Inkluzija

INOVATIVNOST PRI POUKU

Danes je v šolah vse več primerov dobre prakse, inovativnih projektov in aktivnih oblik učenja. Proces je vzajemen, saj si za napredek današnje šole ne prizadeva samo učitelj, ampak tudi učenci. Z inkluzijo pa je nastopil izziv, ki je lahko odličen preizkus, kaj današnja šola hoče in zmore. Vključitev slepih in slabovidnih učencev je lahko za sredino, kamor učenec prihaja, odličen inovativni projekt, ki lahko šoli, učencem in učiteljem veliko doprinese in omogoči učenje za življenje iz vsakodnevne prakse. Seveda je največji izziv pred učiteljem, ki mora vedeti, kako lahko uspešno pristopi, kakšne metode in oblike dela naj uporabi in seveda, kaj naj vzame v roke. Zato v nadaljevanju predstavljam nekaj inovativnih metod in oblik dela v inkluzivnem razredu.

Pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev je potrebno poiskati, si pridobiti, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. Za nekatere slabovidne učence je lahko v pomoč povečalo, za slepe pa je vsaka grafična informacija le pojem brez vrednosti. Zato učenje slepih in slabovidnih že v osnovi zahteva inovativni pristop v načrtovanju in podajanju snovi.

Oglejmo si najprej nekaj enostavnih idej in prilagoditev

Jabolko je lahko odlično ponazorilo. Ko pri geografiji obravnavamo pojme v zvezi z Zemljo, se lahko poslužimo jabolka. Učenci si jabolko najprej ogledajo in otipajo. Muha predstavlja severni pol, pecelj južnega. Če jabolko prerežemo počez, po ekvatorju, dobimo severno in južno poluto, če pa ga prerežemo  vzdolžno od muhe do peclja, pa dobimo vzhodno in zahodno poluto. Učenci pokažejo (otipajo) tudi skorjo in jedro. Ko drži vsak učenec v razredu svoje jabolko v roki med palcem in kazalcem, lahko določi nagib zemeljske osi in ponazori vrtenje zemlje. Določijo pa lahko tudi začetni poldnevnik in ekvator.

Z lupino pomaranče dobro ponazorimo, zakaj so zemljevidi, ki prikazujejo zemeljsko površje, popačeni itd. Da je ta predstavitev v resnici lahko pravilna  mora učitelj predhodno previdno v smeri meridianov večkrat obojestransko prerezati lupino od namišljenega tečejnika do pola. Lupino pa v celoti prereže po začetnem in 180 stopinjskem meridianu. Sledi skrbno lupljenje in postavitev obeh delov plašča na ravno podlago

Kaj pa žoga? Pri predstavitvi Zemlje kot krogle oz. geoida je lahko zelo uporabna sobna žoga. »Na žogi, ki predstavlja Zemljo, mi pokažite znano točko, pa vam pokažemo, kje približno se nahajamo.«

Podobno se lahko igramo s krompirjem. Z rezanjem krompirja po plasteh dobimo plastnice. Za slepe učence je plastnica oprijemljiv pojem šele takrat, ko jo lahko otipajo.

V moji učni praksi sem učencem zelo rad dal praktične naloge.

Nekaj primerov:

–         Naredite model Zemlje na katerega bomo pri pouku narisali ali nalepili kopne in vodne površine, stopinjsko mrežo ali pa samo ekvator, začetni in 180 stopinjski poldnevnik.

–         Iz dveh različnih kosov tršega kartona narežite plastnice vam znane vzpetine ali šolskega hribčka. Pogoj, da bodo učenci to tudi pravilno naredili pa je predhodna obravnava ob modelu.

–         Naredite zgodovinski časovni trak, na katerem označite z razdelbami obdobja pred našim štetjem in po našem štetju (čas pred Kristusom in po njem). Tudi tu je prav da se časovne predstave predhodno predstavijo z modelom.

Kako lahko približno ponazorimo monsun? Ko v hladnem vremenu odpremo okno učilnice, vprašamo učence, kaj se bo zgodilo z zrakom. Učenci začutijo, da je v prostor vdrl hladen zrak. Tako si lahko predstavljamo zimski monsun v Vzhodni in Južni Aziji. Pozimi se zrak nad azijsko celino (visok zračni pritisk) shladi in se zaradi reliefa in teže steka proti oceanu (nizek zračni pritisk). V našem primeru je ocean v razredu. V toplem vremenu pa podobno ponazorimo letni monsun. Z učenci se pogovorimo, kakšen zračni pritisk je v tem primeru v razredu, kako iz razreda izteka topli vlažni zrak, kje v okenski odprtini nastaja zračni vrtinec – naš tajfun, kakšne so posledice zimskega monsuna ali letnega monsuna ipd. Tako na enostaven način ponazorimo zelo zahtevne pojme: monsun, tajfun zračni pritisk.

Nazorno predstavitev toplotnih pasov lahko ponazorimo s sestavljivo didaktično igračo – kroglo, ki je kot nalašč razdeljena na pet delov. Padec sončnih žarkov med letom ali na različne toplotne pasove Zemlje, pa dobro ponazorimo s plastelinom in zobotrebci. Iz plastelina oblikujemo del zemeljske skorje, v katero pod različnimi koti zatikujemo zobotrebce (sončne žarke).

Pet minut za sprostitev. Potrebujem tri prostovoljce (predlaga učitelj), ki bodo zaigrali Sonce, Luno in Zemljo. »Zemlja« bo ponazarjala vrtenje okrog svoje osi, pot po ekliptiki, nagib zemeljske osi in nihanje. »Luna« bo spremljala Zemljo s tem, ko bo stalno obrnjena proti njej. »Sonce« pa bo žarelo v središču ekliptike (razreda). Podobno lahko predstavimo tudi menjavo dneva in noči, glavne in stranske strani neba. Pri demonstraciji bodite resni, da ne pride do katastrofe. Pa kaj, vedno je prišlo do izbruha prešernega smeha. Najbolj posrečena je bila »Zemlja«, ki se je vrtela okoli svoje osi, se premikala okrog »Sonca« in ob tem bila še nagnjena (sklučena) ter še posrečeno nihala (kimala).

 

Na sliki je model, s katerim lahko odlično ponazorimo orogenezo (dvigovanje in gubanje zemeljske skorje). Učenci tako lažje razumejo posledice pritiskov litosferskih plošč in nastanek sedimentnih kamnin (apnenca), ki gradi najvišje vrhove naših Alp.

Kaj pa replike?

 

Za potrebe pouka družboslovnih in naravoslovnih predmetov je možno pridobiti različne pomanjšane replike. Posebno kvalitetne so replike iz muzejskih trgovin (vaška situla, kovanci, nakit, keramika, etnografski predmeti itd), spominki kot replike (človeška ribica, suha roba, idrijske čipke, knežnji kamen, Aljažev stolp, cokle itd.), trgovine z igračami (replike živali, sadežev in objektov iz vsakdanjega okolja).

Prava nagrada in nepozaben ogled pa je lahko obisk vsakoletnega  Minimundusa v Voljčjem potoku.

Pri uporabi replik moramo biti dovolj kritični in pozorni. Kako je replika izdelana in s kakšnega materiala je narejena. V zbirki replik sem kar nekaj časa imel leseni model vaške situle. To je bila velika napaka. Videz in forma situle je bila sicer na pogled pravilna. Na otip pa je bila vse kaj drugega kot bronasta vedrica. S takšnim prikazom (leseni model situle) sem učence zavajal in si še nehote otežil delo.

Repliko pa lahko z malo korajže in spretnosti naredimo tudi sami.

Replike fibul

V razredni zbirki izkopanin in materialnih virov je tudi nekaj ostankov (segmentov) fibul, sponk in zapestnic. Težava pa nastane, ker učenci samo na osnovi detajla ali fragmenta ne morejo razumeti funkcije in videza konkretnega materialnega vira. potrebno je narediti repliko, s pomočjo katere lahko razume resnično uporabnost in videz predmeta.

Na sliki predstavljam primere replik fibul (naravna velikost). Fibule so oblikovane iz debelejše bakrene žice.

     MILJNIK (model)

Na sliki je pomanjšana replika rimskega miljnika. Originalni miljnik so našli v bližini Ivančne gorice. Replika je narejena iz siporeksa – ytong (penjeni beton), ki se zelo dobro oblikuje. Na otip ga občutimo kot kamen. Na repliki je vklesan (izdolben) še napis ROMA in rimska številka M.

Inovativna učila in pripomočki

 

Delo učitelja je že v osnovi inventivno. Pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev pa pride inventivnost (domiselnost), še toliko bolj do izraza. Ta način in pristop k pouku pa lahko pripelje do številnih inovacij in prilagoditev. Prav inovacije, ki so prilagojene tipni, slišni in zmanjšani vidni zaznavi, omogočajo slepem in slabovidnemu učencu ter učitelju uspešno delo v razredu. S procesom integracije je nujno da se vse te izkušnje, dognanja in uveljavljene inovacije, ki so skozi leta nastajala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, uporabi  tudi v inklutivni šoli. Z oživitvijo Centra za pomoč slepim in slabovidnim bo to specialno didaktično bogastvo lahko na voljo za izposojo. V nadaljevanju bom predstavil nekaj inovativnih učnih pristopov, učil in pripomočkov.

Tipni prostorski prikazi

 

Izvedba tipnih prostorskih prikazov je narejena na osnovi zahtev tipne kartografije. Tipna kartografija je posebna veja specialne kartografije, ki omogoča slepim, da z dogovorjenimi tipnimi znaki spoznavajo prostor in razmerja v njem. Tipne karte nikakor niso preoblikovane vizualne (standardne) karte. Na tipnih kartah in načrtih je vsebina prikazana z vzdignjenimi ali ugreznjenimi elementi oz. dogovorjenimi znaki, ki so dostopni tipni zaznavi. Napisi so v brajici. Prav zato je gostota dogovorjenih znakov na njih manjša.

Predstavljam tipna zemljevida razkosanje Slovenije v 2. svetovni vojni in reliefni tipni zemljevid Slovenije (termovakuumska tehnika).

Tipni zemljevid – razkosana Slovenija.

Osnova za izdelavo tipnega zemljevida v termovakoumski tehniki je matrica, ki omogoča odtis določenega števila zemljevidov.

 

 

Na sliki je tipni reliefni zemljevid Slovenije. Na njem je kompas, ki je prilagojen otipu s tipnimi oznakami.

Tipni prostorski prikazi, kot so zemljevidi, načrti, tlorisi so lahko narejeni v različnih tehnikah. Največ je v uporabi termovakoumska tehnika. Ker je tehnika zahtevna, jo lahko izdela le obrtnik po navodilu tiflopedagoga. Predstavljam primer izdelave tipnega zemljevida, načrta ali tlorisa v tej  tehniki. Učitelj najprej domisli vsebino, ki jo želi v tipni izvedbi. Pri tem upošteva zahteve tipne percepcije, predlaga obseg in izvedbo tipnega prikaza v primerni tehniki. Sledi izdelava matrice, ki je nekakšen model, na katerem se odtisne določeno število tipu prilagojenih zemljevidov.

Pomni: Zemljevidi, ki jih uporabljajo slepi, so prilagojeni tipni zaznavi. Opremljeni so z  dogovorjenimi tipnimi znaki in napisi v brajici.

Velik pomen učil, ki so prilagojena sluhu

 

Prav je, da učitelj, ki izvaja inkluzijo, pri šolskem delu uporablja tudi učila in pripomočke, ki so prilagojeni sluhu.

To so: Audio kasete, MP3 posnetki, zgoščenke itd. Na njih so lahko posnete naslednje vsebine:

–         šumi (ocean, pragozd, mesto, vas, oglašanje ptic),

–         zvoki (kaj slišiš, kdo se oglaša),

–         jeziki sveta, EU, slovenska narečja,

–         glasba iz različnih delov sveta.

Razna glasbila (drumla, gong, frula, trstenke, rog),

–         posneta dramska besedila,

–         radijske šolske ure,

–         zvočni zapisi zanimivih tekstov,

Zvočne knjige (posneti učbeniki in leposlovna dela).

Zvočni časopisi…

 

 

Tipne slike

 

Tipne slike predstavljajo širok izbor tipnih prikazov, ki so dopolnilo didaktičnih kompletov ali samostojno pojasnjujejo nek pojav ali pojem.

Tipne slike nikakor ne morejo v celoti nadomestiti slikovnega materiala, so pa lahko dobro dopolnilo k razumevanju posameznih elementov okolja.

Uporaba tipne slike je le ena izmed specialnih poti pri spoznavanju okolja.

Glede na izvedbo oz. izbor tipne tehnike so lahko tipne slike enostavne ali kompleksne. Konkretna uporaba tipne slike je odvisna od mentalne starosti, stopnje izgube vida, kvalitete orientacije, fine motorike, razvitosti tipa in vsebine, ki jo predstavljamo.

Predstavljam tipni sliki rala in Zemlje z Luno. Sliki sta izdelani na osnovi termovakuumske tehnike.

                      

Tipna slika – 0ralo                                   

Tipna slika – Zemlja in Luna

Kaj moramo upoštevati pri izdelavi replike, tipne slike, zemljevida ali drugega tipnega prikaza?

Primer:

  • Namen in ciljni uporabnik –Učni predmet, razred, individualne zahteve učenca (npr: uporabnik bo učenec, ki je praktično slep).
  • Način izvedbe  – V kakšni tipni tehniki bo narejen tipni prikaz? Za izdelavo tipnih prikazov je aktualnih kar nekaj tipnih tehnik. Nekatere tehnike so zelo enostavne, druge pa so kompleksne, saj zahtevajo obrtniško izdelavo prikaza.
  • Obseg – Večji prostorski prikazi so za slepega uporabnika problematični. Učenec  težje najde oporne točke in se težje orientira. Če je to tipni načrt mesta, ki ga sestavlja več listov, naj se robovi prekrivajo.
  • Gostota informacij – Na tipnih prostorskih prikazih je gostota informacij manjša oz. generalizirana.
  • Tipni prag: Pri tipu  moramo upoštevati tipni prag, ki je lahko pri posameznih učencih zelo različen. S pojmom tipni prag označujemo sposobnost učenca, da na tipni sliki še lahko zazna in s tipom pravilno razbere informacijo, ki je prikazana v obliki pogojnega znaka ali kakšne druge informacije. Zato mora učitelj pri izdelavi tipnega prikaza upoštevati zakonitosti tipne zaznave oz. tipnega praga. Tipna informacija ne sme biti manjša od Braillove točke, kar pomeni, da mora biti med posameznimi pogojnimi znaki toliko prostora, da informacijo še lahko zaznamo z blazinico na prstu. Z vajo se tipna zaznava izboljšuje.
  • Čutni prag – Glede na starost učencev, izkušnje in njihove individualne

·        Dodatna oprema – Kako lahko tipno sliko še dodatno opremimo?

Opremimo jo lahko z zvokom in jo grafično intenzivno obarvamo itd.

zmožnosti percepcije se spreminja tudi čutni prag.

 

 

Kakšne lastnosti naj imajo modeli in makete, ki so prilagojeni tipni zaznavi?


Modeli in makete naj tudi v materialu spominjajo na pojem, ki ga želimo prikazati. Z modeli prikažemo predvsem tiste ključne vsebine, ki jih slepi  oz. slabovidni v danem prostoru ne morejo opazovati ali pa so to procesi in pojavi.

Iz prakse lahko zatrdim, da so prav taki prikazi, ki jih prilagodimo tipni ali zmanjšani vidni zaznavi, še kako primerni za osvajanje novih znanj in razumevanje različnih družbeno-geografskih dejavnikov v okolju.

Predstavljam nekaj ključnih korakov od zasnove (učitelj) do izvedbe (obrtnik). Podoben proces pa je lahko tudi, če sami poizkušamo narediti primerno učilo oz. ponazorilo. Prav je, da upoštevamo naslednje korake:

 

Načrtovanje:

Kakšno učilo ali ponazorilo potrebujemo? Komu bo namenjeno? Ali bomo upoštevali tipni prag in čutni prag?

Kako naj bo narejeno? Narejeno mora biti v pravilnem sorazmerju z danostimi v okolju.

Kakšne materiali naj bodo uporabljeni pri izdelavi? Materiali, iz katerega so izdelani tipni prikazi, morajo spominjati na stvarno podobo objekta ali pojma, ki ga želimo predstaviti.

Kako bo upoštevana funkcionalnost prikaza? Prav je, da posamezni elementi prikaza delujejo.

Kakšna bo velikost, obseg učila oz. ponazorila?

V kolikšni meri bo upoštevana generalizacija?

Ali bo upoštevana varnost za otip in bližinsko opazovanje.

Bo upoštevano načelo proporcionalnosti. Elementi prikaza naj bodo v sorazmerju in v pravilnem odnosu do prostora, v katerem se nahajajo. Odstopanja so le tam, kjer zaradi velikosti ne bil bi možen otip.

 

Izvedba:

Tu je nekaj dejstev!

Materiali za izdelavo makete ali modela naj spominjajo na stvarni objekt. Dobrodošlo je, da posamezni elementi modela, makete tudi delujejo (dvižni most, zapornica, šaduf).

Prav je, da so zaradi lažjega razumevanja ob prikazu tudi elementi, ki jih učenec že pozna (drevo, hiša, pot …).

Izdelava prikaza naj bo dovolj trdna, da prenese otip oz. raziskovalni interes mladega uporabnika.

Napisi na tipni maketi oz. modelu so le splošni in le tam, kjer ne ovirajo tipne zaznave.

Na tipnem prikazu naj bo raje prikazano manj in to bolj domišljeno.

 

Uporaba:

Kako bo potekala šolska ura ob tipnem modelu.

Velikost tipne makete ali modela naj bo prilagojena tipni in zmanjšani vidni percepciji. Bistveno je, da je tipna maketa velika le toliko, kolikor lahko učenec še zaobjame z rokami (dlanmi) oz si še lahko ogleda od blizu (približno 50 cm x 30 cm).

 

 

Kako lahko sami izdelamo tipno maketo ali model

 

Vulkan v razredu – Odlično ponazorilo za delovanje vulkana je model vulkana, ki ga oblikujemo iz DAS mase. Paziti moramo, da je v kraterju dovolj prostora za šumečo tableto. Reakcijo (izbruh vulkana), sprožimo z dodajanjem vode. Močnejši izbruh pa ponazorimo s pecilnim praškom, barvo za pirhe in malo močnejšim kisom. Reakcijo, ki je zelo nazorna, lahko učenec otipa, vonja in posluša.

 

Demonstracija izbruka vulkana

 

 

Oglejmo si še primer izdelave tipne makete protiturškega tabora Hrastovlje

 

Model naj ima predvsem naslednje elemente:

–                     cerkev – romanski slog (glina),

–                     obzidje s stolpi in strelnimi linami (glina),

–                     obrambni hodnik (les) itd.

Za obzidjem naj bo dovolj prostora za otip obrambnega hodnika, stolpov in cerkve. Prav je, da so prikazani tudi detajli, ki jih lahko učenec še otipa (opečnata ali skrilnata streha, nadstreški, rozete na cerkvi, podboji, vrata in okna).

Naslednji korak so dopolnitve s tipnimi slikami npr. Mrtvaški ples. Kar pa je že nov izziv!

Zakaj ni vsak model ali maketa primeren za slepega oz. slabovidnega učenca

1.     primer:

Tu nikakor ne morem mimo naslednjega dogodka. Dobil sem maketo stanovanjskega objekta. Kljub temu, da maketa ni bila prilagojena otipu, sem bil darila vesel. Demonstriral sem otip in na maketi kaj hitro naredil razdejanje – drevesa so popadala, dimnik ni prenesel otipa. Pa tudi celovita tipna podoba zaradi materiala ni ustrezala stvarni podobi hiše. Material za streho in stene je bil enak. Relief v okolici makete je bil stiliziran, poti so bile narisane. Jasno je bilo, da bo morala maketa v temeljito prenovo.

Ob tem primeru hočem povedati, kako drugačna je zasnova in izvedba tipne makete, ki naj bo namenjena percepciji (otipu) slepega učenca.

Izdelovalec mora upoštevati zakonitosti tipne percepcije, tipnega praga in tehnike otipa. Pri izdelavi makete mora biti upoštevana stvarna in generalizirana podoba objekta ter uporabljeni taki materiali, ki asociirajo na objekt, ki ga v pomanjšani obliki prikazuje maketa.

2.     primer:

V dar sem dobil čudovito maketo gradu Bran iz Češke. Žal maketa ob otipu ni sporočala tistega, kar so videle oči oz. tega, kar je predstavljal opis. Narejena je bila iz tršega papirja. Okna, vrata, štukature in drugi značilni detajli so bili narisani. Obzidje je bil le tanek trakec, ki se je ob otipu vdal. Seveda maketa ni bila generalizirana in prilagojena tipni zaznavi. Tudi močno slabovidni učenci so bili ob spoznavanju (preostali vid in tip) zavedeni z napačnimi zaključki. Lahko rečem, da mi je uporaba take makete pri pouku naredila več škode kot koristi.


3.     primer:

Kot primer dobrih modelov, ki je dostopen tipni percepciji, predstavljam tipni model »mostišča« in »šadufa«.

Tipna maketa – mostišče                           

 

Model mostišča, ki so ga naredili učenci skupaj z učiteljem tehničnega pouka po načelih tiflodidaktike, mi je ves čas poučevanja na šoli v vseh zahtevah tipne percepcije zelo ustrezala. Lahko rečem, da je postala prava »maskota« tipnih maket. Ker so učenci lahko prestavljali posamezne elemente makete (drevaki, lesena bivališča, mostišče, ribiška mreža itd.), jih otipali ali od blizu pogledali, je maketa tudi model. Maketo s pridom uporabljajo učenci na višji in na nižji stopnji.

Tipni percepciji prilagojen model šadufa                                                                        

 

Zelo nazoren je tipni model šadufa. Šaduf je naprava za namakanje polj. S takšno napravo Egipčani že tisočletja dvigajo vodo iz reke Nil na višja ležeča polja, ki so jih tako iztrgali puščavi. Glej sliko!

4.                 primer

Komentar slepe učenke, ki se je udeležila ekskurzije v Minimundus, je realna potrditev, kako pomembne za slepe so tipne makete in modeli.

»Šele obisk Minimundusa, ko sem otipala pomanjšano maketo cerkve sv. Petra, sem doumela nekatere reči. Zdaj vem, kako zgleda ta veličastna cerkev.«

 


Tipna maketa – arena v Puli (Hrvaška). Maketa ponazarja obliko arene, njeno notranjost in lego na obali Jadranskega morja.   

 

Ptuj – otipu prilagojena maketa. Maketa Ptuja je kot tipna slika. Predstavlene so glavne značilnosti mesta Ptuja. Lega na obali Drave, staro mestno jedro, grad na vzpetini, mostovi in novejši industrijski del mesta.

 

Večpredstavna osebna tabla za slepe in slabovidne

Večpredstavna osebna tabla z robom je prilagojena za delo slepega ali slabovidnega učenca. Ima kontrastno belo-črno delovno površino in dvignjeni rob, ki omogoča lažjo orientacijo ter preprečuje padanje predmerov

na tla. Primerna je za delo pri pouku ali kot individualna igralna površina.

S prilagoditvami in dodanimi didaktičnimi elementi ter magnetnimi predlogami je uporabna kot univerzalni didaktični pripomoček.

 

Zgradba table – Tabla ima obojestransko delovno površino. Njeno jedro je lesena osnova, na kateri je z ene strani kovinska podlaga prevlečena z belo plastično folijo. Na drugi strani  je črna gumirana podlaga. Tabla je ojačana z lesenim okvirjem. Velikost table ne sme biti večja od kvalitetne bližinske tipne oz. vidne zaznave slepega ali slabovidnega uporabnika.

Na sliki je svetla kovinska stran osebne table na kateri so predstavljeni elementi iz seta za matematiko. Posamezni elementi se pritrjujejo z magneti

Osebna tabla za slepe ima več funkcij. Na sliki je svetla stran table, ki omogoča delo z magnetnimi elementi. Tabla pa je lahko tudi igralna površina.  Svetla stran table pa omogoča tudi tehniko risanja piši briši.

.

 

 

Uporabnost osebne table pri pouku in igri

  • Svetla ali temna podloga je primerna za opazovanje in demonstracijo raznih predmetov, materialnih virov ali ponazoril.
  • Omejen učni oz igralni prostor s kontrastnim dvignjenim robom olajša orientacijo pri šolskem delu in igri.
  • Bela folija omogoča tudi delo s tehniko – piši briši.
  • Gumirana osnova omogoča risanje na pozitivno folijo in risanje z radelčkom.
  • Tabla omogoča tudi delo s samolepljivimi blazinicami oz. trakovi.
  • Velik spekter večpredstavnosti pa ima kovinska osnova table, ki omogoča kvalitetno učno delo in igro z magnetnim pritrjevanjem.

Nekaj primerov:

– nazorno osvajanje pojmov z magnetnimi elementi (liki, oblike, simboli),

– prikaz tematskih vsebin (spoznavanje brajeve celice; prostorski prikazi ali demonstracija poteka določenih procesov itd.),

– razne didaktične igre, ki so prilagojene tipu (tri v vrsto, labirint, zobniki, razvrščanje itd.).

Možnosti je resnično veliko predvsem z uporabo različnih magnetnih didaktičnih setov za posamezna predmetna področja pouka. Ker je rob table dvignjen in grafično poudarjen, učencu olajša orientacijo tudi x in y os.

Osebna delovna tabla za slepe

Osebna tabla za slepe in slabovidne učence je primerna še za predstavitve in demonstracijo pri pouku oz. prostočasnih dejavnostih.

Na njej lahko potekajo različne usmerjene aktivnosti, pa tudi posebne igre za slepe in slabovidne učence.

Slika prikazuje gumirano stran osebne table. Na njej je prilepljena pozitivna folija in risarsko orodje.

 

 

Kako si lahko sami naredimo tablo?

 

V osnovi lahko večpredstavno tablo adaptiramo iz oglasne deske, ki jo prodaja trgovina E.Leclerc. Velikost te oglasne deske je 56 x 36 centimetrov. Deska ima na eni strani kovinsko podlago, ki je prevlečena z belo folijo. Na drugi strani pa je pluta. Pri adaptaciji za slepe preko plute nalepimo gumjasto podlago, grafično prilagodimo robove in zaščitimo drsne ploskve.

Potrebujemo še risalno orodje, tipne predloge in tipni zaznavi prilagojene magnetne sete. Tako dobimo univerzalni učni pripomoček, ki omogoča nazornost, večjo samostojnost učencev in široko uporabnost pri pouku in prostem času.

Zaključek

Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. Prav pri prilagajanju didaktičnih kompletov (učnih načrtov) in širše literature se je skozi učno prakso utrnila marsikatera ideja ali celo inovacija.

Učencu, ki ne vidi, slika ne pomeni nič, če učitelj ob sliki nima tudi konkretnega predmeta, materialnega vira, tipne slike, modela ali replike. Zato naj bo pouk nazoren, da tudi slepi učenci razumejo, spoznajo ali ovrednotijo vsebine, ki jih predpisuje učni načrt.

Učitelj naj uporabiti tak pristop in način dela, ki pri slepih učencih vzbudi radovednost in interes za vse tisto, kar se nahaja preko zidu teme.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: