Preverjanje in ocenjevanje

Posebnosti preverjanja in ocenjevanja znanja pri slepih in slabovidnih učencih pri pouku geografije

Povzetek

Slepi oziroma slabovidni učenec lahko dosega cilje programa redne osnovne šole, vendar pri delu potrebuje le drugačne metode, pripomočke in poti za dosego istega učnega standarda. Dejstvo je, da je vid najvažnejši čut zaznavanja. Manj ko učenec vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje tudi pri pouku geografije. Prav zato so pomembne vzpodbude in ustrezni pogoji dela, upoštevanjem posebnih pristopov in uporabo prilagojenih pripomočkov. Temelj uspešnega in kvalitetnega pouka za slepe so posebna znanja: Braillova pisava, orientacija in mobilnost, uporaba sredstev komuniciranja (računalnik, pisalni stroj itd.).
Slep ali slaboviden učenec mora doseči enak standard znanja kot videč sošolec, kar učitelj ob tem ugotovi s preverjanjem in z nepristranskim ocenjevanjem, vendar mu mora učitelj zagotoviti ustrezne prilagoditve in podaljšan čas ob pisnem preverjanju. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju.
Ključne besede: komunikacijske poti, prilagoditve, specialni pripomočki in učila, individualizacija, inkluzija

1. UVOD

Področje izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v Sloveniji v zadnjih letih doživlja velike spremembe. Nova zakonodaja, ki je bila sprejeta leta 2000, je inkluzijo opredelila kot osnovni princip na tem področju. V skladu s tem se povečuje število otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ki se vključujejo v običajne oblike izobraževanja. Poleg tega še vedno ostajajo posebne vzgojno izobraževalne ustanove, ki izvajajo prilagojene programe za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami.
Videči z usmerjenim opazovanjem in posnemanjem spontano pridobijo veliko novih pojmov in spretnosti. Vzpodbujamo in usmerjamo jih, da znajo izbrati pravo informacijo.
Pri slepih in slabovidnih učencih je pot do novih znanj veliko bolj kompleksna.
Potrebujejo drugačne metode, pripomočke, prijeme in poti za dosego istega učnega standarda. Slepi učenec mora veliko znanj osvojiti s tujo pomočjo oz. s treningom in v konkretni situaciji. Informacije pridobiva po okrnjenih poteh zaznave. Zato so le-te lahko nepopolne in nejasne. Tudi pri slabovidnih učencih so močno izražene individualne težave v zaznavanju.
Poučevanje slepih in slabovidnih je izziv in velika odgovornost. Učitelju se zastavi ključno vprašanje, kako slepemu ali slabovidnemu učencu približati, predstaviti in na primeren način razložiti učne vsebine oz. določene geografske pojme. Pot je le ena. Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače pokazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material.

2. PRILAGODITVE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU SLEPIH IN SLABOVIDNIH UČENCEV

Vsak slep ali slaboviden učenec ima pravico do prilagojenega izobraževanja, pri katerem učitelj upošteva individualne zmožnosti in potrebe učenca ter jih usklajuje z zahtevami učnega načrta. Kjer učnih vsebin ni mogoče ustrezno posredovati po standardnih poteh, mora učitelj poiskati dodatne poti in načine. Na primer pri slepem ali slabovidnem učencu upošteva njegove individualne zaznavne možnosti in potrebe. Slepemu učencu je treba okolje približati tako, da ga bo zaznaval celovito, sicer zanj ni vzpodbudno. To, česar ne more videti, naj ob primernem ponazarjanju doživi.
Temelji uspešnega preverjanja in ocenjevanja v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci.
so metodično-didaktične prilagoditve.
• da je naloga napisana v tipni, v povečani vidni pisavi ali posneta;
• da ima učenec z okvaro vida 50 % več časa za reševanje naloge kot njegovi videči sošolci;
• da je imel učenec primerne delovne pogoje in možnost uporabe specialnih pripomočkov;
• da se je preverjalo in ocenjevalo znanje o predelani snovi s ponazorili, ki jih je učenec pri pouku že spoznal.
• da je bil zapis na USB ključu pripravljen že pred poukom, učenec pa ga je dobil pred preverjanjem ali ocenjevanjem. Pogoj: učenec bo delal na prilagojenem računalniku (brajeva vrstica z zvočnim izhodom ali v programu povečav).
• da so bila na razpolago ponazorila, ki slepemu nadomestijo slikovni ali grafični material (tipne slike, modele, makete, tipne zemljevide, načrte itd.)
• da je imel učenec primerne delovne pogoje in možnost uporabe specialnih pripomočkov,
• da je bila slabovidnemu učencu glede na individualne zaznavne potrebe
omogočena uporaba elektronskega povečala ali osebne lupe,
• da je bil pripravljen generaliziran grafični material in primerno slikovno gradivo,

Pri preverjanju in ocenjevanja znanja se mora prilagajati tudi učitelj, da izbere tisto komunikacijsko pot in tehniko zapisa, ki je za posameznika najbolj primerna. Veliko lažje bo, če bo učenec uporabljal brajevo vrstico na računalniku, kot pa če bo pisal na brajev pisalni stroj. V drugem primeru bo napisane rešitve lahko prebral učitelju kar učenec sam. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju, vendar naj se pisno preverjanje ne zanemarja.

3. POGOJI ZA USPEŠNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

Zaradi manjkajoče integracijske funkcije vida so slepi vezani na parcialne, konkretne izkušnje, ki upočasnjujejo razvoj pojmov. Pridobivanje informacij je kompleksno: po več nadomestnih poteh zaznavanja, z različnimi specifičnimi pripomočki celoto običajno spoznavajo do delih. Zato je ključna učiteljeva tiflodidaktična priprava, podkrepljena s primernimi učnimi pripomočki, ki slepemu ali slabovidnemu učencu omogočajo uspešno učenje. Učno gradivo za slepe in slabovidne učence je namreč lahko kakovostno le takrat, ko je prilagojeno dejanski individualni zaznavi učenca.

Poučevanje slepih in slabovidnih učencev je izziv, ki pred učitelja postavlja tri ključne naloge:
spoznavno – kaj učenca naučiti;
didaktično – kako ga učiti;
vzgojno – čemu tako (naučiti) se učiti in učence pripravljati za samostojnost.

Kaj, kako in čemu so osnovna vprašanja, ki naj učitelja vodijo pri pripravi na učno uro s slepim ali slabovidnim učencem. Vsa tri vprašanja oziroma naloge se med seboj povezujejo in gradijo celoto, saj mora učitelj upoštevati tako slepega in slabovidnega učenca kot predpisane učne vsebine in cilje.

V nadaljevanju predstavljam osnovne prilagoditve za uspešno preverjanje in ocenjevanje znanja pri slepih in slabovidnih učencih. Te pa so:
o prilagojeno učno mesto,
o prilagojen didaktični komplet,
o individualna priprava nalog za preverjanje in ocenjevanje
o Posebni pripomočki in učila,
o Posebna znanja,
o Komunikacijske poti,
o Praktične oblike dela

3.1 PRILAGOJENO UČNO MESTO

Pri prilagajanju učnega mesta za slabovidnega učenca ni splošnega pravila. Pripravimo
ga glede na potrebe posameznega učenca.

Slepi učenec potrebuje večjo delovno površino že zaradi obsežnosti učbenikov v brajici in dodatnega prostora za odlaganje brajevega stroja, kompleta za pozitivno risanje, raznih ponazoril in številnih drugih pripomočkov. Zato je dobrodošlo, če ima učenec v razredu omaro, v katero lahko svoje pripomočke pospravi.
Za učenje in branje je najprimernejša dnevna svetloba, ki pada s strani. Poskrbeti pa moramo tudi za individualno dodatno razsvetljavo. Bolj moramo osvetliti učni prostor, bralno mizico oziroma opazovani predmet. Tu pa je izjema učenec z albinizmom, ki je občutljiv za močno svetlo in bo potreboval »zatemnitev« učnega mesta, na primer žaluzije na oknu. Nasprotno pa bo učenec s katarakto potreboval dodatno osvetlitev. Učilnica naj bo posredno osvetljena. Premočna ali prešibka osvetlitev lahko slabovidnemu učencu povzroči glavobol, bolečine v očeh, solzenje ali slabo počutje.

3.2. PRILAGODITVE DIDAKTIČĆNEGA KOMPLETA ZA SLEPE IN
SLABOVIDNE UČENCE

Ker so slepi in slabovidni učenci omejeni pri uporabi atlasov, slikovnega in grafičnega materiala v učbenikih, mora učitelj uporabiti didaktično gradivo, ki je prilagojeno njihovi zaznavi. Če didaktični gradivo ni prilagojeno, tudi preverjanje in ocenjevanje ne more biti realno.

3.2.1 Tipni modeli in makete – S tipnimi maketami in modeli je pouk bolj nazoren. Z modeli prikažemo predvsem procese, pojave in tiste ključne pojme, ki jih slepi oziroma slabovidni v danem prostoru ne morejo opazovati.
Predstavljam delo s modelom polderja – umetne depresije. Model prikazuje: Nasip, morje, Kanal z zapornico, izsušeno dno polderja z naseljem in mlinom na veter, ki deluje tudi kot vodna črpalka. Ob modelu polderja učenci veliko lažje osvojijo pojme: Nasip, kanal, bibavica, depresija, črpalka (mlin na veter). Tudi obravnava kolonizacije in izrabe izsušenih kmetijskih površin, je tako bolj razumljiva. Ob modelu je tudi preverjanje veliko bolj uspešno znanje pa je trajnejše.

3.2.2 Grafične vsebine, ki niso dostopne zaznavi slepega ali visoko slabovidnega učenca, lahko le opišemo oz. opis posnamemo na zvočni medij. Kako si bo določeno sliko ali grafični prikaz predstavljal slepi učenec pa moramo preveriti takoj in po potrebi dodatno obrazložiti. Tudi z risanjem na pozitivno folijo.
Pri pripravi učnih lističev za slabovidne učence pa smo pozorni predvsem na naslednje:
– na primerno povečavo,
– na uporabo papirja, ki se ne blešči,
– na izbor grafike in kontrastnih močnih linij,
– da so učni listi pregledni,
– na papir, ki se ne blešči in primerna pisala.

3.2.3 Materialni viri so odlična zamenjava za slikovni ali grafični material. Če učitelj ponazarja z materialnimi viri, je pouk nazornejši, pomnjenje pa trajnejše. Paziti pa mora, da ima na voljo dovolj časa za demonstracijo vira in njegov ogled.
Pri zastavljanju vprašanj naj učitelj upošteva načelo, da vedno zastavi le eno nedvoumno vprašanje.
• Kaj predstavlja ta materialni vir (na primer ostanek rimske tegule)?
• Iz kakšnega materiala je?
• Kako so jo naredili?
• Za kaj so jo Rimljani uporabljali?
• Na pozitivno folijo nariši akvadukt ter razloži njegovo delovanje in pomen. Na tipnem zemljevidu Rimskega cesarstva pokaži province Egipt, Galijo, Britanijo, Panonijo.

3.2.4 S posploševanjem ali generalizacijo tipnih prikazov prilagajamo tipne ali vizualne informacije individualni zaznavi slepega ali slabovidnega učenca. Ko pripravljamo učne vsebine za slepega ali slabovidnega učenca, lahko princip posploševanja razdelimo v tri področja:
a). prilagajanje prikazov tipni zaznavi;
b). princip izdelave povečav, kjer mora biti upoštevana zmožnost zaznavanja
slabovidnega učenca pri uporabi prostorskih prikazov in grafičnih informacij;
c). posplošitev prostorskih prikazov je pogojena s starostjo in učno sposobnostjo
posameznega učenca.
Učitelj posplošuje le do take mere, da so tipni prikazi lahko dostopni zaznavanju slepega ali slabovidnega učenca ter vsebinsko in tehnično dovolj razumljivi, hkrati pa še vedno prikazujejo bistvo. Posploševanje oziroma generalizacija vizualnih materialov za slabovidne je potrebno zaradi njihove zmanjšane vidne zaznave oziroma zato, da je na prikazih večja preglednost, ne sme pa okrniti temeljne vsebine, ki jo želimo prikazati. Podrobnosti, ki so pomembne za razumevanje vsebin, povečamo in prikažemo ločeno. Ko slaboviden učenec usvoji bistvene značilnosti, se lahko vrnemo k izvirni sliki, ki jo opazuje in spoznava s povečalom. Ko generaliziramo grafični material, izberemo primerno intenziteto barv, pazimo na ozadje slike, na kvaliteto grafike in obseg vsebine.

3.2.5 Zvočna knjiga je za slepega pomemben pripomoček za delo, učenje in ustvarjalno preživljanje prostega časa. Uveljavila se je, ker je poslušanje v mnogih primerih dobrodošla alternativa branju s prsti in ker je snemanje hitrejše kot prepisovanje v brajico. Tudi poslušanja se je treba naučiti.

4. OBLIKE GRADIV IN NAČINI DELA PRI PREVERJANJU IN
OCENJEVANJU UČNIH VSEBIN

Kako bodo podane naloge glede na komunikacijsko pot po kateri
dela učenec?

• pisno v Braillovi pisavi (brajici), povečano
• s prilagojenim slikovno/grafičnim materialom, s tipnimi slikami
• v zvočni obliki (zvočna knjiga), posneto na MP3 ali besedilo prebere asistent
• s tipnimi prikazi, modeli, maketami, tipnimi slikami
• s priročnimi zbirkami materialnih virov, zgodovinskih replik, etnoloških
in drugih artefaktov človeškega ustvarjalnosti
• z demonstracijo določenega, pojma, pojava ali procesa

Pri preverjanju in ocenjevanju mora učitelj upoštevati naslednja dejstva:
– Slepi ali slabovidni učenec navadno potrebuje več časa, da prebere določeno snov.
– Učbeniki v brajici ali v povečanem tisku so zaradi načina zapisa zajetnejši.
– Pri slepih se vse bolj uveljavlja branje z brajevo vrstico in poslušanje prek zvočnega izhoda na računalniku.
– Učenčevi pisni zapisi, kot so testi, eseji, naloge, so glede na učenčeve individualne zaznavne zmožnosti težko čitljivi.
– Zapisi v brajici so lahko za učitelja problem, če brajice ne pozna. Slepi učenec bo zato lahko podal zapis na mediju ali pa ga bo posnel.
– Slabovidni učenec bo zlasti pri daljših besedilih izkoristil iste možnosti, krajša pa bo morda lahko podal v rokopisu.
– Učitelj ne sme biti preveč kritičen do ličnosti rokopisa, ampak le do vsebine. Slabovidni učenci namreč zaradi okvare vida pišejo manj čitljivo, mimo vrste in neenakomerno, saj je pri njih vidna koordinacija otežena.
Glede na našteta dejstva je potrebno prilagoditi material za delo slepega ali slabovidnega.

5. POSEBNI PRIPOMOČKI IN UČILA
Za slepega oziroma slabovidnega učenca je pridobivanje informacij kompleksno, saj jih pridobiva pretežno po slušni in tipni poti oziroma zmanjšani vidni zaznavi. Temu so prilagojena specialna učila in učni pripomočki, brez katerih tudi ni uspešnega preverjanja in ocenjevanja. Predstavljam naslednje pripomočke:

5.1 Diktafon je naprava, ki zapisuje in predvaja govor, zato omogoča shranjevanje različnih govorjenih informacij. Slepemu in slabovidnemu učencu je v veliko pomoč. Z njim lahko snema predavanja, pomembne delovne informacije in si naredi zvočne beležke. Uporaben je pri delu v razredu, pa tudi na ekskurziji in v prostem času, saj je primeren za delo na prostem. Vgrajen je lahko tudi v mobilni telefon, MP3-predvajalnik ali kak drug aparat.

5.2 Komplet za pozitivno risanje na folijo je manjša tabla, ki jo učenec nosi v nahrbtniku. Njegova uporabnost je zelo široka. Učenec ga najprej spozna prek igre in zabave, kasneje pa je to učni pripomoček pri pouku, saj omogoča odlično komunikacijo med učiteljem in slepim učencem. Z njim lahko učitelj slepemu učencu ponazarja konkretne pojme.

5.3. Računalnik, ki je prilagojen za delo slepega, je danes nenadomestljiv pripomoček in specialno učilo. Informacijska komunikacijska tehnologija omogočajo slepim in slabovidnim učencem povezavo z okoljem. Ta sredstva so lahko prilagojeni računalnik z brajevo vrstico in zvočnim izhodom, povečevalnik zaslonske slike in teksta, brajev tiskalnik, zvočno-tipna slika itd. Prav uporaba prenosnega računalnika z brajevo vrstico je zelo olajšalo delo v integraciji.

5.4 Brajev pisalni stroj slepemu omogoča zapis v brajici. Je mehanska ali elektronska naprava s šestimi osnovnimi tipkami za pisanje raznih kombinacij šestih izbočenih pik.

5.5 Bralna mizica in šolska miza s premakljivim nagibom delovne površine slabovidnemu učencu omogočata, da v primerni razdalji in pod pravilnim kotom bere grafični tisk.

5.6 Elektronsko povečalo je elektronska naprava, ki vsebuje kamero, povečalo, individualno osvetlitev, monitor in posebno programsko opremo. Slabovidnemu ali skoraj popolnoma slepemu učencu omogoča delo z besedili in slikovnim materialom.

5.7 Večpredstavna osebna tabla za slepe in slabovidne – Tabla je prilagojena za delo slepega ali slabovidnega učenca. Ima kontrastno belo-črno delovno površino in dvignjeni rob, ki omogoča lažjo orientacijo ter preprečuje padanje predmetov na tla. Primerna je za delo pri pouku ali kot individualna delovna površina. S prilagoditvami in dodanimi didaktičnimi elementi ter magnetnimi predlogami je uporabna kot univerzalni didaktični pripomoček.
• Svetla ali temna podloga je primerna za opazovanje in demonstracijo raznih predmetov, materialnih virov ali ponazoril.
• Omejen učni oz igralni prostor s kontrastnim dvignjenim robom olajša orientacijo pri šolskem delu in igri.
• Bela folija omogoča tudi delo s tehniko – piši briši.
• Gumirana osnova omogoča risanje na pozitivno folijo in risanje z radelčkom.
• Tabla omogoča tudi delo s samolepljivimi blazinicami oz. trakovi.
• Velik spekter večpredstavnosti pa ima kovinska osnova table, ki omogoča
demonstracijo in delo s seti (geografija, matematika, biologija), z magnetnim
pritrjevanjem.
Večpredstavna tabla omogoča sprotno preverjanje in utrjevanje pojmov.

6. POSEBNA ZNANJA

Za uspešen in kvaliteten pouk v razredu s slepim ali slabovidnim učencem ne zadoščajo samo specialna oprema in prilagojeni didaktični materiali, ampak tak učenec potrebuje tudi specialna znanja in zadostno asistenco mobilnega tiflopedagoga. Šele vse to skupaj omogoča uspešno učenje in zadostno individualno funkcioniranje učenca. Slepi in slabovidni učenci morajo izpad vida nadomestiti s preostalimi čutili. Pri tem si pomagajo s specialnimi znanji, ki jim omogočajo premagovanje vsakdanjih zahtev in uspešno učenje.
Ta znanja so:
– opismenjenost v brajici in grafični pisavi:
– orientacija in mobilnost
– osvajanje socialnih veščin
– aktivnosti za ohranjanje preostalega vida
– delo z zvočno knjigo
– obvladovanje sredstev komuniciranja
– uporaba in ravnanje s posebnimi specialnimi pripomočki za slepe in slabovidne
Ta znanja in spretnosti so za slepe in slabovidne učence izjemnega pomena. Brez njih si težko predstavljamo kakovosten pouk in učenčev napredek.

6.1 Orientacija slepih zajema celostno občutenje prostora z uporabo posebnih pripomočkov za orientacijo, kot so mobilni načrt, dolga bela palica, tipni kompas itd.
Osvojena znanja in spretnosti iz orientacije in mobilnosti so osnova za kvaliteten pouk. Težko si zamislimo orientacijo na zemljevidu pri pouku geografije, če učenec nima osnovnega znanja iz orientacije in mobilnosti.
6.1.1 Vaje iz orientacije na tipnem načrtu – Pred teboj je list iz tipnega načrta Ljubljane. Z načrtom in s pomočjo legende s tipnimi dogovorjenimi znaki boš utrjeval-a orientacijo na tipnem načrtu. Upoštevaj navodila in vadi naslednje naloge:
1. Oglej si (potipaj) legendo in opiši dogovorjene znake.
2. Na priloženem delu mestnega načrta, določi glavne in stranske strani neba. Upoštevaj, da je sever zgoraj!
3. S pomočjo tipnega kompasa orientiraj načrt glede na geografski sever.
4. Na načrtu poišči dogovorjene znake, ki si jih spoznal-a v legendi.
5. Kaj vse predstavljajo ti dogovorjeni znaki?
6. Kako so označeni semaforji?
7. Katerega dogovorjenega znaka, ki je v legendi, na načrtu ni? Opiši ga.
8. Vadi naslednje situacije:
– Kaj je na SZ mestnega načrta?
– Kaj je na Z načrta?
– Kaj je na V?
– Kateri objekti so v predelu Rožnika?
– Glede na strani neba opiši pot od železniške postaje do Tromostovja.
– Pokaži sotočje Ljubljanice in Gradaščice.
Slika: Tipni načrt Ljubljane

7. KOMUNIKACIJSKE POTI

Preden učitelj začne s pripravo nalog za preverjanje in ocenjevanje se mora seznaniti po kateri komunikacijski poti dela učenec. Komunikacijske poti so opredeljene glede na stanje vida. Te poti so: Komunikacijska pot za slepe, komunikacijska pot za slabovidne in kombinirana komunikacijska pot. Na podlagi te informacije lahko izbere učitelj način in prilagodi gradivo za individualno preverjanje ali ocenjevanje učenca.

Vprašanja za preverjanje in ocenjevanje, ki jih bo reševal slepi učenec, lahko zapišemo v brajici, na računalnik ali posnamemo. Tudi za slabovidnega učenca zapis vprašanj in nalog lahko prilagodimo na računalniku s programi povečav ali mu omogočimo, da jih prebere z uporabo povečala oz. osebne lupe. V nadaljevanju si oglejmo uporabo računalnika, kot učnega pripomočka v inkluzivnem razredu.

7.1. Komunikacijska pot za slepega učenca. Učitelj lahko uporabi USB ključ s katerim posreduje gradivo za preverjanje ali ocenjevanje učencu. Ko učenec test reši, ključ vrne učitelju. Za ta posredni način komunikacije med učiteljem in učencem je pogoj, da slepi učenec obvlada delo s prilagojenim računalnikom in obvlada desetprstno slepo pisanje. .

5.2. Komunikacijska pot za slabovidnega učenca. Ko učitelj pripravlja test s katerim bo preverjal ali ocenjeval predelano učno snov, je še posebno pozoren na slabovidnega učenca. Vsebino testa, ki ga je pripravil za učence, še posebej individualno prilagodi za slabovidnega učenca. Poveča pisavo, pregledno uredi zapis, izbere primeren papir (se ne blešči). Postopek s »ključem« pa je enak, kot pri slepem učencu.

Komunikacijske poti dela s slepim in slabovidnim učencem so praviloma individualne, toda ne na škodo skupinske dinamike v razredu. Individualne so predvsem zaradi uporabe posebnih pripomočkov, nujnosti neposrednega pristopa učitelja in svojevrstnih metod dela glede na prizadetost vida.

8. PRAKTIČNE OBLIKE DELA
Slepi učenci kakovostnega znanja, ki temelji na realnih predstavah, ne morejo pridobiti samo v razredu. Nekatere pojme, dogodke ali predmete lahko spoznajo in razumejo le s pomočjo neposrednega praktičnega izkustva v muzeju, na ekskurziji ali s praktičnim delom v razredu.

8.1 Ekskurzija je spoznavni proces, ki zahteva dobro pripravo, poznavanje učencev, ki naj bi se ekskurzije udeležili. Ni dovolj, da povemo, kam bomo šli in kaj bomo tam videli, temveč moramo znati vzbuditi njihovo zanimanje. Nekatere vsebine že vnaprej obravnavamo v razredu, kjer preverimo razumevanje pojmov, pojavov in veščin, povezanih z ekskurzijo. Ekskurzija ni samo enkratno dejanje, ki se konča z analizo, sintezo, vrednotenjem ampak je pomembno tudi sprotno preverjanje in ocenjevanje.

8.2 Nazornost – Tudi jabolko je lahko odlično ponazorilo. Ko pri geografiji obravnavamo pojme v zvezi z Zemljo, ponazorimo le to z jabolkom. Učenci si jabolko najprej ogledajo in otipajo. Muha predstavlja severni pol, pecelj južnega. Če jabolko prerežemo počez, po ekvatorju, dobimo severno in južno poluto, če pa ga prerežemo vzdolžno od muhe do peclja, pa dobimo vzhodno in zahodno poluto. Učenci pokažejo (otipajo) tudi skorjo in jedro. Ko drži vsak učenec v razredu svoje jabolko v roki med palcem in kazalcem, lahko določi nagib zemeljske osi in ponazori vrtenje zemlje. Določijo pa lahko tudi začetni poldnevnik, ekvator, pa tudi zgradbo zemlje (skorja/lupina, plašč/meso, jedro peške).
S takimi nalogami sem lahko preveril razumevanje določenega pojma, pojava ali procesa.

8.3 Dramatizacija – Učne vsebine, ki jih lahko predstavimo ali prikažemo na dramatičen način, se globlje usedejo v spomin učencem in so lahko način za odlično motivacijo v novo učno temo. Vir za dramatizacijo oz. pripravo igre je lahko zanimiv zgodovinski dogodek, leposlovno delo ali igra vlog znanih osebnosti. Učenci na ta način pridobijo več kot samo informacijo o učni vsebini. Tu je pomembna še osebnostna in socialna rast ter neformalno pridobivanje določenih spretnosti in vedenj.

8.4 Kvizi in tekmovanja – Razna tekmovanja in kvizi so še kako dobrodošli, če so zasnovani tako, da omogočajo enakovredno tekmovanje tudi slepim in slabovidnim. Žal pa je v praksi drugače. Na državnih, pa tudi šolskih kvizih posebnih prilagoditev ni. Največji problem so vprašanja, ki temeljijo na slikah ali grafičnih prikazih. Kako naj na taka vprašanja in naloge odgovarja slep ali slaboviden učenec.
Rešitev je lahko več:
– Da se taka grafična vprašanja prilagodijo v tipne slike ali modele
– Da se grafično prilagodijo zaznavi slabovidnega
– Da se vprašanje zamenja s primernim opisnim vprašanjem.
Tak primer je vprašanje: »Na mozaiku je upodobljen bizantinski cesar
Justinjan. Opiši njegova oblačila.«
Slepemu učencu te slike nikakor ne moremo prilagoditi. Zato mu postavimo vprašanje drugače ali izberemo drugo, po zahtevnosti enakovredno.

9. Zaključek
Za slepe in slabovidne učence je treba poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. Okvara vida spremeni funkcije miselnega – kognitivnega spoznavanja. Ima prevladujoč vpliv na senzorno-perceptivno področje in na razvoj motorike. Zaradi manjkajoče integracijske funkcije vida so slepi vezani na parcialne-delne, konkretne izkušnje, ki upočasnjujejo razvoj pojmov.
Preverjanje in ocenjevanje je pomemben del pouka, ki osmisli učiteljeva prizadevanja ter poda informacijo o napredku učenca oz. pravolnem pristopu učitelja. Poučevanje geografije v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci je za učitelja izziv in velika odgovornost. Kako pristopiti, kako naučiti učence, ki ne vidijo ali vidijo bolj slabo.

Z nastopom inkluzije se posebna znanja didaktike in metodike na velika vrata selijo v redno izobraževanje. Del teh znanj pa je tudi posebna priprava na pouk s slepimi in slabovidnimi učenci, ki med drugim vključuje tudi preverjanje in ocenjevanje. Z vključevanjem slepih in slabovidnih učencev v večinsko šolo, je lahko upravičen strah učitelja pred neznanimi zahtevami inkluzije. Zato je prav, da se z njenimi izzivi tudi seznani

Razlaga pojmov
Albinizem – genetska bolezen, za katero je značilno pomanjkanje melanina, pigmenta, ki daje barvo koži, lasem in očem. Veliko je težav tudi z očmi, saj lahko poslabšajo vid. V takšnih primerih zdravnik že v mladosti priporoča očala, še bolje pa zatemnjena očala, da so oči zavarovane pred fotofobijo.
Bralna mizica – učni pripomoček, ki ne bi smel manjkati v razredu. Učencem omogoča lažje branje oz. opazovanje slikovnega materiala. Drža otrok je boj pravilna. Zaradi pravilnega kota opazovanja ne prihaja do refleksije in bleščanja. Prav zaradi naštetih lastnosti je bralna mizica pomemben pripomoček tudi za slabovidnega in praktično slepega učenca (udobno bližinsko opazovanje). Podobno funkcijo ima lahko tudi miza z nagibom.
Inkluzija – poudarja prilagoditev okolja otroku in njegovo vključenost v socialno okolje. Je proces, v katerem šola in družbeno okolje zmanjšuje ovire, ki onemogočajo sodelovanje vseh otrok, ki so vključeni v večinsko šolo. Vsak otrok mora biti sprejet in obravnavan s spoštovanjem, upoštevati pa je potrebno tudi individualne potrebe posameznika.
Katarakta – strokovni izraz za sivo mreno, postopno zamotnitev zdrizaste snovi, ki tvori očesno lečo. Takšna leča lahko ustavi, popači ali razprši svetlobo, ki prihaja v oko, ter tako okvari vid. Obseg ohranjenega vida je odvisen od mesta in gostote zamotnitve na leči.
Posebne komunikacijske poti – te so: komunukacijska pot za slepe, slabovidne in kombinirana komunikacijska pot. Komunikacijskim potem so prilagojena tudi specialna učila, pripomočki in tehnike poučevanja.
Tiflodidaktika – Veda o poučevanju slepih in slabovidnih (teorija pouka in izbraževanja).

Tiflopedagog – učitelj slepih in slabovidnih, ki v sodelovanju s strokovnjaki drugih profilov skrbi za vzgojo, izobraževanje in rehabilitacijo ter za celosten razvoj otrok, mladostnikov in odraslih slepih in slabovidnih oseb.
Tipni zemljevid in načrti so posebej prirejeni za branje s tipom. Tako je vsebina prikazana z vzdignjenimi ali ugreznjenimi elementi oz. dogovorjenimi znaki, ki so dostopni otipu. Napisi so v brajici. Zapisani so lahko le linearno. Velikost brajevih črk se ne spreminja. Prav zato je lahko gostota informacij na tipnih zemljevidih in načrtih precej manjša kot na običajnih.

Večpredstavnost – kot predstavitev je lahko vizualna, akustična, taktilna ali kombinirana.

Zvočna knjiga – Med slepimi in slabovidnimi imajo zvočne knjige že večletno tradicijo (uporaba magnetofona). To potrjuje tudi obsežna fonoteka na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Z uporabo računalniška in digitalne tehnologije je postala zvočna knjiga še bolj dostopna.

Roman Brvar,
predmetni učitelj zgodovine in geografije,
tiflopedagog – svetovalec