Prilagoditve

PRILAGAJANJE DIDAKTIČNIH KOMPLETOV ZA SLEPE IN SLABOVIDNE UČENCE

 

Uvod

Delo tiflopedagoga – učitelja slepih – se začne z analizo obstoječega didaktičnega kompleta, ki ga je potrebno prilagoditi za uporabo slepim oz. slabovidnim učencem. Postavijo se vprašanja kako, kaj, koliko. Že same vsebine učbenika ni mogoče samo preoblikovati v braillovo pisavo ali v povečani tisk, ker so učbeniki za današnji čas vse bolj kompleksni in raznovrstni. Zahtevajo razumevanje različnih pristopov in tehnik branja informacij. Ob izidu vsakega novega učbenika smo zato pred dilemo, kako učbenik z bogato slikovno in grafično vsebino prilagoditi tako, da z prilagoditvami za slepe in slabovidne učence ne okrnimo temeljne vsebine učbenika.

Učitelj mora pri prilagajanju upoštevati tako učenca s težavami vidnega zaznavanja kot predpisane učne vsebine in cilje. Tam, kjer se vsebine ne morejo ustrezno »prevesti«, moramo poiskati dodatne poti in načine prilagajanja (dodatna razlaga, opis in demonstracija, izdelava tipnega prikaza, zvočna prilagoditev itd.). V posameznem razredu, pri konkretnem učencu pa mora učitelj upoštevati tudi individualen pristop in zato uporabiti primerne metode in pristope.

Glede na težave, ki so jih imeli v preteklosti učitelji-praktiki, ko je bil učitelj bolj ali manj prepuščen lastni iznajdljivosti in je imel na voljo le skromna didaktična sredstva, je danes prilagajanje didaktičnih kompletov za slepe le nekoliko lažje. Na razpolago so že različne sodobne tehnike za tiskanje braillove pisave in tehnik za izdelavo tipnih predlog.

To so: braillov printer, braillova vrstica, pozitivno risanje, zvočno-tipna slika, specialni učni pripomočki (govoreči kalkulator, tipni kompas) in seveda računalnik (zvočni izhod, možnost uporabe interneta, raznih multimedijskih programov itd.). Prav tako pa tudi za slabovidne: elektronsko povečevalo, svetlobni pult, bralna mizica, programi povečav in obdelave teksta ter slikovnega gradiva na računalniku itd.

Določene vsebine iz didaktičnega kompleta lahko tudi ozvočimo (audio kasete, na zgoščenki ali z računalniškimi programi).

Računalniška knjiga je danes dejstvo. Slepi učenec lahko s pomočjo braillove vrstice in s podporo elektronskega govora bere tekste oz. jih posluša , le-te dopolnjuje ali rešuje zastavljene naloge. Pri uporabi računalnika na šoli pa mora učitelj upoštevati naslednja dejstva:

         da je računalniška oprema prilagojena za slepe,

         da učenec obvlada desetprstno slepo pisanje in pri pouku uporablja braillovo pisavo,

         da je računalniško opismenjen  učenec  in učitelj.

 

Na kaj mora biti pozoren učitelj, ko prilagaja didaktični komplet za slepe?

Vsebine učbenika je potrebno prilagoditi za prepis v braillovo pisavo. Pri prepisu mora učitelj upoštevati tudi priredbo teksta, če se le – ta nanaša na slikovni ali grafični material.  Predvideti pa mora tudi kompozicijo zapisovanja teksta v braillovo pisavo.

Primer: hierarhija naslovov in podnaslovov, poudarjenih tekstov, povzetkov, razlag pojmov, vprašanj. Prav tako pa tudi pojasnjevalnih tekstov in tekstov pod slikovnim in grafičnim materialom.

Vsebine, ki so zapisane v braillovi pisavi, so zaradi moderne zgradbe običajnih učbenikov lahko kot celota zelo okrnjene. Zakaj?

Današnji učbeniki in delovni zvezki so grajeni kompleksno. Vsebine so predstavljene preko teksta, slikovnega materiala in z različnimi grafičnimi prikazi. Zamislimo si tekst običajnega vidnega učbenika, ki je pisan razgibano s poudarjenimi ključnimi pojmi, z okvirjenimi razlagami pojmov, s hierarhijo barv, barvno podlago teksta, s tabelami, rebusi, križankami in še drugače oblikovanimi nalogami. Kot dopolnilo so poleg še skice, različni prostorski prikazi, diagrami, različni slikovni material z različno velikostjo ali kurzivo pisave, s šrafurami itd. Kako vse to prilagoditi tipni zaznavi – braillovi pisavi in tipnim prikazom?

Učbenik pa je le del didaktičnega kompleta; tu so še delovni zvezek in različno vizualno gradivo (diapozitivi, video, učni lističi, atlas, diapozitivi, grafoskopske predloge, dodatna literatura in še in še. Vse je grajeno le na vidni zaznavi. Prilagajanje vsebin tipni zaznavi in prepis v braillovo pisavo je odgovorno delo. Kljub vsemu pa slepi učenci morajo imeti učbenik in didaktični komplet kot celoto.

Prilagajanje didaktičnih kompletov za slepe učence obsega:

         Prilagoditev in prepis učbenika v braillovo pisavo za posamezna predmetna področja.

         Prilagajanje vsebin delovnih zvezkov v braillovo pisavo ali zvočni zapis in hkrati prilagajanje slikovnega ter grafičnega materiala za otip (izdelava: tipnih slik, modelov, maket itd.).

         Prilagajanje drugega učnega in didaktičnega gradiva za braillovo pisavo in za otip (delovni lističi, testi, naloge za preverjanje in ocenjevanje) ter prilagajanje aktualnih vsebin iz širše literature in periodike.

         Priprava računalniške knjige za branje z zvočno podporo na braillovi vrstici.

Še vedno pa se postavlja vprašanje, kako predstaviti slikovno in grafično vsebino, ki v današnji moderni zgradbi učbenikov prevladuje?

Možnosti so lahko naslednje:

         opis slike, grafičnega prikaza ali potek določenega postopka,

         izdelava tipne slike, modela, makete ali replike,

         ozvočenje tipne slike na na računalniku (Nomad – zvočna tipna slika, multimedija za slepe).

Pri prilagajanju učnih vsebin v braillovo pisavo, tipne prikaze ali v posnete tekste mora učitelj, ki prilagaja didaktični komplet, upoštevati predvsem naslednja dejstva:

Za koga konkretno prilagaja didaktični komplet?

Primer: Učenec, ki je oslepel kasneje in ima še ohranjene vidne predstave, veliko lažje prihaja do pravilnih predstav o prostoru in o odnosih v njem. Veliko težje pa je za tiste slepe učence, ki so od rojstva slepi in nimajo nikakršnih vidnih predstav.

Kakšen je učni načrt in katera so temeljna znanja, ki jih mora učenec osvojiti?

Učni načrt za učence s težavami vidnega zaznavanja je enak kot v redni osnovni šoli, vsebuje pa tudi odstopanja oz. prilagoditve, ki so nujne glede na specifične poti zaznavanja in podajanja vsebin pri slepih in slabovidnih učencih.

Kakšni so pogoji in možnosti za tehnično izvedbo?

Primer: Slepi uporabljajo posebne učne pripomočke in primerne didaktične materiale, ki jim omogočajo utiranje poti do razumevanja novih znanj in vedenj. Predstave osvajajo z različnimi ponazorili, tipnimi slikami, reliefi ter s praktičnim delom v razredu in na terenu.

Katere principe, metode dela mora upoštevati učitelj?

Primer: Temelj uspešnega in kvalitetnega pouka za slepe so posebna znanja: Braillova pisava, orientacija in mobilnost, uporaba sredstev komuniciranja (računalnik, pisalni stroj itd.).

Pri prilagajanju didaktičnih kompletov za slepe, mora učitelj upoštevati še tiflopedagoške oblike dela.

a)      metoda dela za slepe,

b)      kombinirana metoda dela za praktično slepe učence.

Učenci, ki imajo še ohranjen minimalni vid, delajo po kombinirani metodi dela. Berejo braillovo pisavo in v njej tudi zapisujejo. Slikovni material, ki ga učitelj prilagaja tipni zaznavi (tipne slike) pa tudi opazujejo. Zato so tipne slike in prikazi intenzivno obarvani in generalizirani.

Oglejmo si nekaj specialnih metod dela in pristopov pri pouku, ki jih mora učitelj slepega pri prilagajanju upoštevati:

Neposredno zaznavanje s tipom

Tip je za slepega vsekakor najvažnejše čutilo. S tipom zaznava prostor in prihaja do predstav. Če hočemo, da bo slepi učenec nekaj spoznal, mora to tudi otipati. Tako si bo ustvaril predstavo o obliki, velikosti in vsebini določenega predmeta. Poiskati moramo način, ki lahko nudi slepemu samostojen in celovit dostop do informacije.

Pri tipu moramo upoštevati tipni prag, ki je lahko pri posameznih učencih zelo različen. Z vajo se tudi tipna zaznava izboljšuje. S pojmom tipni prag označujemo sposobnost učenca, da na tipni sliki še lahko zazna in s tipom pravilno razbere informacijo, ki je prikazana v obliki pogojnega znaka ali kakšne druge informacije. Zato mora učitelj-praktik pri izdelavi tipnega prikaza upoštevati zakonitosti tipne zaznave oz. tipnega praga. Tipna informacija ne sme biti manjša od braillove točke, kar pomeni, da mora biti med posameznimi pogojnimi znaki toliko prostora, da slepi informacijo še lahko zazna z blazinico prsta.

Demonstracija je nazorno prikazovanje predmeta ali praktičnega poizkusa. Pri demonstraciji moramo upoštevati dostopnost in nazornost.

Ko demonstriramo določen predmet ali poizkus pred slepimi in slabovidnimi učenci, moramo upoštevati še naslednje dejavnike:

varnost (delo s kislino pri določanju vrste kamenin …), – tipno in vidno dostopnost (pri slabovidnih se manifestira niz težav zaznavanja na osnovi fiziologije gledanja, zato pri demonstraciji to tudi upoštevamo), – primerni pogoji opazovanja (osvetlitev, možnost bližinskega gledanja ali opazovanje s pomočjo povečevala).

 

Na kaj smo pozorni pri prilagajanje didaktičnih kompletov za slabovidne?

Perspektiva opazovanja je pri slabovidnih učencih otežena, zato k učencem pristopamo s kombinirano metodo opazovanja, kjer poleg preostalega vida učenci koristijo tudi druge zaznavne poti. Ko učenci opazujejo in zaznavajo z vidom, se oddaljeni predmeti, barve, kontrast, globina, detajli brišejo ali izginjajo. Za slabovidne je vidni prostor ožji in omejen. K delu je potrebno pristopati celovito z upoštevanjem vzrokov in posledic zmanjšanega zaznavanja učencev.

Pri zoženem vidnem polju so izrazite težave pri opazovanju predmeta ali slike kot celote. Učenci, ki imajo zoženo vidno polje, zato zaznavajo predmet po delčkih oz. postopno.

Daljnovidni učenec bo dokaj dobro videl obris zemljevida, ne pa detajlov. Potrebuje pomoč, da ga usmerimo do oporne točke, reke, mesta, gore …, kjer si bo lahko pomagal s povečevalom – lupo.

Kratkovidni učenec vidi celoto (zemljevid) nejasno, ko se mu približa, pa izgubi orientacijo oz. predstavo o prostoru. Če vsebine zemljevida še ni dovolj osvojil, bo imel velike težave z orientacijo oz. z iskanjem določene točke, npr. kraja. Potrebuje neposredno pomoč ali usmeritev do iskane informacije. “Poglej, tu je sotočje, sedaj pa pojdi navzgor ob levem pritoku in na desnem bregu boš načel iskani kraj.”

Primer: Slabovidni učenec težko zaznava barvno sliko. Pristopimo in mu pod povečevalom najprej splošno razložimo vsebino slike. Slika je narisana v perspektivi, prikazuje ledeniško preoblikovano alpsko dolino. V ospredju je reka in prometne poti, na levi je naselje. Ob straneh se vidijo pobočja, ki postopoma prehajajo v predgorje. V ozadju se nejasno vidijo s snegom prekrite gore. Učenec si ogleda linijo dna doline in pobočij. Opazi, da je zaobljena, kot nekakšna črka U. Vidi se, da je to ledeniška dolina. Sedaj povečamo del slike, kjer je naselje. Kakšne so strehe glede na naklon? S čim so prekrite? Tako lahko učenec še naprej spoznava posamezne elemente slike in prihaja do različnih pojmov in sklepov.

Generalizacija – Pri slabovidnih učencih je princip posploševanja in poenostavitve potreben zaradi zmanjšane vidne zaznave oz. zato, da je na prikazih boljša preglednost.

Primer: Pri zemljevidu posplošimo in prilagodimo vsebino, relief, obalno črto. Na sliki prikažemo le bistvene elemente in pojave. Detajle, ki so pomembni za razumevanje vsebine, povečamo in prikažemo ločeno. Ko učenci osvojijo bistvene značilnosti, se lahko vrnemo k izvirni sliki, ki jo učenci opazujejo in spoznavajo pod elektronskim povečevalom.

 

Prilagajanje didaktičnih kompletov za slabovidne učence obsega:

 

         Prilagoditev in prepis učbenikov v povečan črni tisk za posamezna predmetna področja (individualno),

         prilagajanje vsebin (tudi individualno) delovnih zvezkov za učence s težavami vidnega zaznavanja: generalizacija grafičnih in prostorskih prikazov, prilagajanje in obdelava slikovnega materiala itd.,

         prilagajanje drugega učnega in didaktičnega gradiva za učence s težavami vidnega zaznavanja (individualizacija): razni teksti, grafično in slikovno gradivo iz širše literature, prilagajanje delovnih lističev, testov in nalog za preverjanje ter ocenjevanje,

         prilagajanje aktualnih vsebin iz širše literature in periodike za učence s težavami vidnega zaznavanja (individualno).

         Priprava računalniške knjige za učence s težavami vidnega zaznavanja.

 

Za slabovidne je prilagajanje didaktičnih kompletov le nekoliko lažje kot za slepe. Že s pomočjo elektronskega povečevala, programov povečav na računalniku, elektronske lupe in primernih individualnih pogojev osvetlitve ali zatemnitve lahko olajšamo delo slabovidnemu učencu. Didaktični komplet pa mu individualno prilagodimo, kar pa je lahko zelo specifično.

 

Oglejmo si na primer metodi dela, ki ju mora upoštevati učitelj slabovidnega učenca, ko prilagaja didaktični komplet

Bližinsko opazovanje in zaznavanje s tipom je princip opazovanja pri močno slabovidnih ali praktično slepih učencih. Če je predmet opazovanja materialni vir ali tipna aplikacija, sodelujejo pri opazovanju tudi drugi čuti. Ko pa učenec opazuje sliko preko medijev (video, diaprojekcija, film, računalnik itd.), je nujna sprotna razlaga učitelja. Prav je, da se slepi in slabovidni učenci naučijo sprejemati informacije tudi preko teh medijev, kajti dejstvo je, da bi bile strogo izbrane informacije preozke. Slepemu tudi zvoki, šumi itd. preko televizije, kina ali videa lahko na podlagi predhodnih izkušenj približajo svojevrstno, čeprav nepopolno dojemanje realnega sveta.

Primer: Ko učitelj pripravlja predavanje z diapozitivi, mora biti pozoren na naslednje:

         dostopnost in možnost bližinskega gledanja,

         živo slikovito podajanje vsebin brez tihih premorov,

         veliko primerjav, prispodob, priložnostnih doživljajev,

         demonstracija raznih predmetov, pa tudi dišav, glasbe, …, – neposredni kontakt z učenci, kratke anekdote itd.,

         vmesna vprašanja učencev in pojasnila ali dopolnila,

         uporaba specialnih pripomočkov.

Individualizacija je pogoj za uspešno delo pri pouku. Pri posameznem učencu moramo upoštevati njegove psihofizične in zaznavne sposobnosti, ki nas vodijo pri pripravi didaktičnih kompletov, učnih lističev in specialnih učnih pripomočkov. Že v procesu priprave na določeno vsebino moramo poiskati poti in načine, kako posameznemu učencu približati, razložiti in predstaviti vsebine ali določen pojem.

 

Učila in učni pripomočki, ki omogočajo uspešno delo pri pouku s slepimi in slabovidnimi učenci

Ti pripomočki so:

         Braillov pisalni stroj in braillov papir,

         Pripomočki za pozitivno risanje in reliefno ponazarjanje: pozitivna folija s priborom, tiflograf, samolepljive vrvice, termo pisalo in druge tehnike.

         Računalnik (tudi prenosnik), ki je opremljen za delo slepega (braillova vrstica, zvočni izhod, braillov tiskalnik, zvočno-tipna slika).

         Različna avdio sredstva: magnetofon (kasetni, kolutni), diktafon, walkman, radiokasetofon.

         Tipni zaznavi prilagojeni pripomočki za delo pri pouku, pri orientaciji in socializaciji (tipni metri, tipu prilagojeni merilni instrumenti, braillov kompas, tipu prilagojene ure itd.).

         Pribor za merjenje višine, naklona in ravnine.

         Povečala; prenosna in namizna ter programi povečav na računalniku (zoom text, magic).

         Lupe, bralna mizica, individualna osvetlitev.

Oglejmo si nekaj specialnih znanj in pripomočkov, ki omogočajo uspešno in kakovostno delo pri pouku z učenci z motnjo vida

 

Obvladanje braillove pisave

Braillova pisava, tudi brajica, je temeljno sredstvo sporazumevanja slepih. Osnova brajice je celica s šestimi izbočenimi kopastimi pikami, ki v kombinaciji le teh omogoča zapis črk, številk, ločil, not ali geografskih znakov za zemljepisno dolžino ali širino itd. Vsaka od šestih pik ima točno določeno mesto v osnovni celici.

 

Uporaba pozitivne folije.

Primer: Slepi učenec nima razčiščene predstave o pojmu vzpetina. Vzamemo pozitivno folijo in učencu skiciramo elemente, ki ponazarjajo vzpetino. Učenec potipa. Vsaka vzpetina ima vznožje, pobočje in vrh. V naravi pa se ti elementi tudi razlikujejo. Pobočje je lahko strmo, položno ali v stopnjah. Tudi vrh je lahko različen. Eni vrhovi so kopasti, drugi so ostri, koničasti, kar označujejo tudi njihova imena: Ojstrica, Špik, Škrbina … (Tu je model, potipaj ga! Kam bi uvrstil ta vrh?) Vrhovi pa se lahko združujejo v greben itd. Nekateri vrhovi so porasli do vrha, drugi so goli, skalnati itd. Tudi vznožje ni vedno ravno, lahko je valovito, dolinsko itd. Vzpetine so grič, hrib, gora … Razlikujejo se po višini, videzu, rastju, kameninski zgradbi. Vzpetina je tudi naš šolski hribček, ki si ga lahko pobliže ogledamo na šolskem dvorišču.

Delo z braillovim kompasom

 

Kompas za slepe je v osnovi enak običajnemu kompasu oz. busoli. Bistvene razlike so le v tehniki uporabe in branja.

 

Prosta določitev smeri, severa ali azimuta. Zaprti kompas najprej v roki ali na ravni podlagi umirimo. Nato dvignemo zaščitni pokrov (s tem limb s tipnimi razdelki oz. tipnimi oznakami strani neba utrdimo), otipamo smer za sever (puščica) ter se orientiramo. Pri tem se seveda ne smemo premikati. Pri preverjanju smeri ali azimuta postopek na opisan način po potrebi ponovimo.

 

Orientacija s tipno karto se zaradi opisane tehnike uporabe razlikuje predvsem v naslednjem. Ko smo z brajevim kompasom določili smer sever, kompasa ne smemo več premikati. Previdno premikamo le podloženo tipno karto, dokler se rob karte ali poldnevnik ne poravna s stranico kompasa. Tipna karta je tako orientirana.

 

Delo na braillovi vrstici

Braillova vrstica je stranska enota za delo na računalniku. Slepemu učencu omogoča, da bere, preverja ali piše tekst na računalniku.

Vrstica vsebuje od 40 do 80 celic, razporejenih v eno ali dve vrsti. Za delo na računalniški braillovi vrstici sta osnovni celici dodani še 7. in 8. pika. 7. pika omogoča veliko začetnico, 8. pika pa pomeni številko.

 

Pomen permanentnih vaj vida

Z vajami vida skušamo učencem omogočiti največji možni izkoristek preostalega vida. Gre za nekakšen trening oz. vaje za boljšo uporabo vida, ki so vključene v proces dela. Manj ko otrok vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje stvari okoli sebe. Takega otroka spodbujamo h gledanju, opazovanju.

Pomen obvladanja prostora – orientacija in mobilnost

Orientacija in mobilnost sta individualni obliki usposabljanja za slepe in praktično slepe učence. Lahko bi ju prevedli kot gibanje in znajdenje v prostoru.

Osvojena znanja in spretnosti iz orientacije in mobilnosti so osnova za kakovosten pouk. Težko si zamislimo orientacijo na zemljevidu pri pouku geografije, če učenec nima osnovnega znanja iz orientacije in mobilnosti. Z neprekinjenimi vajami orientacije in mobilnosti ter treningom preostalih čutil, kot so sluh, tip, voh in kinestetični občutki, se slepi učenci naučijo samostojnega gibanja in uspešno osvajajo predstave o prostoru.

Pomen socializacije

Socializacija je usposabljanje za samostojnost v različnih situacijah (javni prevoz, obisk gledališča, trgovine, banke, pošte itd.) s praktično uporabo orientacije in mobilnosti. Slepi in slabovidni učenci se naučijo uporabljati pripomočke in naprave, s katerimi pri vsakdanjih opravilih uspešno premagujejo ovire, ki jim jih postavlja življenje.

Zaključek

Prav pri prilagajanju didaktičnih kompletov (učnih načrtov) in širše literature se je skozi delo utrnila marsikatera ideja ali celo inovacija. Delo učitelja, ki poučuje slepe in slabovidne učence, je v marsičem izvirno. Za dosego učnih ciljev in za uspešen pouk je potrebna stalna učiteljeva inovativnost in prilagajanje posebnim individualnim potrebam posameznih učencev.

Elementi vsakega prikaza morajo biti nazorni in prilagojeni tipni in zmanjšani vidni zaznavi. Narejeni morajo biti v pravilnem sorazmerju z danostmi, ki jih prikazuje. Material, iz katerega izdelamo prikaz, mora spominjati na stvarno podobo objekta ali pojma, ki ga prikazujemo. Prav je, da posamezni elementi prikaza delujejo. Iz prakse lahko zatrdim, da so prav ti prikazi, ki jih prilagodimo tipni ali slabši vidni zaznavi, še kako primerni za osvajanje novih znanj in razumevanje različnih družbeno-geografskih dejavnikov v okolju.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: