. Od tiste osnovne medčloveške do te, ki omogoča uspešno delo in bogato preživljanje prostega časa.  •    Prosti čas je za slepega lahko problem, če se nanj ne pripravi.  Pri vsebinski obravnavi tem prilagoditve učnega načrta za slepe in slabovidne učence niso potrebne. Drugačni so le pripomočki in pristopi pri obravnavi posameznih vsebin in načinu dela v razredu.   8. razred – posebna priporočila za delo s slepimi in slabovidnimi učenci Prilagoditve za slepe in slabovidne učence so predvsem pri metodičnem in didaktičnem pristopu. Več pozornosti da učitelj tudi naslednjim temam: –    Poklic in prosti čas  –    Vključevanje v okolje (socializacija), –    Strategije učenja, –    Komunikacija, –    Informiranje in povezovanje z vrstniki v Sloveniji in EU. Pomembno je praktično delo v razredu (uporaba sredstev komunikacije, posebnih specialnih pripomočkov za slepe in slabovidne) in stiki z okoljem (ekskurzije, srečanja, obiski razstav itd.).  GEOGRAFIJA  Didaktična in metodična priporočila pri uresničevanju UN za učence z motnjami vida   Pouk geografije za slepe in slabovidne učence je v primerjavi z večinsko osnovno šolo svojevrsten, a ne sme odstopati od uveljavljenih načel obče didaktike in pedagogike. Vsebuje pa odstopanja oz. prilagoditve, ki so nujne glede na značilne poti zaznavanja in podajanja vsebin pri slepih in slabovidnih učencih.  Zaradi izpada vida mora učitelj graditi na preostalih nadomestnih poteh  zaznavanja. To, kar videči vidijo, morajo slepi otipati, slišati, občutiti. Pravilen pristop z upoštevanjem posebnih metod dela za slepe in slabovidne (neposredno tipno zaznavanje, bližinsko opazovanje, demonstracija, ekskurzija itd.). Z individualnim pristopom in z ustreznimi tehnikami in posebnimi metodami učenja lahko slepi uspešno osvajajo učne vsebine in dosegajo enak izobrazbeni standard, kot polnočutni učenci. Učenec, ki je oslepel kasneje in ima še ohranjene vidne predstave, veliko lažje prihaja do pravilnih predstav o prostoru in o odnosih v njem. Veliko težje pa je za tiste učence, ki so od rojstva slepi in nimajo nikakršnih vidnih predstav.  Prilagajanje didaktičnih kompletov je odgovorna in didaktično – metodično zahtevna naloga učitelja. Učitelj, ki ima v razredu slepega ali slabovidnega učenca, mora pri prilagajanju upoštevati tiflopedagoške metodične in didaktične zahteve ter krati cilje in vsebine učnega načrta.  6. razred   Slepim in slabovidnim učencem omogočimo delo z učili in pripomočki, ki so prilagojeni tipu, sluhu ali zmanjšani vidni zaznavi. Za pouk geografije, so prilagojena osnovna učila in pripomočki. Primer: tipni zemljevidi in načrti, globusi, telurij, kompas, in razni merilni instrumenti. Pomembne so tudi tipne slike in modeli, ki omogočajo razumevanje zahtevnih pojmov in vsebin geografije. Ob pravilnem pristopu učitelja  slepi ali slabovidni učenci ne bodo imeli težav z razumevanjem določenih pojmov, kot so plastnice, azimut ali merjenje relativne višine.  Z upoštevanjem psihofizičnih posebnosti slepih in slabovidnih učencev je tudi dinamika podajanja snovi bolj nazorna in nekoliko prilagojena.  Primer: Pri obravnavi poglavja »Upodabljanje zemeljskega površja«, slepi učenci potrebujejo več časa, da lahko osvojijo temeljne pojme: plastnice, dogovorjeni znaki, branje zemljevida. Prilagajanje pa mora biti tudi vsebinsko, predvsem za slepe učence. Za slepe učence je plastnica oprijemljiv pojem šele takrat, ko jo lahko otipajo. Prav tako tudi dogovorjeni znaki, stopinjska mreža itd.. Za slabovidne pa so prilagoditve predvsem v izbirni povečavi, generalizaciji, poudarjenih barvah, posplošitvi in sintezi raznih prikazov, ki pojasnjujejo določene pojme. Ko pripravljamo načrt za terensko delo, ekskurzijo ali za opazovalne naloge, moramo učence predhodno seznaniti s pravilno uporabo pripomočkov, ki jih bodo pri opazovanju in vrednotenju potrebovali. Pri slepih je orientacija specifična. Temelji na prepoznavanju znanih oblik in karakterističnih točk ter na neposrednem sistemu razumevanja odnosov med znanimi točkami v prostoru in na zemljevidu. Prav zato je pri pouku geografije dan poudarek stalnim praktičnim vajam iz orientacije tako v prostoru kot na zemljevidu.  Pri orientaciji na zemljevidu si slepi pomaga z opornimi točkami, v zaporedju od točke do točke. Taka oporna točka je lahko reka, mesto, reliefna oblika. Orientacija na tipnem reliefnem zemljevidu Slovenije se začne lahko iz položaja glavnega mesta Ljubljane, iz področja Julijskih Alp ali iz smeri obale. Primer: Predvsem slepim učencem moramo omogočiti neposredno opazovanje z upoštevanjem elementarne orientacije. Učenci naj bi stvari neposredno opazovali, razumeli in spoznali, v kakšnem odnosu do okolja so.  7. razred Učni načrt za učence s težavami vidnega zaznavanja ima enak izobrazbeni standard. Odstopanja so le tam, kjer so nujne prilagoditve glede na zaznavanje in tehniko podajanja učnih vsebin. Glede na izpad vida mora učitelj graditi na nadomestnih poteh zaznavanja. Pri pouku učenec uporablja tipne zemljevide (reliefni in politični), slike (vplivi morja na obalo, kraški relief itd.), grafikone (klimogram), modele (model vulkana, polderja, fjorda) in razne specialne učne pripomočke (braillevo vrstico, braillov pisalni stroj). Slepi in slabovidni učenec lahko s pridom uporablja prilagojen računalnik, zvočni zapis, povečevalo in sredstva za zapis ter risanje.  Evroazija je del sveta, kjer je tudi Slovenija. Pri obravnavanju vsebin mora biti več poudarka v odnosu Slovenija in EU. Prav je, da najdemo čas za pogovor o manjšinah in njih pravicah (tudi probleme slepih in slabovidnih v posameznih državah). Pozornost in praktično delo pa bo dano komunikaciji in predstavitvi dosežkov na tem področju s poudarkom za slepe in slabovidne. Pripravi tematskih referatov in navajanje za delo na internetu. Informacija je danes izjemno dragocena in prav računalnik, ki je prilagojen slepemu ali slabovidnemu uporabniku, jo lahko hitro in kvalitetno posreduje. Računalnik lahko pomembno prispeva k motivaciji in kvaliteti pouka. Da pa je lahko računalnik koristen pripomoček za učenje in sredstvo sporazumevanja, se je skozi uporabo v veliki meri potrdilo pri pouku geografije in zgodovine. Specialna računalniška oprema, posebni programi in še dodatna usposobljenost učiteljev in učencev omogočajo dostop do različnih informacij. Prav informacija je za slepega izrednega pomena in na srečo tudi računalniška tehnologija postaja vse bolj dostopna slepim. 8. razred   Priporoča se sprotna aktualizacija dogodkov tako iz fizične, kot iz družbene geografije. Predvsem slepi in slabovidni učenci so omejeni za celostno informacijo. Le to pa je potrebno pojasniti in nazorno predstaviti, da lahko polno zaživi in jo učenci lahko razumejo in uporabijo. Z uporabo specialnih učnih pripomočkov, učil in široke uporabe didaktičnega kompleta, ki prilagojen slepem ali slabovidnim učencem, bo pouk geografije lahko zelo uspešen. Tip je za slepega vsekakor najvažnejše čutilo. S tipom zaznava prostor in prihaja do predstav. Če hočemo, da bo slepi učenec nekaj spoznal, mora to tudi otipati. Tako si bo ustvaril predstavo o obliki, velikosti in vsebini določenega predmeta. Poiskati moramo način, ki lahko nudi  slepemu samostojen in celovit dostop do informacije. Pri tipu  moramo upoštevati tipni prag, ki je lahko pri posameznih učencih zelo različen. Z vajo se tudi tipna zaznava izboljšuje. S pojmom tipni prag označujemo sposobnost učenca, da na tipni sliki še lahko zazna in s tipom pravilno razbere informacijo, ki je prikazana v obliki pogojnega znaka ali kakšne druge informacije. Zato mora učitelj zemljepisa pri izdelavi tipnega prikaza upoštevati zakonitosti tipne zaznave oz. tipnega praga. Tipna informacija ne sme biti manjša od brajeve točke, kar pomeni, da mora biti med posameznimi pogojnimi znaki toliko prostora, da informacijo še lahko zaznamo z blazinico na prstu. Bližinsko opazovanje in zaznavanje s tipom je princip opazovanja pri močno slabovidnih ali praktično slepih učencih. Če je predmet opazovanja materialni vir ali tipna aplikacija, sodelujejo pri opazovanju tudi drugi čuti. Ko pa učenec opazuje sliko preko medijev (video, diaprojekcija, film, računalnik itd.), je nujna sprotna razlaga učitelja. Prav je, da se slepi in slabovidni učenci naučijo sprejemati informacije tudi preko teh medijev, kajti dejstvo je,  da bi bile strogo izbrane informacije preozke. Slepemu tudi zvoki, šumi itd… preko televizije, kina ali  videa lahko na podlagi predhodnih izkušenj približajo svojevrstno, čeprav nepopolno, dojemanje realnega sveta. Ko imamo v razredu predavanje z diapozitivi smo pozorni predvsem na naslednje:                                                                                                                    – dostopnost in možnost bližinskega gledanja,                                                              – živo slikovito podajanje vsebin brez tihih premorov,                                              – veliko primerjav, prispodob, priložnostnih doživljajev,                                          – demonstracija raznih predmetov pa tudi dišav, glasbe, …,                                     – neposredni kontakt z učenci, kratke anekdote itd.,                                                                                    – vmesna vprašanja učencev in pojasnila ali dopolnila,                                                                           – uporaba specialnih pripomočkov.                                                                       Perspektiva opazovanja je pri slabovidnih učencih otežena, zato k učencem pristopamo s kombinirano metodo opazovanja, kjer poleg preostalega vida učenci koristijo tudi druge zaznavne poti. Ko učenci  opazujejo in zaznavajo z vidom,  se oddaljeni predmeti, barve, kontrast, globina, detajli brišejo ali izginjajo. Za slabovidne je vidni prostor ožji in omejen. K delu je potrebno pristopati celovito z upoštevanjem vzrokov in posledic zmanjšanega zaznavanja učencev.                 Pri zoženem vidnem polju so izrazite težave pri opazovanju predmeta ali slike kot celote. Učenci, ki imajo zoženo vidno polje, zato zaznavajo predmet po delčkih oz. postopno. Daljnovidni učenec bo dokaj dobro videl obris zemljevida, ne pa detajlov. Potrebuje pomoč, da ga usmerimo do oporne točke, reke, mesta, gore…, kjer si bo lahko pomagal s povečevalom – lupo. Kratkovidni učenec vidi celoto (zemljevid) nejasno, ko se mu približa, pa izgubi orientacijo oz. predstavo o prostoru. Če  vsebine zemljevida še ni dovolj osvojil, bo imel velike težave z orientacijo oz. z iskanjem določene točke npr. kraja. Potrebuje neposredno pomoč ali usmeritev do iskane informacije.« Poglej, tu je sotočje, sedaj pa pojdi navzgor ob levem pritoku in na desnem bregu boš načel iskani kraj.« Individualizacija je pogoj za uspešno delo pri pouku geografije. Pri posameznem učencu moramo upoštevati njegove  psihofizične in zaznavne sposobnosti, ki nas vodijo pri pripravi didaktičnih kompletov, učnih lističev in specialnih učnih pripomočkov. Že v procesu priprave na določeno vsebino moramo poiskati poti in načine, kako posameznemu učencu približati, razložiti in predstaviti vsebine ali določen geografski pojem.   Primer: Slabovidni učenec težko zaznava barvno sliko. Pristopimo in mu pod povečevalom najprej splošno razložimo vsebino slike. Slika je narisana v perspektivi, prikazuje ledeniško preoblikovano alpsko dolino.  V ospredju je reka in prometne poti, na levi je naselje. Ob straneh se vidijo pobočja, ki postopoma prehajajo v predgorje. V ozadju se nejasno vidijo s snegom prekrite gore. Učenec si ogleda linijo dna doline in pobočij. Opazi, da je zaobljena, kot nekakšna črka U. Vidi se, da je to ledeniška dolina. Sedaj  povečamo  del slike, kjer je naselje. Kakšne so strehe, glede na naklon? S čim so prekrite? Tako lahko učenec še naprej spoznava posamezne elemente slike in prihaja do različnih pojmov in sklepov.    9. razred   Z dokončanim 9. Razredom morajo biti učenci praviloma geografsko pismeni. Tudi slepi in slabovidni učenci pri tem nikakor ne smejo biti izjema. Za slepe in slabovidne učence so ta znanja še toliko bolj uporabna. Slepi učenec bo tako rekoč celo življenje vezan na življensko uporabno orientacijo in uporabo najsodobnejših orientacijskih pripmočkov. Tako tipnega kompasa, tipne karte, navigacijskih sistemov GPS itd.. Slepi učenec pa do neke mere tudi slabovidni učenec mora osvojiti tudi metalno karto bližnje okolice oz. svoje delovne in življenske sredine. To mentalno karto pa bo moral tudi sproti dopolnjevati in vrednotiti.   Zemljevidi, ki jih uporabljajo slepi, so prilagojeni tipni zaznavi. Opremljeni so z  dogovorjenimi tipnimi znaki in napisi v braillevi pisavi. Zemljevida, ki ga naj bi uporabljali slepi, nikakor ne moremo samo prilagoditi iz običajnega vidnega, ampak ga moramo izdelati na osnovi tipne kartografije. Zemljevidi oz. tipne karte, načrti in skice so najbolj prepoznavni element pri pouku geografije za slepe učence.  Brez ekskurzije oz. neposrednega praktičnega dela pri pouku tako v razredu kot zunaj njega pouk geografije nikakor ne more biti dovolj uspešen. S prevladujočim teoretičnim delom v razredu bi učenci vsekakor težko osvojili določene pojme, znanja ali spretnosti. ko reka, mesto, reliefna oblika Priprava in izvedba ekskurzije za slepe in slabovidne učence se dokaj razlikuje od klasične osnovnošolske ekskurzije. Že pred izvedbo ekskurzije moramo do podrobnosti poznati njeno vsebino in obseg. Zato moramo predhodno pripraviti določene prikaze, makete in na primeren način razložiti pojave. Že pred začetkom ekskurzije moramo poiskati kvalificirane vodiče in primerne kraje postankov.   Posebne metode in oblike dela s slepimi in slabovidnimi učenci    Pri slepih in slabovidnih učencih so zaznavne zmožnosti močno zmanjšane.     Pri pripravi na določeno uro je zato pomembna priprava učnega gradiva in pripomočkov glede na ostanek vida pri posameznih učencih. Le tega upoštevamo pri delu z učenci tako s posebnimi metodami kot z uporabo različnih pripomočkov  in pristopov, kot so uporaba brajice, tipnih predlog, povečav in povečeval, individualne osvetlitve, audio posnetkov, predmetov za otip, individualizacije itd..     Metode in oblike dela s slepimi in slabovidnimi učenci so lahko obče ali pa posebne tiflo-pedagoške.      a) Komunikacijska pot za slepe      Pod to metodo razumemo celovit pristop k slepemu učencu z upoštevanjem        naslednjih dejavnikov: •    Zaznavne poti – Kako bo učitelj komuniciral z učencem v določeni uri ali dejavnosti? Katere zaznavne poti bo uporabljal? Bo sredstvo sporazumevanja brajica, brajev stroj, učbenik v brajici, učni lističi, napisani v brajici ali tipni prikazi? Bo učenec delal na podlagi posnetega teksta ali uporabljal brajevo vrstico na računalniku* Bo učna ura temeljila na demonstraciji ob predmetu ali modelu? Bo to ekskurzija ali samostojno delo? Vse te poti so sodobne in v učnem procesu pogoste.  •    Učni pripomočki – Kako bo učenec uporabljal učbenik, učne lističe, tipne zemljevide, skice ali tipne slike? Kako bo zapisoval, snemal ali naredil nalogo? Bo to klasično na brajev pisalni stroj ali pa bo pri tem uporabljal snemalnik, računalnik? •    Učila – Katera učila (prilagojena ali narejena posebej za slepe) bomo potrebovali pri pouku? Kako bo učitelj slepemu učencu razložili določen pojem ali vsebino? Učitelj  se mora vprašati tudi, ali ima na razpolago namensko in primerno učilo, ki ga pogojuje določena obravnava snovi. •    Psiho-fizične posebnosti – Učitelj, mora slepega učenca poznati in upoštevati njegove individualne posebnosti. Je učenec samostojen, dovolj usposobljen za določen način dela. Ima težave pri pisanju, branju ali tipanju? Kako obvlada orientacijo? Je učenec slep od rojstva ali je kasneje oslepel? •    Pedagoške metode in oblike dela – Katere metode ali oblike bi bile primerne za učno uro glede na to, da delamo s slepim učencem? Bo to individualna oblika dela, skupinska ali v dvojicah? Bomo uporabili metodo demonstracije, delo z modelom ali tipnim prikazom      –   Prostor – Kje bo potekal pouk ob določeni temi? Ali so zagotovljeni pogoji za tak način dela, ki ga načrtujemo      b) Komunikacijska pot za slabovidne – Pri tej komunikacijski poti upoštevamo stopnjo vidne prizadetosti učenca (lažja slabovidnost, težja slabovidnost), vrsto okvare vida (kratkovidnost, daljnovidnost, zoženo vidno polje…). Metoda dela za slabovidne je posebna metoda, saj zahteva individualni pristop k posameznemu učencu.      Pri metodi za slabovidne  moramo upoštevati poleg naštetega še naslednje dejavnike, ki so pogoj za uspešno in učinkovito delo pri pouku: •    Stopnja slabovidnosti – glede na stopnjo slabovidnosti in vrsto prizadetosti vida moramo učencem zagotoviti primerne individualne pogoje šolskega dela (primerne prilagoditve grafične pisave, uporaba pripomočkov povečav, individualno osvetlitev, primerno pisalo in učno didaktični material).  •    Primerno učno in didaktično gradivo – Učno in didaktično gradivo mora biti prilagojeno individualni vidni zaznavi posameznega učenca. V nekaterih primerih je to lahko običajno gradivo oz. didaktični komplet, ki ga slabovidni učenec lahko uporablja s pomočjo lupe ali elektronskega povečevala. Pri učencih, ki imajo težjo okvaro vida in ne morejo uporabljati običajnega gradiva, moramo le to prilagoditi v povečan tisk, ga generalizirati, intenzivno obarvati in prilagoditi tako, da je primeren za individualno zaznavo  slabovidnega učenca. Paziti moramo pri pripravi in prilagoditvi delovnih zvezkov, učnih lističev in izbora vizualnega gradiva.  •    Učna sredstva in pripomočki – Pomembno je že primerno pisalo in papir, ki ne odbija svetlobe. Učenci morajo imeti na razpolago primerna učna sredstva in pripomočke (lupo, elektronsko povečevalo, individualno osvetlitev, primerne programe povečav na računalniku itd.). Pri pouku geografije moramo pripraviti poenostavljene in grafično intenzivne skice ter prostorske prikaze, ki morajo biti za posamezne učence prav tako generalizirani tj. očiščeni vseh nebistvenih elementov.  •    Metode in oblike dela – Metode dela morajo biti primerne za delo s slabovidnimi učenci. Pri tem moramo upoštevati vse individualne razlike in posebnosti posameznih slabovidnih učencev (stopnjo slabovidnosti, bližinski vid, daljnovidnost, barvno slepoto, zoženo vidno polje itd.).   c) Kombinirana komunikacijska pot za močno slabovidne in praktično slepe učence.     Kombinirano metodo dela uporabljamo lahko stalno ali samo občasno. Po tej metodi delajo učenci, ki imajo minimalni ostanek vida.  Primer: Učenec, ki je praktično slep, dela pretežno po metodi za slepe (piše in bere v brajici). Učne lističe, ki jih primerno povečamo, pa lahko rešuje s pomočjo elektronskega povečevala. Tudi pri pouku lahko določen pojem ali razumevanje vsebine učencu predstavimo vizualno. Praktično slepi učenec uporablja tipne zemljevide, ki so močno obarvani. Tako učenec pri orientaciji uporablja tip in preostali vid. Učenec, ki se mu je močno poslabšal vid in je praktično slep, se le težko prilagodi na delo s tipom in sluhom. Če taki učenci še zmorejo opazovati pod določenimi pogoji, jim to omogočimo z uporabo preostalega vida in s primernimi povečavami; uporabo elektronskega povečevala, izdelavo delovnih grafičnih skic, učnih lističev, ki so močno poenostavljeni in grafično poudarjeni.  Za kombinirano metodo dela  seveda veljajo tudi dejstva, ki smo jih poudarili pri opisu metode za slepe in metode za slabovidne učence. Izvedbeni standardi in normativi oz pogoji v katerih poteka pouk s slepimi in slabovidnimi učenci  Geografijo v osnovni šoli, kjer je tudi slepi ali slabovidni učenec lahko poučuje predmetni učitelj ali pa prof. geografije z dopolnilno tiflopedagoško izobrazbo.  Geografska učilnica, kjer poteka pouk s slepimi in slabovidnimi učenci, mora biti opremljena tako, da omogoča specialno-metodični in didaktični pristop k delu.  Učilnica mora že ob bežnem pogledu opozoriti na metode in vsebine pouka, ki se v njej izvajajo. Oprema mora biti primerna in logično didaktično – metodično razporejena. V njej mora vladati red in dosledna natančnost razporeditve učnih pripomočkov in didaktičnega materiala. Vsak učenec ima glede na vid in metode dela določen prostor in pripomočke, ki jih uporablja pri pouku. Ta prostor pa učenec v procesu pouka lahko menja glede na oblike in metode dela ali pa ker dela s specialnim učnim pripomočkom (povečevalo, brailleva vrstica, računalnik  Uporaba merilnih instrumentov (vlagomer, termometer, barometer, ura, meter, tehtnica itd.), ki so prilagojeni tipni zaznavi se razlikujejo poleg tehničnih prilagoditev predvsem v tipnem zaznavanju vrednosti. Vrednosti,  razdelb in kazalec so reliefni oz izpisan z braillevimi števili, kar omogoča da jih zaznamo s tipom (braillov kompas). Pri nekaterih merilnih instrumentih pa vrednosti dobimo tudi slušno.       ZGODOVINA  Didaktične in metodične prilagoditve pri uresničevanju učnega načrta  za učence z motnjami vida Učni načrt je dopolnjen še s prilagoditvami za slepe in slabovidne učence, ki po prilagojenem programu OŠ dosegajo enak izobrazbeni standard. Odstopanja so le tam, kjer so nujne prilagoditve glede na zaznavanje in tehniko podajanja učnih vsebin. Pri obravnavanju učnih vsebin so v ospredju posebni didaktični in metodični pristopi z uporabo specialnih učnih pripomočkov in ponazoril.  6. razred  V razredu kjer je učenec s težavami vidnega zaznavanja moramo dobro utrditi tako časovno kot tudi prostorsko orientacijo. To pa je temelj za uspešno osvajanje in razumevanje novih učnih vsebin. Ker so slepi ali slabovidni učenci omejeni pri uporabi zgodovinskih atlasov, pisnih in slikovnih virov moramo razumevanje le teh prilagoditi tipni oz. zmanjšani vidni zaznavi. Zato takim učencem omogočimo uporabo tipnih slik, zemljevidov oz. modelov in raznih materialnih virov. Pri demonstraciji moramo upoštevati dostopnost in nazornost. Pri pouku redno uporabljamo: tipne slike, modele, zemljevide, audio posnetke, multimedijske programe na računalniku in povečevala za slabovidne. Slepi in slabovidni učenci pri pouku uporabljajo tipne slike in modele. S kulturno dediščino se seznanjajo z neposrednim ogledom etnografskih materialov. 7. razred  Učenci ob tipnem zemljevidu opišejo prazgodovinska najdišča in dosežke najstarejših civilizacij. Ob tipnih slikah in modelih opišejo življenje in dosežke Starih Grkov in Rimljanov. Pri pouku uporabljamo tipne zemljevide (Karantanija, sl. Zgodovinske dežele),tipne slike (džamija,romanika, gotika), makete (srednjeveško mesto, grad, tabor ) itd..  Pri pridobivanju pravilnih predstav in razumevanju pojmov moramo slepim in slabovidnim učencem omogočiti več praktičnih oblik dela v razredu in na terenu. Pri pouku smo nazorni lahko le takrat ko konkretno snov ali pojem tudi ponazorimo s primernim zgodovinskim virom; tipno sliko ali modelom. Tam kjer bogatega slikovnega materiala nikakor ne moremo nadomestiti z materialnim virom uporabimo bogat oz. zanimiv tekst, ki lahko do neke mere nadomesti slikovni material, ki ga obravnava učni načrt.   8. razred  S pomočjo tipnih zemljevidov (zemljevid sveta, Ilirskih provinc, A/O), tipnih slik (barok. Renesansa), se slepi učenci lažje orientirajo v prostoru in času in si pridobivajo neiskrivljene  predstave. Kljub temu, da so slepi in slabovidni učenci omejeni pri pridobivanju posameznih informacij iz širše literature ji moramo na  uporabo le te postopno navajati. Slepim so že dostopni skenerji, ki tekste v črnem tisku transformirajo v braillevo pisavo. Prav tako pa je z uporabo brailleve vrstice primerna  računalniška knjiga in možnosti pridobivanja informacij preko interneta. Ker je pri razumevanju zgodovinskih dejstev in dogodkov pomemben prostor uporabljajmo tudi tipne zgodovinske zemljevide, tipne slike, makete in modele.   9. razred   Namesto slikovnega materiala omogočimo slepim in težko slabovidnim učencem delo z različnimi viri iz prve in druge svetovne vojne. Pojdimo v muzej in podkrepimo učne vsebine še s pisnimi, filmskimi in materialnimi viri. Prav je da določene pojme (plebiscit na koroškem, rapalska meja, STO cona A in B, položaj front in bojišč ponazorimo na tipnih zemljevidih in skicah. Pri tem lahko uporabimo tehniko pozitivnega risanja . Pri slepih in slabovidnih učencih je pomembna uporaba aktualnih informacij, ki so lahko osnova za motivacijo. Prav informacija  je za slepega in slabovidnega uporabnika izrednega pomena in na  srečo tudi računalniška tehnologija postaja za učence s težavami vidnega zaznavanja vse bolj dostopna. Pomembna je ekskurzija in terensko delo. Prav je, da že na začetku obravnave poglavij o 1. Svetovni vojni oz. 2. Svetovni vojni pripravimo ekskurzijo v muzej. Na teh muzejskih vtisih bomo uspešneje osvajali nove vsebine in lažje operirali z določenimi pojmi.   V razredu s slepimi in slabovidnimi učenci so v ospredju naslednji didaktični in metodični pristopi: •


DOTIK ZNANJA

februar 6, 2012

Dotik znanja

Za uspešno vključevanje slepih in slabovidnih v večinske šole niso dovolj samo teoretična izhodišča, temveč  uresničevanje le-teh v praksi. To pa niti slučajno ne more biti omejeno samo na izvajanje specialno-pedagoške pomoči s strani tiflopedagogov, temveč mora biti v projekt dejavno vključen celoten strokovni tim večinske šole, na katero prihaja slep ali slaboviden učenec. Inkluzija bo tako uspešna le, če bodo upoštevani vsi ključni strokovni, izobrazbeni, osebnostni in socialni kriteriji, ki so nedeljivi v celoti integriranega izobraževanja posameznika.

Roman Brvar

Knjiga Dotik znanja s podnaslovom Slepi in slabovidni učenci v inkluzivni šoli, je aktualna in dobra informacija za učitelje, v inkluzivni šoli. Prepričan sem, da lahko projekt inkluzije polno zaživi le, če bodo med seboj sodelovali vsi udeleženci vključitve, starši, večinska šola in Zavod. Izjemno pomembno pa je tudi pravilno informirano in ozaveščeno okolje, kjer poteka vzajemen proces prilagajanja okolja in posameznika. Slepi ali slabovidni učenec ne sme biti breme za šolo. To pa se lahko zgodi, če na vključitev niso pripravljeni vsi udeleženci: šola kot celota in vsi učitelji v njej, slepi oziroma slabovidni učenec in njegovi videči sošolci pa tudi starši.

 

Inkluzija pomeni vključitev učenca s posebnimi potrebami v sredino, kjer je doma, kjer je njegova družina in prijatelji. Inkluzija ima v primerjavi z segregiranimi oblikami izobraževanja vsekakor prednost, toda le v pogojih, da je slepi oz. slabovidni učenec enakovreden osebek v razredu in v okolju, kjer živi, da ima možnost in pogoje pri uresničevanju svojih specifičnih potreb. Inkluzija nikakor ni nekaj, česar bi se morali bati, ampak je lahko osvežitev za pedagoško prakso. Upravičen  je lahko strah učitelja pred neznanimi zahtevami

S spoštovanjem; Roman Brvar – tiflopedagog

Mnenja in kritike

Kot biser v školjki

Med knjigami, ki so bile izdane lani, vsekakor ne moremo prezreti odlične knjige Romana Brvarja, učitelja zgodovine in zemljepisa in izvrstnega poznavalca poučevanja slepih in slabovidnih. Knjiga (izdala jo je založba Modrijan) se ponuja kot biser v školjki, saj je tovrstne literature kljub gostoti besed in razprav o inkluziji slepih in slabovidnih otrok pri nas bore malo.

Avtor na 152 straneh zajame bistvo specialne didaktike in metodike poučevanja v razredu, v katerem je slep in slaboviden učenec. Priročnik, kot Dotik znanja poimenuje avtor, razdeli na večji poglavji, in sicer Na poti k inkluziji in Iz prakse. V prvem delu preprosto in metodično prikaže potrebne korake, ki jih šola naredi, preden slep ali slaboviden vstopi vanjo, in seveda vse korake, ki jih izvaja, ko je učence v šolo že vključen. Spregovori o učinkovitosti komunikacije med učiteljem in slepim ali slabovidnim učencem, prilagoditvah, nazornosti razlage in motivaciji učenca ter poudari pomen in vlogo računalnika, ki jo ima za slepega ali slabovidnega učenca pri pouku in učenju za šolo. Posebej so zanimivi strokovni pogledi in napotki praktičnih oblik dela v razredu, priprave in izpeljave ekskurzij, obiskov muzeja in podobno.
Drugi del priročnika pisec usmeri v razlago didaktičnih in metodičnih pristopov k poučevanju zgodovine in geografije. Izrazito pregledno in razumljivo prikaže, kako je mogoče približati in omogočiti ustrezno usvajanje znanja iz omenjenih predmetov. Pri tem je pomembno, da je vrsta strategij poučevanja takšnih, ki jih učitelji vsakodnevno uporabljajo pri svojem dnevu, z Brvarjevimi napoki pa jih učinkovito prilagodijo za delo v razredu, v katerem je slep ali slaboviden učenec.

Knjiga je izrazito praktičen in na profesionalnih izkušnjah temelječ prispevek, ki bo prav vsakemu učitelju, ki v svoj razred pričakuje slepega ali slabovidnega učenca ali pa ga že poučuje, v veliko pomoč in oporo. Zanimiva je tudi za svetovalne delavce, spremljevalce slepih učencev, ravnatelje, specialne pedagoge, psihologe, knjižničarje in starše. Ta široka namembnost je še posebej spodbujena z dejstvom, da sta metodika in didaktika poučevanja v inkluzivnem razredu s slepim ali slabovidnim učencem še vedno veliko premalo poznana, to pa ima lahko veliko negativnih posledic tako za posameznike kot za sodobno družbo. Dotik znanja naj se dotakne vsakega izmed nas.

Izr. Prof. dr. DARJA KOBAL GRUM

Oddelek za psihologijo

Filozofska fakulteta

Univerza v Ljubljani

Objavljeno v Šolskih razgledih, št. 6, 2011

»Prižgi luč, namesto da se pritožuješ nad temo.«

To je vodilo Brvarjeve knjige z naslovom: Dotik znanja.

Teh nekaj besed veliko pove. Učitelji v rednih osnovnih šolah so se po Salamanški deklaraciji leta 2000 znašli večidel na suhem. V njihovih razredih so se nenadoma pojavili učenci s posebnimi potrebami, za katere pa učitelji niso imeli nobenih posebnih znanj. Tiflomobilna služba Zavoda za slepo in slabovidno mladino, ki je bila primorana brez kakšnih koli sredstev s strani države nuditi pomoč integriranim učencem, dijakom in njihovim učiteljem/profesorjem, je bila na terenu brez prestanka. Marsikdaj je en mobilni tiflopedagog delal za dva človeka ali celo več. Učiteljem smo na začetku lahko ponudili le lastno znanje in izkušnje, kar vsekakor ni bilo malo, tovrstne literature pa je bilo le za vzorec. Zato je bila prva Brvarjeva knjiga Geografija nekoliko drugače pri učiteljih v integraciji zelo toplo sprejeta. Na videz sicer pokriva le področje geografije, vendar v svojem bogatem splošnem teoretičnem delu prinaša pomoč pravzaprav vsem učiteljem ne glede na predmet poučevanja.

Druga knjiga Romana Brvarja je nadgradnja prve. Prav tako kot prva izhaja iz prakse, s tem da je dosledno podprta s teorijo. Oboje je pomembno: teorija osmišlja pojave, praksa pa jih naredi uporabne. Menim, da je učitelju v integraciji najbolj pomembno, KAKO naj kaj naredi, da bo omogočil slepemu ali slabovidnemu učencu doseči določen cilj.

Brvarjeva knjiga je razdeljena na dva dela: Na poti k inkluziji in Iz prakse za prakso. V prvih poglavjih nam da nekaj še kako dragocenih  napotkov, kako naj se šola in učitelji pripravijo na učenca z motnjo vida, izčrpno razloži, kako naj si učitelj pravilno pripravi pripomočke, ki mu bodo pri pouku v pomoč, ponudi nekaj izvirnih sugestij, kako motivirati učenca, razloži uporabo računalnika za slepe in slabovidne učence, nato pa približa nekaj praktičnih oblik dela v razredu, prav posebej ekskurzijo, ki omogoča neposredno opazovanje in zaznavanje. V drugem delu pa pisec nesebično deli z bralcem izjemno bogastvo izkušenj, ki si jih je pridobil v svojem dolgem in inovativnem delu s slepo in slabovidno mladino – od priprav na učno uro, anket, popotnih kvizov do igranja zgodovinskih vlog po njegovih avtorskih priredbah. In na koncu še darilo: avtorjevi spomini na otroštvo.

Vse, kar predlaga Brvar, pa je še kako uporabno tudi za polnočutnega učenca in mu lahko izjemno popestri pouk.

Posebna dragocenost so fotografije, ki pomagajo učitelju pri pouku. Gre za nazornost, ki jo ima avtor za prvo vodilo pri pouku slepih in slabovidnih učencev:  tudi učitelju je precej lažje, če mu stvar neposredno predočimo, ne pa le abstraktno opisujemo.

Gospod Brvar je do svoje upokojitve učil geografijo in zgodovino v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. V svojem bogatem opusu je poleg nazornih dramatizacij za pomoč pri pouku, člankov, pisnega materiala, tipnih map za pomoč pri pouku določenih šolskih predmetov, maket …, iznašel že toliko povsem originalnih pripomočkov, da mu moramo priznati prvenstvo ne samo v domovini, pač pa tudi izjemno vlogo v tujini.

Dr. Aksinja Kermauner, profesorica likovne umetnosti, tiflopedagoginja

Iz prakse

Navajam še del maila, ki mi ga je poslala kolegica Tatjana Kordiš, urednica knjige Dotik znanja:

»Ampak naj ti ob tej priložnosti sporočim, da me je pred nekaj dnevi poklicala Ivica Kotnik (nekdaj Repatec) iz Radelj. Zdaj je predsednica Društva slepih Maribor. Je povedala, da so imeli sestanek s starši otrok, ki so vključeni v redne šole. Prišel je tudi Bobinski (op. bivši predsednik MDSS Maribor) in jim priporočal tisto skripto (OPTIC), ki so jo izdali v Zavodu. Starši so šli pa kar v zrak in mu dopovedovali, da obstaja mnogo boljša stvar – tvoja knjiga. da ta je pa res v redu

Založba

Knjiga Dotik znanja naj se dotakne vsakogar

V delu DOTIK ZNANJA, s podnaslovom Slepi in slabovidniučenci v inkluzivni šoli Roman Brvar predstavlja specialno didaktiko in metodiko poučevanja v razredu, v katerega je vključen slep ali slaboviden učenec. V letih poučevanja na Osnovni šoli Zavoda za slepo in slabovidno mladino je pridobil veliko posebnih znanj, praktičnih izkušenj in občutka za delo s slepimi in slabovidnimi učenci. “To je bogastvo, ki si ga ne morem kar prilastiti ali ga nekje odložiti,” pravi v uvodu in dodaja, da si želi, da bi vsa ta vedenja posredoval tudi tistim, ki učijo slepega ali slabovidnega učenca, dijaka ali študenta v večinski šoli skupaj z videčimi. Gradivo je nastajalo skozi večletno pedagoško prakso. Vključuje tudi odlomke referatov učencev, njihova likovna dela in učne pripomočke. Posebno težo imajo predstavljena učila, tipne tehnike in prikaz prilagajanja didaktičnih materialov za slepe in slabovidne učence.

Založba Modrijan

Delo učitelja slepih in slabovidnih, je že v osnovi inventivno.

Pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev je inventivnost (domiselnost), še toliko bolj do izraza. Ta način in pristop k pouku pa lahko pripelje do številnih inovacij in prilagoditev. Prav inovacije, ki so prilagojene tipni, slišni in zmanjšani vidni zaznavi, omogočajo slepem in slabovidnemu učencu ter učitelju uspešno delo v razredu. S procesom integracije je nujno da se vse te izkušnje, dognanja in uveljavljene inovacije, ki so skozi leta nastajala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, uporabi  tudi v inklutivni šoli.

Zaključek

Danes je v šolah vse več primerov dobre prakse, inovativnih projektov in aktivnih oblik učenja. Proces je vzajemen, saj si za napredek današnje šole ne prizadeva samo učitelj, ampak tudi učenci. Z inkluzijo pa je nastopil izziv, ki je lahko odličen preizkus, kaj današnja šola hoče in zmore. Vključitev slepih in slabovidnih učencev je lahko za sredino, kamor učenec prihaja, odličen inovativni projekt, ki lahko šoli, učencem in učiteljem veliko doprinese in omogoči učenje za življenje iz vsakodnevne prakse. Seveda je največji izziv pred učiteljem, ki mora vedeti, kako lahko uspešno pristopi, kakšne metode in oblike dela naj uporabi in seveda, kaj naj vzame v roke. Pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev je potrebno poiskati, si pridobiti, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. Za nekatere slabovidne učence je lahko v pomoč povečalo, za slepe pa je vsaka grafična informacija le pojem brez vrednosti. Zato učenje slepih in slabovidnih že v osnovi zahteva inovativni pristop v načrtovanju in podajanju snovi.

Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material.

Učencu, ki ne vidi, grafična slika ne pomeni nič, če učitelj ob sliki nima tudi konkretnega predmeta, materialnega vira, tipne slike, modela ali replike. Zato naj bo pouk v inkluzivnem razredu nazoren, da tudi slepi učenci razumejo, spoznajo ali ovrednotijo vsebine, ki jih predpisuje učni načrt.

Učitelj naj uporabiti tak pristop in način dela, ki pri slepih učencih vzbudi radovednost in interes za vse tisto, kar se nahaja preko zidu teme.


Preverjanje in ocenjevanje

januar 23, 2012

Posebnosti preverjanja in ocenjevanja znanja pri slepih in slabovidnih učencih pri pouku geografije

Povzetek

Slepi oziroma slabovidni učenec lahko dosega cilje programa redne osnovne šole, vendar pri delu potrebuje le drugačne metode, pripomočke in poti za dosego istega učnega standarda. Dejstvo je, da je vid najvažnejši čut zaznavanja. Manj ko učenec vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje tudi pri pouku geografije. Prav zato so pomembne vzpodbude in ustrezni pogoji dela, upoštevanjem posebnih pristopov in uporabo prilagojenih pripomočkov. Temelj uspešnega in kvalitetnega pouka za slepe so posebna znanja: Braillova pisava, orientacija in mobilnost, uporaba sredstev komuniciranja (računalnik, pisalni stroj itd.).
Slep ali slaboviden učenec mora doseči enak standard znanja kot videč sošolec, kar učitelj ob tem ugotovi s preverjanjem in z nepristranskim ocenjevanjem, vendar mu mora učitelj zagotoviti ustrezne prilagoditve in podaljšan čas ob pisnem preverjanju. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju.
Ključne besede: komunikacijske poti, prilagoditve, specialni pripomočki in učila, individualizacija, inkluzija

1. UVOD

Področje izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v Sloveniji v zadnjih letih doživlja velike spremembe. Nova zakonodaja, ki je bila sprejeta leta 2000, je inkluzijo opredelila kot osnovni princip na tem področju. V skladu s tem se povečuje število otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ki se vključujejo v običajne oblike izobraževanja. Poleg tega še vedno ostajajo posebne vzgojno izobraževalne ustanove, ki izvajajo prilagojene programe za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami.
Videči z usmerjenim opazovanjem in posnemanjem spontano pridobijo veliko novih pojmov in spretnosti. Vzpodbujamo in usmerjamo jih, da znajo izbrati pravo informacijo.
Pri slepih in slabovidnih učencih je pot do novih znanj veliko bolj kompleksna.
Potrebujejo drugačne metode, pripomočke, prijeme in poti za dosego istega učnega standarda. Slepi učenec mora veliko znanj osvojiti s tujo pomočjo oz. s treningom in v konkretni situaciji. Informacije pridobiva po okrnjenih poteh zaznave. Zato so le-te lahko nepopolne in nejasne. Tudi pri slabovidnih učencih so močno izražene individualne težave v zaznavanju.
Poučevanje slepih in slabovidnih je izziv in velika odgovornost. Učitelju se zastavi ključno vprašanje, kako slepemu ali slabovidnemu učencu približati, predstaviti in na primeren način razložiti učne vsebine oz. določene geografske pojme. Pot je le ena. Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače pokazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material.

2. PRILAGODITVE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU SLEPIH IN SLABOVIDNIH UČENCEV

Vsak slep ali slaboviden učenec ima pravico do prilagojenega izobraževanja, pri katerem učitelj upošteva individualne zmožnosti in potrebe učenca ter jih usklajuje z zahtevami učnega načrta. Kjer učnih vsebin ni mogoče ustrezno posredovati po standardnih poteh, mora učitelj poiskati dodatne poti in načine. Na primer pri slepem ali slabovidnem učencu upošteva njegove individualne zaznavne možnosti in potrebe. Slepemu učencu je treba okolje približati tako, da ga bo zaznaval celovito, sicer zanj ni vzpodbudno. To, česar ne more videti, naj ob primernem ponazarjanju doživi.
Temelji uspešnega preverjanja in ocenjevanja v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci.
so metodično-didaktične prilagoditve.
• da je naloga napisana v tipni, v povečani vidni pisavi ali posneta;
• da ima učenec z okvaro vida 50 % več časa za reševanje naloge kot njegovi videči sošolci;
• da je imel učenec primerne delovne pogoje in možnost uporabe specialnih pripomočkov;
• da se je preverjalo in ocenjevalo znanje o predelani snovi s ponazorili, ki jih je učenec pri pouku že spoznal.
• da je bil zapis na USB ključu pripravljen že pred poukom, učenec pa ga je dobil pred preverjanjem ali ocenjevanjem. Pogoj: učenec bo delal na prilagojenem računalniku (brajeva vrstica z zvočnim izhodom ali v programu povečav).
• da so bila na razpolago ponazorila, ki slepemu nadomestijo slikovni ali grafični material (tipne slike, modele, makete, tipne zemljevide, načrte itd.)
• da je imel učenec primerne delovne pogoje in možnost uporabe specialnih pripomočkov,
• da je bila slabovidnemu učencu glede na individualne zaznavne potrebe
omogočena uporaba elektronskega povečala ali osebne lupe,
• da je bil pripravljen generaliziran grafični material in primerno slikovno gradivo,

Pri preverjanju in ocenjevanja znanja se mora prilagajati tudi učitelj, da izbere tisto komunikacijsko pot in tehniko zapisa, ki je za posameznika najbolj primerna. Veliko lažje bo, če bo učenec uporabljal brajevo vrstico na računalniku, kot pa če bo pisal na brajev pisalni stroj. V drugem primeru bo napisane rešitve lahko prebral učitelju kar učenec sam. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju, vendar naj se pisno preverjanje ne zanemarja.

3. POGOJI ZA USPEŠNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

Zaradi manjkajoče integracijske funkcije vida so slepi vezani na parcialne, konkretne izkušnje, ki upočasnjujejo razvoj pojmov. Pridobivanje informacij je kompleksno: po več nadomestnih poteh zaznavanja, z različnimi specifičnimi pripomočki celoto običajno spoznavajo do delih. Zato je ključna učiteljeva tiflodidaktična priprava, podkrepljena s primernimi učnimi pripomočki, ki slepemu ali slabovidnemu učencu omogočajo uspešno učenje. Učno gradivo za slepe in slabovidne učence je namreč lahko kakovostno le takrat, ko je prilagojeno dejanski individualni zaznavi učenca.

Poučevanje slepih in slabovidnih učencev je izziv, ki pred učitelja postavlja tri ključne naloge:
spoznavno – kaj učenca naučiti;
didaktično – kako ga učiti;
vzgojno – čemu tako (naučiti) se učiti in učence pripravljati za samostojnost.

Kaj, kako in čemu so osnovna vprašanja, ki naj učitelja vodijo pri pripravi na učno uro s slepim ali slabovidnim učencem. Vsa tri vprašanja oziroma naloge se med seboj povezujejo in gradijo celoto, saj mora učitelj upoštevati tako slepega in slabovidnega učenca kot predpisane učne vsebine in cilje.

V nadaljevanju predstavljam osnovne prilagoditve za uspešno preverjanje in ocenjevanje znanja pri slepih in slabovidnih učencih. Te pa so:
o prilagojeno učno mesto,
o prilagojen didaktični komplet,
o individualna priprava nalog za preverjanje in ocenjevanje
o Posebni pripomočki in učila,
o Posebna znanja,
o Komunikacijske poti,
o Praktične oblike dela

3.1 PRILAGOJENO UČNO MESTO

Pri prilagajanju učnega mesta za slabovidnega učenca ni splošnega pravila. Pripravimo
ga glede na potrebe posameznega učenca.

Slepi učenec potrebuje večjo delovno površino že zaradi obsežnosti učbenikov v brajici in dodatnega prostora za odlaganje brajevega stroja, kompleta za pozitivno risanje, raznih ponazoril in številnih drugih pripomočkov. Zato je dobrodošlo, če ima učenec v razredu omaro, v katero lahko svoje pripomočke pospravi.
Za učenje in branje je najprimernejša dnevna svetloba, ki pada s strani. Poskrbeti pa moramo tudi za individualno dodatno razsvetljavo. Bolj moramo osvetliti učni prostor, bralno mizico oziroma opazovani predmet. Tu pa je izjema učenec z albinizmom, ki je občutljiv za močno svetlo in bo potreboval »zatemnitev« učnega mesta, na primer žaluzije na oknu. Nasprotno pa bo učenec s katarakto potreboval dodatno osvetlitev. Učilnica naj bo posredno osvetljena. Premočna ali prešibka osvetlitev lahko slabovidnemu učencu povzroči glavobol, bolečine v očeh, solzenje ali slabo počutje.

3.2. PRILAGODITVE DIDAKTIČĆNEGA KOMPLETA ZA SLEPE IN
SLABOVIDNE UČENCE

Ker so slepi in slabovidni učenci omejeni pri uporabi atlasov, slikovnega in grafičnega materiala v učbenikih, mora učitelj uporabiti didaktično gradivo, ki je prilagojeno njihovi zaznavi. Če didaktični gradivo ni prilagojeno, tudi preverjanje in ocenjevanje ne more biti realno.

3.2.1 Tipni modeli in makete – S tipnimi maketami in modeli je pouk bolj nazoren. Z modeli prikažemo predvsem procese, pojave in tiste ključne pojme, ki jih slepi oziroma slabovidni v danem prostoru ne morejo opazovati.
Predstavljam delo s modelom polderja – umetne depresije. Model prikazuje: Nasip, morje, Kanal z zapornico, izsušeno dno polderja z naseljem in mlinom na veter, ki deluje tudi kot vodna črpalka. Ob modelu polderja učenci veliko lažje osvojijo pojme: Nasip, kanal, bibavica, depresija, črpalka (mlin na veter). Tudi obravnava kolonizacije in izrabe izsušenih kmetijskih površin, je tako bolj razumljiva. Ob modelu je tudi preverjanje veliko bolj uspešno znanje pa je trajnejše.

3.2.2 Grafične vsebine, ki niso dostopne zaznavi slepega ali visoko slabovidnega učenca, lahko le opišemo oz. opis posnamemo na zvočni medij. Kako si bo določeno sliko ali grafični prikaz predstavljal slepi učenec pa moramo preveriti takoj in po potrebi dodatno obrazložiti. Tudi z risanjem na pozitivno folijo.
Pri pripravi učnih lističev za slabovidne učence pa smo pozorni predvsem na naslednje:
– na primerno povečavo,
– na uporabo papirja, ki se ne blešči,
– na izbor grafike in kontrastnih močnih linij,
– da so učni listi pregledni,
– na papir, ki se ne blešči in primerna pisala.

3.2.3 Materialni viri so odlična zamenjava za slikovni ali grafični material. Če učitelj ponazarja z materialnimi viri, je pouk nazornejši, pomnjenje pa trajnejše. Paziti pa mora, da ima na voljo dovolj časa za demonstracijo vira in njegov ogled.
Pri zastavljanju vprašanj naj učitelj upošteva načelo, da vedno zastavi le eno nedvoumno vprašanje.
• Kaj predstavlja ta materialni vir (na primer ostanek rimske tegule)?
• Iz kakšnega materiala je?
• Kako so jo naredili?
• Za kaj so jo Rimljani uporabljali?
• Na pozitivno folijo nariši akvadukt ter razloži njegovo delovanje in pomen. Na tipnem zemljevidu Rimskega cesarstva pokaži province Egipt, Galijo, Britanijo, Panonijo.

3.2.4 S posploševanjem ali generalizacijo tipnih prikazov prilagajamo tipne ali vizualne informacije individualni zaznavi slepega ali slabovidnega učenca. Ko pripravljamo učne vsebine za slepega ali slabovidnega učenca, lahko princip posploševanja razdelimo v tri področja:
a). prilagajanje prikazov tipni zaznavi;
b). princip izdelave povečav, kjer mora biti upoštevana zmožnost zaznavanja
slabovidnega učenca pri uporabi prostorskih prikazov in grafičnih informacij;
c). posplošitev prostorskih prikazov je pogojena s starostjo in učno sposobnostjo
posameznega učenca.
Učitelj posplošuje le do take mere, da so tipni prikazi lahko dostopni zaznavanju slepega ali slabovidnega učenca ter vsebinsko in tehnično dovolj razumljivi, hkrati pa še vedno prikazujejo bistvo. Posploševanje oziroma generalizacija vizualnih materialov za slabovidne je potrebno zaradi njihove zmanjšane vidne zaznave oziroma zato, da je na prikazih večja preglednost, ne sme pa okrniti temeljne vsebine, ki jo želimo prikazati. Podrobnosti, ki so pomembne za razumevanje vsebin, povečamo in prikažemo ločeno. Ko slaboviden učenec usvoji bistvene značilnosti, se lahko vrnemo k izvirni sliki, ki jo opazuje in spoznava s povečalom. Ko generaliziramo grafični material, izberemo primerno intenziteto barv, pazimo na ozadje slike, na kvaliteto grafike in obseg vsebine.

3.2.5 Zvočna knjiga je za slepega pomemben pripomoček za delo, učenje in ustvarjalno preživljanje prostega časa. Uveljavila se je, ker je poslušanje v mnogih primerih dobrodošla alternativa branju s prsti in ker je snemanje hitrejše kot prepisovanje v brajico. Tudi poslušanja se je treba naučiti.

4. OBLIKE GRADIV IN NAČINI DELA PRI PREVERJANJU IN
OCENJEVANJU UČNIH VSEBIN

Kako bodo podane naloge glede na komunikacijsko pot po kateri
dela učenec?

• pisno v Braillovi pisavi (brajici), povečano
• s prilagojenim slikovno/grafičnim materialom, s tipnimi slikami
• v zvočni obliki (zvočna knjiga), posneto na MP3 ali besedilo prebere asistent
• s tipnimi prikazi, modeli, maketami, tipnimi slikami
• s priročnimi zbirkami materialnih virov, zgodovinskih replik, etnoloških
in drugih artefaktov človeškega ustvarjalnosti
• z demonstracijo določenega, pojma, pojava ali procesa

Pri preverjanju in ocenjevanju mora učitelj upoštevati naslednja dejstva:
– Slepi ali slabovidni učenec navadno potrebuje več časa, da prebere določeno snov.
– Učbeniki v brajici ali v povečanem tisku so zaradi načina zapisa zajetnejši.
– Pri slepih se vse bolj uveljavlja branje z brajevo vrstico in poslušanje prek zvočnega izhoda na računalniku.
– Učenčevi pisni zapisi, kot so testi, eseji, naloge, so glede na učenčeve individualne zaznavne zmožnosti težko čitljivi.
– Zapisi v brajici so lahko za učitelja problem, če brajice ne pozna. Slepi učenec bo zato lahko podal zapis na mediju ali pa ga bo posnel.
– Slabovidni učenec bo zlasti pri daljših besedilih izkoristil iste možnosti, krajša pa bo morda lahko podal v rokopisu.
– Učitelj ne sme biti preveč kritičen do ličnosti rokopisa, ampak le do vsebine. Slabovidni učenci namreč zaradi okvare vida pišejo manj čitljivo, mimo vrste in neenakomerno, saj je pri njih vidna koordinacija otežena.
Glede na našteta dejstva je potrebno prilagoditi material za delo slepega ali slabovidnega.

5. POSEBNI PRIPOMOČKI IN UČILA
Za slepega oziroma slabovidnega učenca je pridobivanje informacij kompleksno, saj jih pridobiva pretežno po slušni in tipni poti oziroma zmanjšani vidni zaznavi. Temu so prilagojena specialna učila in učni pripomočki, brez katerih tudi ni uspešnega preverjanja in ocenjevanja. Predstavljam naslednje pripomočke:

5.1 Diktafon je naprava, ki zapisuje in predvaja govor, zato omogoča shranjevanje različnih govorjenih informacij. Slepemu in slabovidnemu učencu je v veliko pomoč. Z njim lahko snema predavanja, pomembne delovne informacije in si naredi zvočne beležke. Uporaben je pri delu v razredu, pa tudi na ekskurziji in v prostem času, saj je primeren za delo na prostem. Vgrajen je lahko tudi v mobilni telefon, MP3-predvajalnik ali kak drug aparat.

5.2 Komplet za pozitivno risanje na folijo je manjša tabla, ki jo učenec nosi v nahrbtniku. Njegova uporabnost je zelo široka. Učenec ga najprej spozna prek igre in zabave, kasneje pa je to učni pripomoček pri pouku, saj omogoča odlično komunikacijo med učiteljem in slepim učencem. Z njim lahko učitelj slepemu učencu ponazarja konkretne pojme.

5.3. Računalnik, ki je prilagojen za delo slepega, je danes nenadomestljiv pripomoček in specialno učilo. Informacijska komunikacijska tehnologija omogočajo slepim in slabovidnim učencem povezavo z okoljem. Ta sredstva so lahko prilagojeni računalnik z brajevo vrstico in zvočnim izhodom, povečevalnik zaslonske slike in teksta, brajev tiskalnik, zvočno-tipna slika itd. Prav uporaba prenosnega računalnika z brajevo vrstico je zelo olajšalo delo v integraciji.

5.4 Brajev pisalni stroj slepemu omogoča zapis v brajici. Je mehanska ali elektronska naprava s šestimi osnovnimi tipkami za pisanje raznih kombinacij šestih izbočenih pik.

5.5 Bralna mizica in šolska miza s premakljivim nagibom delovne površine slabovidnemu učencu omogočata, da v primerni razdalji in pod pravilnim kotom bere grafični tisk.

5.6 Elektronsko povečalo je elektronska naprava, ki vsebuje kamero, povečalo, individualno osvetlitev, monitor in posebno programsko opremo. Slabovidnemu ali skoraj popolnoma slepemu učencu omogoča delo z besedili in slikovnim materialom.

5.7 Večpredstavna osebna tabla za slepe in slabovidne – Tabla je prilagojena za delo slepega ali slabovidnega učenca. Ima kontrastno belo-črno delovno površino in dvignjeni rob, ki omogoča lažjo orientacijo ter preprečuje padanje predmetov na tla. Primerna je za delo pri pouku ali kot individualna delovna površina. S prilagoditvami in dodanimi didaktičnimi elementi ter magnetnimi predlogami je uporabna kot univerzalni didaktični pripomoček.
• Svetla ali temna podloga je primerna za opazovanje in demonstracijo raznih predmetov, materialnih virov ali ponazoril.
• Omejen učni oz igralni prostor s kontrastnim dvignjenim robom olajša orientacijo pri šolskem delu in igri.
• Bela folija omogoča tudi delo s tehniko – piši briši.
• Gumirana osnova omogoča risanje na pozitivno folijo in risanje z radelčkom.
• Tabla omogoča tudi delo s samolepljivimi blazinicami oz. trakovi.
• Velik spekter večpredstavnosti pa ima kovinska osnova table, ki omogoča
demonstracijo in delo s seti (geografija, matematika, biologija), z magnetnim
pritrjevanjem.
Večpredstavna tabla omogoča sprotno preverjanje in utrjevanje pojmov.

6. POSEBNA ZNANJA

Za uspešen in kvaliteten pouk v razredu s slepim ali slabovidnim učencem ne zadoščajo samo specialna oprema in prilagojeni didaktični materiali, ampak tak učenec potrebuje tudi specialna znanja in zadostno asistenco mobilnega tiflopedagoga. Šele vse to skupaj omogoča uspešno učenje in zadostno individualno funkcioniranje učenca. Slepi in slabovidni učenci morajo izpad vida nadomestiti s preostalimi čutili. Pri tem si pomagajo s specialnimi znanji, ki jim omogočajo premagovanje vsakdanjih zahtev in uspešno učenje.
Ta znanja so:
– opismenjenost v brajici in grafični pisavi:
– orientacija in mobilnost
– osvajanje socialnih veščin
– aktivnosti za ohranjanje preostalega vida
– delo z zvočno knjigo
– obvladovanje sredstev komuniciranja
– uporaba in ravnanje s posebnimi specialnimi pripomočki za slepe in slabovidne
Ta znanja in spretnosti so za slepe in slabovidne učence izjemnega pomena. Brez njih si težko predstavljamo kakovosten pouk in učenčev napredek.

6.1 Orientacija slepih zajema celostno občutenje prostora z uporabo posebnih pripomočkov za orientacijo, kot so mobilni načrt, dolga bela palica, tipni kompas itd.
Osvojena znanja in spretnosti iz orientacije in mobilnosti so osnova za kvaliteten pouk. Težko si zamislimo orientacijo na zemljevidu pri pouku geografije, če učenec nima osnovnega znanja iz orientacije in mobilnosti.
6.1.1 Vaje iz orientacije na tipnem načrtu – Pred teboj je list iz tipnega načrta Ljubljane. Z načrtom in s pomočjo legende s tipnimi dogovorjenimi znaki boš utrjeval-a orientacijo na tipnem načrtu. Upoštevaj navodila in vadi naslednje naloge:
1. Oglej si (potipaj) legendo in opiši dogovorjene znake.
2. Na priloženem delu mestnega načrta, določi glavne in stranske strani neba. Upoštevaj, da je sever zgoraj!
3. S pomočjo tipnega kompasa orientiraj načrt glede na geografski sever.
4. Na načrtu poišči dogovorjene znake, ki si jih spoznal-a v legendi.
5. Kaj vse predstavljajo ti dogovorjeni znaki?
6. Kako so označeni semaforji?
7. Katerega dogovorjenega znaka, ki je v legendi, na načrtu ni? Opiši ga.
8. Vadi naslednje situacije:
– Kaj je na SZ mestnega načrta?
– Kaj je na Z načrta?
– Kaj je na V?
– Kateri objekti so v predelu Rožnika?
– Glede na strani neba opiši pot od železniške postaje do Tromostovja.
– Pokaži sotočje Ljubljanice in Gradaščice.
Slika: Tipni načrt Ljubljane

7. KOMUNIKACIJSKE POTI

Preden učitelj začne s pripravo nalog za preverjanje in ocenjevanje se mora seznaniti po kateri komunikacijski poti dela učenec. Komunikacijske poti so opredeljene glede na stanje vida. Te poti so: Komunikacijska pot za slepe, komunikacijska pot za slabovidne in kombinirana komunikacijska pot. Na podlagi te informacije lahko izbere učitelj način in prilagodi gradivo za individualno preverjanje ali ocenjevanje učenca.

Vprašanja za preverjanje in ocenjevanje, ki jih bo reševal slepi učenec, lahko zapišemo v brajici, na računalnik ali posnamemo. Tudi za slabovidnega učenca zapis vprašanj in nalog lahko prilagodimo na računalniku s programi povečav ali mu omogočimo, da jih prebere z uporabo povečala oz. osebne lupe. V nadaljevanju si oglejmo uporabo računalnika, kot učnega pripomočka v inkluzivnem razredu.

7.1. Komunikacijska pot za slepega učenca. Učitelj lahko uporabi USB ključ s katerim posreduje gradivo za preverjanje ali ocenjevanje učencu. Ko učenec test reši, ključ vrne učitelju. Za ta posredni način komunikacije med učiteljem in učencem je pogoj, da slepi učenec obvlada delo s prilagojenim računalnikom in obvlada desetprstno slepo pisanje. .

5.2. Komunikacijska pot za slabovidnega učenca. Ko učitelj pripravlja test s katerim bo preverjal ali ocenjeval predelano učno snov, je še posebno pozoren na slabovidnega učenca. Vsebino testa, ki ga je pripravil za učence, še posebej individualno prilagodi za slabovidnega učenca. Poveča pisavo, pregledno uredi zapis, izbere primeren papir (se ne blešči). Postopek s »ključem« pa je enak, kot pri slepem učencu.

Komunikacijske poti dela s slepim in slabovidnim učencem so praviloma individualne, toda ne na škodo skupinske dinamike v razredu. Individualne so predvsem zaradi uporabe posebnih pripomočkov, nujnosti neposrednega pristopa učitelja in svojevrstnih metod dela glede na prizadetost vida.

8. PRAKTIČNE OBLIKE DELA
Slepi učenci kakovostnega znanja, ki temelji na realnih predstavah, ne morejo pridobiti samo v razredu. Nekatere pojme, dogodke ali predmete lahko spoznajo in razumejo le s pomočjo neposrednega praktičnega izkustva v muzeju, na ekskurziji ali s praktičnim delom v razredu.

8.1 Ekskurzija je spoznavni proces, ki zahteva dobro pripravo, poznavanje učencev, ki naj bi se ekskurzije udeležili. Ni dovolj, da povemo, kam bomo šli in kaj bomo tam videli, temveč moramo znati vzbuditi njihovo zanimanje. Nekatere vsebine že vnaprej obravnavamo v razredu, kjer preverimo razumevanje pojmov, pojavov in veščin, povezanih z ekskurzijo. Ekskurzija ni samo enkratno dejanje, ki se konča z analizo, sintezo, vrednotenjem ampak je pomembno tudi sprotno preverjanje in ocenjevanje.

8.2 Nazornost – Tudi jabolko je lahko odlično ponazorilo. Ko pri geografiji obravnavamo pojme v zvezi z Zemljo, ponazorimo le to z jabolkom. Učenci si jabolko najprej ogledajo in otipajo. Muha predstavlja severni pol, pecelj južnega. Če jabolko prerežemo počez, po ekvatorju, dobimo severno in južno poluto, če pa ga prerežemo vzdolžno od muhe do peclja, pa dobimo vzhodno in zahodno poluto. Učenci pokažejo (otipajo) tudi skorjo in jedro. Ko drži vsak učenec v razredu svoje jabolko v roki med palcem in kazalcem, lahko določi nagib zemeljske osi in ponazori vrtenje zemlje. Določijo pa lahko tudi začetni poldnevnik, ekvator, pa tudi zgradbo zemlje (skorja/lupina, plašč/meso, jedro peške).
S takimi nalogami sem lahko preveril razumevanje določenega pojma, pojava ali procesa.

8.3 Dramatizacija – Učne vsebine, ki jih lahko predstavimo ali prikažemo na dramatičen način, se globlje usedejo v spomin učencem in so lahko način za odlično motivacijo v novo učno temo. Vir za dramatizacijo oz. pripravo igre je lahko zanimiv zgodovinski dogodek, leposlovno delo ali igra vlog znanih osebnosti. Učenci na ta način pridobijo več kot samo informacijo o učni vsebini. Tu je pomembna še osebnostna in socialna rast ter neformalno pridobivanje določenih spretnosti in vedenj.

8.4 Kvizi in tekmovanja – Razna tekmovanja in kvizi so še kako dobrodošli, če so zasnovani tako, da omogočajo enakovredno tekmovanje tudi slepim in slabovidnim. Žal pa je v praksi drugače. Na državnih, pa tudi šolskih kvizih posebnih prilagoditev ni. Največji problem so vprašanja, ki temeljijo na slikah ali grafičnih prikazih. Kako naj na taka vprašanja in naloge odgovarja slep ali slaboviden učenec.
Rešitev je lahko več:
– Da se taka grafična vprašanja prilagodijo v tipne slike ali modele
– Da se grafično prilagodijo zaznavi slabovidnega
– Da se vprašanje zamenja s primernim opisnim vprašanjem.
Tak primer je vprašanje: »Na mozaiku je upodobljen bizantinski cesar
Justinjan. Opiši njegova oblačila.«
Slepemu učencu te slike nikakor ne moremo prilagoditi. Zato mu postavimo vprašanje drugače ali izberemo drugo, po zahtevnosti enakovredno.

9. Zaključek
Za slepe in slabovidne učence je treba poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. Okvara vida spremeni funkcije miselnega – kognitivnega spoznavanja. Ima prevladujoč vpliv na senzorno-perceptivno področje in na razvoj motorike. Zaradi manjkajoče integracijske funkcije vida so slepi vezani na parcialne-delne, konkretne izkušnje, ki upočasnjujejo razvoj pojmov.
Preverjanje in ocenjevanje je pomemben del pouka, ki osmisli učiteljeva prizadevanja ter poda informacijo o napredku učenca oz. pravolnem pristopu učitelja. Poučevanje geografije v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci je za učitelja izziv in velika odgovornost. Kako pristopiti, kako naučiti učence, ki ne vidijo ali vidijo bolj slabo.

Z nastopom inkluzije se posebna znanja didaktike in metodike na velika vrata selijo v redno izobraževanje. Del teh znanj pa je tudi posebna priprava na pouk s slepimi in slabovidnimi učenci, ki med drugim vključuje tudi preverjanje in ocenjevanje. Z vključevanjem slepih in slabovidnih učencev v večinsko šolo, je lahko upravičen strah učitelja pred neznanimi zahtevami inkluzije. Zato je prav, da se z njenimi izzivi tudi seznani

Razlaga pojmov
Albinizem – genetska bolezen, za katero je značilno pomanjkanje melanina, pigmenta, ki daje barvo koži, lasem in očem. Veliko je težav tudi z očmi, saj lahko poslabšajo vid. V takšnih primerih zdravnik že v mladosti priporoča očala, še bolje pa zatemnjena očala, da so oči zavarovane pred fotofobijo.
Bralna mizica – učni pripomoček, ki ne bi smel manjkati v razredu. Učencem omogoča lažje branje oz. opazovanje slikovnega materiala. Drža otrok je boj pravilna. Zaradi pravilnega kota opazovanja ne prihaja do refleksije in bleščanja. Prav zaradi naštetih lastnosti je bralna mizica pomemben pripomoček tudi za slabovidnega in praktično slepega učenca (udobno bližinsko opazovanje). Podobno funkcijo ima lahko tudi miza z nagibom.
Inkluzija – poudarja prilagoditev okolja otroku in njegovo vključenost v socialno okolje. Je proces, v katerem šola in družbeno okolje zmanjšuje ovire, ki onemogočajo sodelovanje vseh otrok, ki so vključeni v večinsko šolo. Vsak otrok mora biti sprejet in obravnavan s spoštovanjem, upoštevati pa je potrebno tudi individualne potrebe posameznika.
Katarakta – strokovni izraz za sivo mreno, postopno zamotnitev zdrizaste snovi, ki tvori očesno lečo. Takšna leča lahko ustavi, popači ali razprši svetlobo, ki prihaja v oko, ter tako okvari vid. Obseg ohranjenega vida je odvisen od mesta in gostote zamotnitve na leči.
Posebne komunikacijske poti – te so: komunukacijska pot za slepe, slabovidne in kombinirana komunikacijska pot. Komunikacijskim potem so prilagojena tudi specialna učila, pripomočki in tehnike poučevanja.
Tiflodidaktika – Veda o poučevanju slepih in slabovidnih (teorija pouka in izbraževanja).

Tiflopedagog – učitelj slepih in slabovidnih, ki v sodelovanju s strokovnjaki drugih profilov skrbi za vzgojo, izobraževanje in rehabilitacijo ter za celosten razvoj otrok, mladostnikov in odraslih slepih in slabovidnih oseb.
Tipni zemljevid in načrti so posebej prirejeni za branje s tipom. Tako je vsebina prikazana z vzdignjenimi ali ugreznjenimi elementi oz. dogovorjenimi znaki, ki so dostopni otipu. Napisi so v brajici. Zapisani so lahko le linearno. Velikost brajevih črk se ne spreminja. Prav zato je lahko gostota informacij na tipnih zemljevidih in načrtih precej manjša kot na običajnih.

Večpredstavnost – kot predstavitev je lahko vizualna, akustična, taktilna ali kombinirana.

Zvočna knjiga – Med slepimi in slabovidnimi imajo zvočne knjige že večletno tradicijo (uporaba magnetofona). To potrjuje tudi obsežna fonoteka na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Z uporabo računalniška in digitalne tehnologije je postala zvočna knjiga še bolj dostopna.

Roman Brvar,
predmetni učitelj zgodovine in geografije,
tiflopedagog – svetovalec


Roman Brvar

oktober 16, 2011

KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA
(Ob 500-letnici odkritja Amerike)

Enodejanka

Uvod

Odkritje Novega sveta se vselej prikazuje v najlepši luči. Raziskovalci in osvajalci so v Evropi doživljali slavo.
Kaj pa so odkritja prinesla ljudstvom, ki so živela v Ameriki, Avstraliji, Afriki in Oceaniji?
Največkrat le bedo, izkoriščanje in smrt. Tako je bilo tudi v Severni Ameriki.

Prisluhnimo, kaj je Krištof Kolumb pisal španskemu kralju:
»Domislili smo se, da bo za zveličanje duš tukajšnjih Indijancev tem bolje, čim dlje jih odpeljemo od tod. Pošiljamo vam tovor prvih 550 Indijancev obojega spola, izbranih izmed 1600 nalovljenih Indijancev, ki jih je admiral razglasil za upornike. Poslani bodo na štirih karavelah še to leto, 1494. Indijanski sužnji so sicer divji, toda ročni, bistri in postavni, tako da bodo boljši od vseh drugih sužnjev. Brž, ko jim izgine domovina spred oči, se bodo odvadili svoje divjosti. Uporabni bi bili za veslače na galejah, na to se sijajno razumejo. Vaše veličanstvo pa bi nanje lahko predpisalo uvozno carino.«

Slovenski misijonar Friderik Irenej Baraga, ki je več let deloval med Indijanci v Severni Ameriki, je leta 1832 zapisal:
»Tisti Indijanci, ki daleč proč od vasi belih ljudi žive in h katerim beli ljudje malokdaj pridejo, žive navadno več časa kakor drugi.«

Roman Brvar

Vloge:
Seattle, Črni los, Rdeča suknja, Vašaki, Alfred Wilson, Sedeči bik, Stoječi medved (indijanski poglavarjii),
Skovir (indijanski deček),
glasnik,
povezovalec.

1. prizor

Zavesa se odgrne, na odru se prikaže del indijanskega tabora. V ozadju se sliši zamolkel zvok tamtama. Pred najbližjim šotorom sedi stari Indijanec, ki zamaknjeno zre v daljavo. V njegovi bližini se z lokom igra indijanski deček. Pri napenjanju tetive na lok je nespreten. Po več poskusih zaprosi za pomoč starega Indijanca.

Indijanski deček:
Poglavar Seattle! Mi pomagaš napeti lok?
Seattle:
Ne prehitevaj časa, mali Skovir! Čez pomlad ali dve boš dovolj močan in spreten, da ga sam napneš. No, ker si že tu, ti pokažem, kako se to dela.

Deček mu poda lok in tetivo in opazuje starega poglavarja pri delu.

Skovir:
O, kako si močan. Kje imaš pa ti svoj lok?
Seattle:
Lok ni več za moje pomladi. Obesil sem ga na tram v wigwam. Tam me spominja na nekdanje dogodivščine, pa tudi nevarnosti, ki sem jih preživel v tej lepi naravi.
Skovir:
Poglavar, tako rad bi slišal kakšno dogodivščino z lova! Mi poveš, kako je bilo, ko si premagal grizlija?
Seattle: Indijanec se ne hvali rad. Pa tudi vsak indijanski lovec bi ti lahko opisal kup zanimivih dogodivščin.
Skovir:
Že, že. Rad bi, da mi ti poveš, kako si premagal grizlija.
Seattle:
Prav, pa prisluhni. Takrat, bilo je pred mnogimi pomladmi, nisem bil na lovu. Iskal sem zdravilna zelišča. Pa me zmoti šum za bližnjimi drevesi. Previdno stopim z jase v gozd. Naenkrat me od strani nekaj močno trešči po rami. Padem na kolena in s pogledom iščem povzročitelja. Spreletava me srh. Nad mano se v vsej veličini vzpenja grizli. Odkotalim se vstran in izderem nož. Medved pa je že nad menoj. Nož nastavim predse in se branim udarcev šap. Že na obrazu začutim njegovo sapo. Z nožem sunem naprej. Takrat pa se prelomi dan in zagrne me tema.
Skovir:
Uf!

Seattle se zazre v daljavo in obmolkne. Molk prekine deček, nestrpno.

Skovir:
A si takrat odšel v večna lovišča?
Seattle:
Daj, daj. Izgubil sem le zavest. Grizli me je s šapo lopnil po glavi. Hkrati pa se je nasadil na moj nož. Predramili so me glasovi mladcev. Nisem se jim mogel oglasiti. Na meni je ležal kosmatinec in me z vso težo pritiskal k tlom.
Skovir:
Uf, uf.
Seattle:
Kmalu so me našli. Vrač mi je rekel, da še zadnji čas. Kajti izgubil sem veliko krvi.
Skovir navdušeno:
Jaz bom tudi lovec!
Seattle:
Prav, prav, mali Skovir. Pojdi se igrat k drugim dečkom. Rad bi v miru pričakal posvet poglavarjev.
Skovir:
Prav, grem, poglavar!

Deček vzame lok in se oddalji.

2. prizor

Poglavar Seattle prisluhne oddaljenemu zvoku tamtama. Čez nekaj časa vstane in gre v šotor. Vrne se pokrit s perjanico in se usede nazaj pred wigwam. Nedolgo za tem pride glasnik s sporočilom.

Glasnik:
Poglavar, prijezdil je poglavar Sedeči bik.
Seattle:
Ali sam?
Glasnik:
Ne, z njim so tudi spremljevalci.
Seattle:
Naj pride.
Sedeči bik se s spoštovanjem približa k staremu poglavarju. Pozdravita se s trepljanjem po ramah.
Seattle:
Kako ste kaj potovali?
So bile težave na poti?
Sedeči bik:
Ne. Nikakor ne. Težave imamo v naših dolinah. Ozemlje Sujev je ponovno v nevarnosti.
Seattle:
Kako?
Povej mi, brat!
Sedeci bik:
Prišel je odposlanec belega očeta. Hočejo, da jim prodamo našo zemljo. Pa je ne bomo prodali. Če nas bodo hoteli prisiliti, se bomo uprli. Govoril sem!
Seattle:
Žalostno. Danes je prilika, da se poglavarji ogroženih plemen dogovorimo in skupaj upremo pohlepu belega človeka.
Glasnik:
Prišel je poglavar Črni Los in Alfred Wilson.
Seattle:
Kar pripelji ju.
Poglavarja prideta pred šotor ter po dobrodošlici in povabilu starega poglavarja prisedeta.
Seattle:
Sta srečala tudi preostale?
A. Wilson:
Sva. Imeli so težave na poti. V Skalnem gorovju divja vojna. Gromki blisk se je uprl gradnji železne ceste. V Kačjo reko je zrušil most skupaj z ognjenim konjem.
Prisotni poglavarji:
Uf, uf, Manitu!
A. Wilson:
Njegovo ljudstvo Črnih vran je obupalo. Niso imeli več izbire. Pesti jih lakota.
Črni Los:
Da, lakota. Ognjena cesta je s prerij pregnala na stotisoče bizonov. Še več pa so jih za zabavo ubili beli prišleki. Črne vrane niso imele izbire.
Seattle:
Težko mi je. Kako naj se Indijanci upiramo z lokom in puščico ognjeni sili kadečih se palic?
Moramo vzdigniti glas in zahtevati naše pravice. Oborožen upor nas lahko pelje le v pogubo …
Prisotni poglavarji:
Howgh!

Zastor se zagrne. Konec drugega dejanja

3. prizor

Začne se posvet poglavarjev. V govorih opozorijo na nevzdržni položaj Indijancev v Severni Ameriki in na usodo posameznih indijanskih plemen.

Seattle:
Dan in noč ne gresta skupaj. Rdeči človek se je vedno umikal pred prodirajočim belim človekom, tako kot jutranja meglica pred soncem. Napočil je čas, ko moramo reči ne! Zbrali smo se, da povemo svojo voljo in pošljemo pismo belemu očetu v Washington.
Poglavarji:
Tako je.
Stoječi medved:
Rad bi rekel tole: Na svetu ni bilo nikjer praznine. Celo na nebu ni bilo praznih mest. Povsod je bilo življenje, vidno in nevidno, vsaka stvar pa je imela kaj, kar je bilo vredno imeti – celo kamni. Indijanec je bil vedno varuh narave. Ničesar ni uničeval, ne velikega ne majhnega. Indijanec je bil skromen sredi obilja. Ne vem za nobeno vrsto rastline, ptice ali živali, ki bi bila iztrebljena pred prihodom belega človeka.
A. Wilson:
Indijanci morajo živeti po naravnih zakonih; če tega ne počno, škodujejo sami sebi in to je edina kazen, ki obstaja. Indijanci pokažemo na Mlečno cesto, ki gre prek neba. Na njej ena veja vodi v prazno. Če človek ne živi po naravnih zakonih, zavije na to vejo in konča v praznem.
Vašaki:
Preveva nas razočaranje, nato globoka žalost; nato neizrekljiva bolečina; potem kdaj pa kdaj zagrenjenost, ob kateri pomislimo na puško, na nož in na tomahavk in nam v srcih vzplameni ogenj obupa – takšna je zgodba naših bednih doživetij.
Rdeča suknja:
Poglavar Rdeča suknja je trdno odločen, da zemlje ne prodamo, temveč da na njej ostanemo. Radi jo imamo – rodovitna je, daje nam polno koruze za hrano našim ženam in otrokom, trave in rastlin za našo živino.
Stoječi medved:
Pogosto vidim bele dečke, kako se zbirajo na mestnih ulicah, se suvajo in neumno potiskajo sem ter tja. Veliko časa zapravijo za brezciljno postopanje, ne da bi njihove naravne sposobnosti videle, slišale ali čutile raznovrstno življenje, ki jih obdaja. Nobenega zavedanja, nobene izostrenosti, nobenega posluha nimajo in ta topost daje poln razcvet grdemu vedenju; jemlje jim naravno ravnovesje in spodbudo. Nasprotno pa so indijanski dečki, ki so vzgojeni naravno, pozorni do svoje okolice; njihovi čuti niso zoženi le na opazovanje drug drugega in ne morejo prebiti celih ur, ne da bi kaj videli, kaj slišali in kaj mislili. Opazovanje se je vselej bogato obrestovalo; zanimanje, čudenje, občudovanje se je razvijalo. Zavedajo se, da življenje ni le človeška manifestacija, da se izraža v množici oblik. To zavedanje je bogatilo indijansko življenje. Življenje je bilo živo in utripajoče; nič ni bilo nepomembnega ali vsakdanjega. Indijanec je živel – živel v pravem smislu od prvega do zadnjega diha.
A. Wilson:
Kadar se je stari Dakota pogovarjal z otroki, je dal roko na tla in jim razložil: “Sedimo v naročju naše matere Zemlje. Hrani nas, tako kot vsa druga živa bitja. Nas kmalu ne bo več, toda tale kraj, kjer smo zdaj, bo ostal večno”.
Sedeči bik:
Katere pogodbe, ki so jo beli ljudje sklenili z nami, rdečimi ljudmi, so se belci držali? Nobene. Kateri belec lahko reče, da sem mu ukradel zemljo ali en sam belič njegovega denarja? Pa vendar pravijo, da sem tat. Kateri belec me je videl pijanega? Kdo je prišel k meni lačen in odšel nenasičen? Kdo me je videl pretepati ženo ali slabo ravnati z otroki? Kateri zakon sem prekršil? Mar je narobe, če imam rad svoje? Mar sem zloben zato, ker je moja koža rdeča? Ker sem Su; ker sem bil rojen, kjer so živeli moji očetje, ker sem pripravljen umreti za svoje ljudstvo in za svojo deželo?
Črni los:
Črni los je preživel pokol pri Ranjenemu kolenu, ko je vojska z mitraljezi pokosila 300 neoboroženih Indijancev, mož, žena in otrok. Tedaj še nisem vedel, kaj vse se je takrat končalo. Ko se sedaj oziram z visokega hriba svojih let, vidim snežni vihar. Tam so umrle sanje nekega ljudstva.
Seattle:
Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako jo bodo tedaj kupili? Del zemlje smo in ona je del nas. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo brstenje listja ali drget mušičjih krilc. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ki se igra z jezersko gladino, in vonj pomladanske sape. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Otroke učimo, da je Zemlja naša mati. Kar se zgodi Zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase. Zemlja je človekova last. Človek je last Zemlje. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Pravega življenja je konec. Pričenja se boj za obstanek. To je naša volja. Govoril sem!
Poglavarji:
Tako je.

Zastor se zagrne. Konec tretjega dejanja.

Zaključek

Resnica o Indijancih (povezovalec)

Kdo si v otroških letih ni delal lokov in puščic in se igral Indijancev? Najbrž ga ni Evropejca, ki ni slišal zanje; in najbrž ni bilo nobeno ljudstvo deležno tolikšnega popačenja svoje prave podobe kot ravno severnoameriški Indijanci. Velikokrat smo jih videli v filmih in brali o njih v pustolovskih zgodbah. Toda kdo ve, kako so resnično čustvovali, mislili in govorili, kako so doživljali srečanje z belim človekom? Indijanski poglavarji so s svojimi besedami postavili nesmrten pomnik ljudstvu, ki je tisočletja živelo v zavestni povezanosti in sožitju z naravo in iz nje črpalo svojo modrost, njihove besede so izraz čiste, ideološko nepotvorjene človeške misli, so zrcalo, v katerem bomo uzrli svojo podobo, so napotek za zdravo življenje in rešitev ogrožene narave!

Igrica je dramatizirana po knjigi:
“Kako vam naj prodamo modrino neba” (Burgar, F. & M. K. Burgar, 1990: samozaložba, Ljubljana)

Scenarij: Roman Brvar

Sklep

Pri pouku s slepimi učenci mora učitelj uporabiti tak pristop in način dela, ki pri učencu vzbudi radovednost in interes za vse tisto, kar se nahaja preko zidu teme.
Motivacija zagotavlja pozornost ter s tem uspešno osvajanje novih učnih vsebin. Slepih učencev nikakor ne moremo motivirati z običajno sliko, diapozitivom ali videom. Obstaja še veliko načinov za dobro motivacijo. Lahko je to doživeto odčitan tekst (pisni vir, pripovedni tekst, odlomek iz knjige, radijska igra ali dramatizacija zgodovinskih vsebin. Prav dramatizacije nekaterih zgodovinskih dogodkov so v marsičem oplemenitile pouk zgodovine.