Svobodna Karantanija – igra

SVOBODNA    KARANTANIJA

 (dramatizirana uprizoritev)

Preteklost naša je kot studenec, ki žubori skozi čas.

Preteklost naša je ponos, ki iz temin budi spomin.

Daleč sega spomin – naših korenin. Karantanija, Gosposvetsko polje,

zibelka slovenske svobode.

Živ je spomin na potrjevanje knezov pod Krnskim gradom, na Gosposvetskem polju, ko je kmet volil oblast, ko je kmet potrjeval oblast.

Demokracija je luč, ki ne ugasne, demokracija je slovenska zavest.

Spremna beseda

Dramska uprizoritev igrice Svobodna Karantanija je nastala v šolskem letu 1989/90.V želji, da popestrimo pouk zgodovine, smo z učenci uresničili projekt dramatizirane uprizoritve na osnovi zgodovinskih dejstev.

Z veliko zavzetostjo in zanosom učencev takratnega 6. razreda je bila igrica prvič uprizorjena in posneta na video že spomladi 1990.

Vesel sem, da studenec karantanske neodvisnosti žubori in nas krepi v svobodni in neodvisni Sloveniji.

                                                                              

 Uvod

V 8. stoletju je bila Karantanija trdna in močna državna organizacija. V stoletni zgodovini svobodne Karantanije se je v zgodovinskem spominu

ohranilo demokratično potrjevanje karantanskih knezov.

V uprizoritvi je prikazano vsakdanje življenje Karantancev in obred potrjevanja kneza pod Krnskim gradom.

Izročilo svobodne Karantanije je še danes živo v zavesti slovenskega naroda.

 

Osebe:

Radovan,

Jelenko,

župan,

sel,

vaščani.

 

Prizorišče:

Karantanska vas, v kateri so še starci, žene in otroci.

V srcih ljudi je tesnoba in pričakovanje vesti o bojih z Obri.

V ospredju dogajanja je Radovan – star bojevnik, ki je oslepel v bojih z Obri, in njegov radovedni nečak Jelenko.

 

 

Karantanska vas


     Prisluhnimo zato spominu slovenske zgodovine!

 

  1. 1.     dejanje: Svobodna Karantanija

 

Radovan modruje in radovednemu Jelenku pripoveduje o svoji usodi.

Radovan: Ja, ja. Daleč, daleč so že tiste pomladi, ko so naši predniki prišli med te gore in rodovitna polja. Oh, ko bi lahko vsaj še enkrat videl te prelestne lepote, spremljal tok reke in prešteval zvezde z nebes. Kratko umolkne in nadaljuje… A kje je Jelenko? Po logih teka, kot žrebe in trosi smeh v pomladi tej. Jelenko! Zateglo pokliče.

Jelenko:    Tu sem, ded Radovan. Takoj pridem.

 

Jelenko ves upehan priteče k dedu. Kaj je, ded Radovan? Zakaj me kličeš?

 

Radovan: Odvedi me pod veliko lipo na klancu za vasjo. Prej, dokler sem še imel oči, sem pogosto sedel v njeni senci. Danes  se  mi je zopet  zahotelo tja. Sam pa ne morem. Vodi me torej, Jelenko!

Jelenko: Rad te povedem, kamor hočeš, ded Radovan. Pa pojdiva torej. Tam   bom sedel k tebi, ti pa mi boš kaj povedal.

 

Prispeta do lipe.

 

Radovan: Tako, Jelenko, sedaj pa le pojdi. Tu sem lahko tudi sam. Ne bom se dolgočasil, sedel bom v senci in prisluškoval glasovom porajajoče se pomladi.

Jelenko: Ne, ne. Pri tebi bom ostal, ti pa mi kaj povej.

Radovan: Kaj naj ti povem? Pripovedko o rojenicah in sojenicah, o škratih in volkodlakih, o sedmeroglavem zmaju?

Jelenko:    Ne, ne. O vsem tem sem že slišal. Povej mi raje kaj o svojih junaštvih, o bojih, o tem, kako si izgubil oči.

Radovan: O svoji nesreči  ne govorim rad. Spomin nanjo je preveč bridek.

Jelenko: Vem, ded Radovan. Vseeno bi rad slišal prav o tem.

Radovan: Naj ti bo, Jelenko.

Bilo je pred davnimi pomladmi, ko smo se pod vodstvom junaškega kneza Sama uprli Obrom.

Jelenko: Zakaj ste se uprli Obrom?

Radovan: Silili so nas, da se za njih bojujemo. Jemali so nam prostost. Pleniti so začeli tudi naša selišča, koče in polja. Vodili so naše ljudi v sužnost, kradli žito in živino. Obrski nasilnosti pa so se uprli tudi drugi Slovani – Čehi, Moravani. Bili so se hudi boji. Karantanci nismo dopustili, da nam ukazuje krivogledi Kagan.

Naj ga Morana pobere! Saj imamo svojega kneza.

Jelenko: Kako pa si izgubil oči, ded Radovan?

Radovan: S trumo vojščakov sem zasledoval Obre ob veliki reki. Obri pa so nam pripravili zasedo. Presenetili so nas na takem kraju, da se nismo mogli uspešno postaviti v bran niti se izmuzniti iz zasede. V hipu so nas razkropili, polovico pobili, polovico pa zajeli. Tudi jaz sem padel v ujetništvo. Obri me namenoma niso pobili do smrti. Drugi dan so nas preživele odpeljali pred poveljnika Obrov – Bojana.

Pozdravljen, poveljnik Karantancev. Hoteli ste nas v past, a ste sami padli vanjo. Ne  bom  ti  vzel življenja, le oči ti bom velel iztakniti. To je moja sodba!

Tako in podobno me je zasramoval in nazadnje velel, naj me oslepe. Njegovi vojščaki so me odvedli do ognja in mi z razbeljeno puščico iztaknili oči.

Jelenko: O joj, to si trpel, ded! In tako je bilo potem?

Radovan: Obri so nekemu mojemu vojščaku odsekali desnico v zapestju in mu ukazali, naj me odvede k našim. Tako je bilo, Jelenko!

Jelenko: Ded, maščeval te bom!

Radovan: Ne bodi zaletav, Jelenko. Ko odrasteš, boš tudi ti  vojščak. Takrat boš sam občutil, kako krut je boj.

V selišče priteče sel.

Sel: Karantanci, Karantanci! Hej, ljudje, ali čujete? Zgodilo se je najhujše!

 

Zberejo se ljudje, ki v napetem pričakovanju pričakujejo novic.

 

Župan: Kaj se je zgodilo, sel? Kakšno vest prinašaš? Kako je bilo v boju z Obri?

Vaščani: Daj, povej že!

Sel: Naj trešči grom iz oblakov, naj zadone sirene iz tisočerih grl. O Morana, zakaj nam nisi prizanesla! Knez je pogibel in z njim truma rojakov.

Vaščani: Knez???

Sel: Veča na Krnskem gradu že zaseda, da izberejo novega kneza, ki povede nove trume Karantancev nad Obre in povrne izgubljena selišča.

Vaščani: Kdo neki bo knez?

Župan: Pojdem na Krnski grad, da bo veča kosezov, županov in veljakov odločila, kdo bode novi knez vseh Karantancev.

Vaščani: Pojdi že!

 

Vaščani se vračajo na domove in se spotoma pogovarjajo. Radovan in Jelenko se napotita pod vaško lipo, kjer se o pretresljivem dogodku še naprej pogovarjata.

 

Jelenko: Kdo bo novi knez?

Radovan: To bo na Gosposvetskem polju odločilo ljudstvo. Veča bo novega kneza samo predlagala, vsi svobodni Karantanci pa ga bodo na knežjem kamnu potrdili in izvolili za kneza. Tudi midva bova šla tja.

Pojdi, Jelenko, greva se pripravit za dolgo pot na Gosposvetsko polje.

Jelenko: Da, greva, ded. Komaj čakam, da vidim obred potrjevanja karantanskih knezov!

Konec prvega dejanja

 

 

2. dejanje: Svobodna Karantanija

Osebe:

Radovan,

Jelenko,

Čedomir,

knez,

spremljevalca kneza,

ljudstvo.

Prizorišče: Gosposvetsko polje, na katerem stoji knežji kamen. Ob njem se zbirajo trume Karantancev, ki se pripravljajo na potrditev kneza. V ozadju se vidi Krnski grad.

Jelenko in Radovan prihajata na prizorišče.

Jelenko: Že vidim kneza, ki sedi na knežjem kamnu.

Radovan: O ne, Jelenko, to ni knez, ampak kmet Čedomir iz Blažnje vasi. On bo predal oblast v imenu ljudstva. Seveda šele po obredu. Pojdiva bliže in si oglejva potrditev kneza.

Kmet Čedomir sedi na kamnu in gleda proti Krnskemu gradu v pričakovanju prihoda bodočega kneza.

Čedomir: Glejte, knez že prihaja. Dvignimo glas, Karantanci!

Ljudstvo poje slavnostno pesem:

 

Tu volimo si kneza;

kmet sam mu daje oblast.

Narod ta iz sebe mu izroča,

moč žezla in krone v čast.

 

 

Medtem knez s spremstvom pride do knežjega kamna ter se ustavi pred Čedomirjem, ki sedi na njem.

Čedomir: Kdo je, ki prihaja med nas?

Ljudstvo: Deželni knez!

Čedomir: Ali je pravičen sodnik?

Ljudstvo: Je in vedno bo!

Čedomir: Ali je svobodnega rodu?

Ljudstvo: Je in bo!

Čedomir: Ali mu je mar blagor ljudstva in domovine?

Ljudstvo: Vselej in ob vsakem času!

Čedomir: S kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža?

Ljudstvo: Dal ti bo 60 denarjev, marogastega bika in marogasto kobilo. Tvoja hiša pa bo prosta dajatev.

Čedomir:   Če je tako, naj Valuk sprejme čast deželnega kneza.

Nato Čedomir rahlo udari kneza po licu in ga tako opomni, da bo dober in pravičen sodnik.

 

Čedomir: Opominjam te, knez, da boš pravičen sodnik!

 

Čedomir zapusti kamen in se pridruži ljudstvu.

Spremljevalci Valuka peljejo trikrat okrog kamna. Medtem ljudstvo poje slavnostno pesem:

Tu volimo si kneza,

kmet sam mu daje oblast.

Narod ta iz sebe mu izroča,

moč žezla in krone v čast!

Knez Valuk sede na knežji kamen. Valuku se približa Čedomir in mu  da piti studenčnico iz vrča. Knez Valuk popije vodo in se zahvali.

Nato visoko dvigne meč.

 

Valuk: Prisegam, da bom deželo varoval in da bom pravično sodil v blagor ljudstva in dežele.

 

Z mečem zamahne na vse štiri strani neba.

 

Ljudstvo: Tako bodi, knez! Opominjamo te, knez!

Ljudstvo se razhaja.

 

Novi knez Valuk se s spremstvom napoti na Krnski grad.

Na prizorišču ostaneta sama Radovan in Jelenko.

 

Radovan: Vidiš, Jelenko, tako svobodni Karantanci volimo svojega kneza. Oblast mora biti v službi ljudstva, tako bo dežela Karantanija še naprej trdna in se bo lahko uprla vsakemu sovražniku, pa tudi Obrom, ki nam prizadevajo toliko gorja.

Jelenko: Naj živi Karantanija in njeni junaki!

Naj ji Vesna cveti še mnogo dni!

Radovan: Tako bodi.

Greva domov. Domači že težko čakajo vesti o novem knezu.

Radovan in Jelenko se odpravita proti domu.

Na prizorišču ostane le priča karantanske neodvisnosti – knežji kamen.

E p i l o g

Karantanci (Slovenci) so izgubili samostojnost in svobodo v 9. stoletju (leta 820), ko je prešla Karantanija – prva slovenska država – pod Franke.

A studenec skrite svobode je žuborel naprej vse do 90-ih let,

ko prerasel je v mogočen tok svobode spet.

Varujmo njegovo čistost za prihodnje rodove in za naš ponos!

Slovenija – ostani svobodna v združeni Evropi!

V i r i :

–  Cankarjeva založba, Zgodovina Slovencev od začetkov do danes

–  Oskar Hudales, Karantanija

–  Prežihov Voranc, Gosposvetsko polje

 

 

 

KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA
(Ob 500-letnici odkritja Amerike)

Enodejanka

Uvod

Odkritje Novega sveta se vselej prikazuje v najlepši luči. Raziskovalci in osvajalci so v Evropi doživljali slavo.
Kaj pa so odkritja prinesla ljudstvom, ki so živela v Ameriki, Avstraliji, Afriki in Oceaniji?
Največkrat le bedo, izkoriščanje in smrt. Tako je bilo tudi v Severni Ameriki.

Prisluhnimo, kaj je Krištof Kolumb pisal španskemu kralju:
»Domislili smo se, da bo za zveličanje duš tukajšnjih Indijancev tem bolje, čim dlje jih odpeljemo od tod. Pošiljamo vam tovor prvih 550 Indijancev obojega spola, izbranih izmed 1600 nalovljenih Indijancev, ki jih je admiral razglasil za upornike. Poslani bodo na štirih karavelah še to leto, 1494. Indijanski sužnji so sicer divji, toda ročni, bistri in postavni, tako da bodo boljši od vseh drugih sužnjev. Brž, ko jim izgine domovina spred oči, se bodo odvadili svoje divjosti. Uporabni bi bili za veslače na galejah, na to se sijajno razumejo. Vaše veličanstvo pa bi nanje lahko predpisalo uvozno carino.«

Slovenski misijonar Friderik Irenej Baraga, ki je več let deloval med Indijanci v Severni Ameriki, je leta 1832 zapisal:
»Tisti Indijanci, ki daleč proč od vasi belih ljudi žive in h katerim beli ljudje malokdaj pridejo, žive navadno več časa kakor drugi.«

Roman Brvar

Vloge:
Seattle, Črni los, Rdeča suknja, Vašaki, Alfred Wilson, Sedeči bik, Stoječi medved (indijanski poglavarjii),
Skovir (indijanski deček),
glasnik,
povezovalec.

1. prizor

Zavesa se odgrne, na odru se prikaže del indijanskega tabora. V ozadju se sliši zamolkel zvok tamtama. Pred najbližjim šotorom sedi stari Indijanec, ki zamaknjeno zre v daljavo. V njegovi bližini se z lokom igra indijanski deček. Pri napenjanju tetive na lok je nespreten. Po več poskusih zaprosi za pomoč starega Indijanca.

Indijanski deček:
Poglavar Seattle! Mi pomagaš napeti lok?
Seattle:
Ne prehitevaj časa, mali Skovir! Čez pomlad ali dve boš dovolj močan in spreten, da ga sam napneš. No, ker si že tu, ti pokažem, kako se to dela.

Deček mu poda lok in tetivo in opazuje starega poglavarja pri delu.

Skovir:
O, kako si močan. Kje imaš pa ti svoj lok?
Seattle:
Lok ni več za moje pomladi. Obesil sem ga na tram v wigwam. Tam me spominja na nekdanje dogodivščine, pa tudi nevarnosti, ki sem jih preživel v tej lepi naravi.
Skovir:
Poglavar, tako rad bi slišal kakšno dogodivščino z lova! Mi poveš, kako je bilo, ko si premagal grizlija?
Seattle: Indijanec se ne hvali rad. Pa tudi vsak indijanski lovec bi ti lahko opisal kup zanimivih dogodivščin.
Skovir:
Že, že. Rad bi, da mi ti poveš, kako si premagal grizlija.
Seattle:
Prav, pa prisluhni. Takrat, bilo je pred mnogimi pomladmi, nisem bil na lovu. Iskal sem zdravilna zelišča. Pa me zmoti šum za bližnjimi drevesi. Previdno stopim z jase v gozd. Naenkrat me od strani nekaj močno trešči po rami. Padem na kolena in s pogledom iščem povzročitelja. Spreletava me srh. Nad mano se v vsej veličini vzpenja grizli. Odkotalim se vstran in izderem nož. Medved pa je že nad menoj. Nož nastavim predse in se branim udarcev šap. Že na obrazu začutim njegovo sapo. Z nožem sunem naprej. Takrat pa se prelomi dan in zagrne me tema.
Skovir:
Uf!

Seattle se zazre v daljavo in obmolkne. Molk prekine deček, nestrpno.

Skovir:
A si takrat odšel v večna lovišča?
Seattle:
Daj, daj. Izgubil sem le zavest. Grizli me je s šapo lopnil po glavi. Hkrati pa se je nasadil na moj nož. Predramili so me glasovi mladcev. Nisem se jim mogel oglasiti. Na meni je ležal kosmatinec in me z vso težo pritiskal k tlom.
Skovir:
Uf, uf.
Seattle:
Kmalu so me našli. Vrač mi je rekel, da še zadnji čas. Kajti izgubil sem veliko krvi.
Skovir navdušeno:
Jaz bom tudi lovec!
Seattle:
Prav, prav, mali Skovir. Pojdi se igrat k drugim dečkom. Rad bi v miru pričakal posvet poglavarjev.
Skovir:
Prav, grem, poglavar!

Deček vzame lok in se oddalji.

2. prizor

Poglavar Seattle prisluhne oddaljenemu zvoku tamtama. Čez nekaj časa vstane in gre v šotor. Vrne se pokrit s perjanico in se usede nazaj pred wigwam. Nedolgo za tem pride glasnik s sporočilom.

Glasnik:
Poglavar, prijezdil je poglavar Sedeči bik.
Seattle:
Ali sam?
Glasnik:
Ne, z njim so tudi spremljevalci.
Seattle:
Naj pride.
Sedeči bik se s spoštovanjem približa k staremu poglavarju. Pozdravita se s trepljanjem po ramah.
Seattle:
Kako ste kaj potovali?
So bile težave na poti?
Sedeči bik:
Ne. Nikakor ne. Težave imamo v naših dolinah. Ozemlje Sujev je ponovno v nevarnosti.
Seattle:
Kako?
Povej mi, brat!
Sedeci bik:
Prišel je odposlanec belega očeta. Hočejo, da jim prodamo našo zemljo. Pa je ne bomo prodali. Če nas bodo hoteli prisiliti, se bomo uprli. Govoril sem!
Seattle:
Žalostno. Danes je prilika, da se poglavarji ogroženih plemen dogovorimo in skupaj upremo pohlepu belega človeka.
Glasnik:
Prišel je poglavar Črni Los in Alfred Wilson.
Seattle:
Kar pripelji ju.
Poglavarja prideta pred šotor ter po dobrodošlici in povabilu starega poglavarja prisedeta.
Seattle:
Sta srečala tudi preostale?
A. Wilson:
Sva. Imeli so težave na poti. V Skalnem gorovju divja vojna. Gromki blisk se je uprl gradnji železne ceste. V Kačjo reko je zrušil most skupaj z ognjenim konjem.
Prisotni poglavarji:
Uf, uf, Manitu!
A. Wilson:
Njegovo ljudstvo Črnih vran je obupalo. Niso imeli več izbire. Pesti jih lakota.
Črni Los:
Da, lakota. Ognjena cesta je s prerij pregnala na stotisoče bizonov. Še več pa so jih za zabavo ubili beli prišleki. Črne vrane niso imele izbire.
Seattle:
Težko mi je. Kako naj se Indijanci upiramo z lokom in puščico ognjeni sili kadečih se palic?
Moramo vzdigniti glas in zahtevati naše pravice. Oborožen upor nas lahko pelje le v pogubo …
Prisotni poglavarji:
Howgh!

Zastor se zagrne. Konec drugega dejanja

3. prizor

Začne se posvet poglavarjev. V govorih opozorijo na nevzdržni položaj Indijancev v Severni Ameriki in na usodo posameznih indijanskih plemen.

Seattle:
Dan in noč ne gresta skupaj. Rdeči človek se je vedno umikal pred prodirajočim belim človekom, tako kot jutranja meglica pred soncem. Napočil je čas, ko moramo reči ne! Zbrali smo se, da povemo svojo voljo in pošljemo pismo belemu očetu v Washington.
Poglavarji:
Tako je.
Stoječi medved:
Rad bi rekel tole: Na svetu ni bilo nikjer praznine. Celo na nebu ni bilo praznih mest. Povsod je bilo življenje, vidno in nevidno, vsaka stvar pa je imela kaj, kar je bilo vredno imeti – celo kamni. Indijanec je bil vedno varuh narave. Ničesar ni uničeval, ne velikega ne majhnega. Indijanec je bil skromen sredi obilja. Ne vem za nobeno vrsto rastline, ptice ali živali, ki bi bila iztrebljena pred prihodom belega človeka.
A. Wilson:
Indijanci morajo živeti po naravnih zakonih; če tega ne počno, škodujejo sami sebi in to je edina kazen, ki obstaja. Indijanci pokažemo na Mlečno cesto, ki gre prek neba. Na njej ena veja vodi v prazno. Če človek ne živi po naravnih zakonih, zavije na to vejo in konča v praznem.
Vašaki:
Preveva nas razočaranje, nato globoka žalost; nato neizrekljiva bolečina; potem kdaj pa kdaj zagrenjenost, ob kateri pomislimo na puško, na nož in na tomahavk in nam v srcih vzplameni ogenj obupa – takšna je zgodba naših bednih doživetij.
Rdeča suknja:
Poglavar Rdeča suknja je trdno odločen, da zemlje ne prodamo, temveč da na njej ostanemo. Radi jo imamo – rodovitna je, daje nam polno koruze za hrano našim ženam in otrokom, trave in rastlin za našo živino.
Stoječi medved:
Pogosto vidim bele dečke, kako se zbirajo na mestnih ulicah, se suvajo in neumno potiskajo sem ter tja. Veliko časa zapravijo za brezciljno postopanje, ne da bi njihove naravne sposobnosti videle, slišale ali čutile raznovrstno življenje, ki jih obdaja. Nobenega zavedanja, nobene izostrenosti, nobenega posluha nimajo in ta topost daje poln razcvet grdemu vedenju; jemlje jim naravno ravnovesje in spodbudo. Nasprotno pa so indijanski dečki, ki so vzgojeni naravno, pozorni do svoje okolice; njihovi čuti niso zoženi le na opazovanje drug drugega in ne morejo prebiti celih ur, ne da bi kaj videli, kaj slišali in kaj mislili. Opazovanje se je vselej bogato obrestovalo; zanimanje, čudenje, občudovanje se je razvijalo. Zavedajo se, da življenje ni le človeška manifestacija, da se izraža v množici oblik. To zavedanje je bogatilo indijansko življenje. Življenje je bilo živo in utripajoče; nič ni bilo nepomembnega ali vsakdanjega. Indijanec je živel – živel v pravem smislu od prvega do zadnjega diha.
A. Wilson:
Kadar se je stari Dakota pogovarjal z otroki, je dal roko na tla in jim razložil: “Sedimo v naročju naše matere Zemlje. Hrani nas, tako kot vsa druga živa bitja. Nas kmalu ne bo več, toda tale kraj, kjer smo zdaj, bo ostal večno”.
Sedeči bik:
Katere pogodbe, ki so jo beli ljudje sklenili z nami, rdečimi ljudmi, so se belci držali? Nobene. Kateri belec lahko reče, da sem mu ukradel zemljo ali en sam belič njegovega denarja? Pa vendar pravijo, da sem tat. Kateri belec me je videl pijanega? Kdo je prišel k meni lačen in odšel nenasičen? Kdo me je videl pretepati ženo ali slabo ravnati z otroki? Kateri zakon sem prekršil? Mar je narobe, če imam rad svoje? Mar sem zloben zato, ker je moja koža rdeča? Ker sem Su; ker sem bil rojen, kjer so živeli moji očetje, ker sem pripravljen umreti za svoje ljudstvo in za svojo deželo?
Črni los:
Črni los je preživel pokol pri Ranjenemu kolenu, ko je vojska z mitraljezi pokosila 300 neoboroženih Indijancev, mož, žena in otrok. Tedaj še nisem vedel, kaj vse se je takrat končalo. Ko se sedaj oziram z visokega hriba svojih let, vidim snežni vihar. Tam so umrle sanje nekega ljudstva.
Seattle:
Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako jo bodo tedaj kupili? Del zemlje smo in ona je del nas. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo brstenje listja ali drget mušičjih krilc. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ki se igra z jezersko gladino, in vonj pomladanske sape. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Otroke učimo, da je Zemlja naša mati. Kar se zgodi Zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase. Zemlja je človekova last. Človek je last Zemlje. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Pravega življenja je konec. Pričenja se boj za obstanek. To je naša volja. Govoril sem!
Poglavarji:
Tako je.

Zastor se zagrne. Konec tretjega dejanja.

Zaključek

Resnica o Indijancih (povezovalec)

Kdo si v otroških letih ni delal lokov in puščic in se igral Indijancev? Najbrž ga ni Evropejca, ki ni slišal zanje; in najbrž ni bilo nobeno ljudstvo deležno tolikšnega popačenja svoje prave podobe kot ravno severnoameriški Indijanci. Velikokrat smo jih videli v filmih in brali o njih v pustolovskih zgodbah. Toda kdo ve, kako so resnično čustvovali, mislili in govorili, kako so doživljali srečanje z belim človekom? Indijanski poglavarji so s svojimi besedami postavili nesmrten pomnik ljudstvu, ki je tisočletja živelo v zavestni povezanosti in sožitju z naravo in iz nje črpalo svojo modrost, njihove besede so izraz čiste, ideološko nepotvorjene človeške misli, so zrcalo, v katerem bomo uzrli svojo podobo, so napotek za zdravo življenje in rešitev ogrožene narave!

Igrica je dramatizirana po knjigi:
“Kako vam naj prodamo modrino neba” (Burgar, F. & M. K. Burgar, 1990: samozaložba, Ljubljana)

Scenarij: Roman Brvar

Sklep

Pri pouku s slepimi učenci mora učitelj uporabiti tak pristop in način dela, ki pri učencu vzbudi radovednost in interes za vse tisto, kar se nahaja preko zidu teme.
Motivacija zagotavlja pozornost ter s tem uspešno osvajanje novih učnih vsebin. Slepih učencev nikakor ne moremo motivirati z običajno sliko, diapozitivom ali videom. Obstaja še veliko načinov za dobro motivacijo. Lahko je to doživeto odčitan tekst (pisni vir, pripovedni tekst, odlomek iz knjige, radijska igra ali dramatizacija zgodovinskih vsebin. Prav dramatizacije nekaterih zgodovinskih dogodkov so v marsičem oplemenitile pouk zgodovine.


Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: