Roman Brvar

Didaktična in metodična priporočila pri uresničevanju UN za učence z motnjami vida   

SPOZNAVANJE DRUŽBE      Učni načrt za slepe in slabovidne učence ima enak  izobrazbeni standard. Odstopanja so le tam, kjer so nujne prilagoditve  glede na zaznavanje in tehniko podajanja učnih vsebin. Glede na izpad   vida mora učitelj graditi na nadomestnih poteh zaznavanja.    Učiteljeva priprava na pouk •    individualna priprava glede na komunikacijske poti (upoštevanje zaznavnih poti slepih in slabovidnih učencev), •    priprava učil, učbenika, učnih lističev (za slepe v braillevi pisavi, za slabovidne v povečanem tisku),  •    priprava tipnih prikazov: makete, tipni zemljevidi, primerno slikovno gradivo itd., •    tehnična priprava: računalnik, brailleva vrstica, povečevala, individualne osvetlitve, sredstva za zapis Braillev pisalni stroj, primerno pisalo itd.). Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material.  Posebna priporočila za delo s slepimi in slabovidnimi učenci  4. razred-  Domači kraj je za slepega in slabovidnega učenca lahko zakladnica temeljnih predstav o okolju. Dejstvo je, da lahko učenci le z neposrednim praktičnim izkustvom v okolju doživeto razumejo procese, določene pojme in pojave.  Primer: zunanja opazovalnica omogoča utrjevanje in praktično vrednotenje vsebin iz pouka. Ob delu se tako tudi učenci s težavami vidnega zaznavanja neposredno seznanjajo z merilnimi instrumenti, pripomočki in načinom dela.     Kako opazujejo slepi učenci?                                                                                   Pri delu uporabljajo merilne instrumente, ki so prilagojeni za tipno in slušno zaznavo (higrometer, termometer, barometer, kompas, ura itd.).  Nekaj primerov:  – merilni pripomčki so označeni z višinsko razdelitvijo v braillevi pisavi.  Primer: merilec naklona, snegomer, vetrokaz, dežemer  itd.,                                                                                                                                             – lažje je pri meritvah, kjer učenci lahko uporabljajo tračne merilne trakove, ki so označeni z razdelitvami z braillevimi znaki. Osežnejše meritve pa opravimo z vrvico, na kateri je razdelitev z vozli. Če je teren primeren (ravna in gladka podlaga), pa lahko merijo z merilnim kolesom (klik na en meter).                                                          – opazovanje vremenskih sprememb ali padavin, prebujanja pomladi je neposredno z otipom ali izkustvom (otipaj ivje, slano, točo, brst, poduhaj in otipaj cvet itd.) in pripomočki, ki so prilagojeni za otip. Opazovanje in spremljanje sprememb je bolj pogosto takrat, ko so procesi in spremembe v naravi bolj izrazite.  Opazovanje in praktično delo zunaj razreda pestri pouk, motivira učence in poglablja spoznanja. Tako pridobljeno znanje  je trajnejše,  največja vrednost pa je v tem, da pri delu enakopravno in samostojno delajo tudi slepi učenci. Slabovidni učenci pri opazovalnih in praktičnih nalogah uporabljajo povečevalo (lupo), daljnogled in običajne pripomočke, ki so prilagojeni (povečane razdelitve, napisi …) zmanjšani vidni zaznavi   5. razred  Izjemnega pomena so dobra in pravilna orientacija in znanja, ki omogočajo uporabo raznih pripomočkov in učil za slepe in slabovidne. To je tudi osnova za uspešno delo v višjih razredih osnovne šole. Pri pouku v razredu morajo biti na razpolago tipni reliefni zemljevidi, načrti, tipne slike. Pripomočki za orientacijo, meritve in opazovanje (braillev kompas, povečevala, lupe itd.). Komplet za risanje na pozitivno folijo in sredstva za zapis npr. braillov pisalni stroj. Tu  je tudi prilagojen didaktični komplet za slepe in slabovidne. Učbenik v braillevi pisavi ali povečanem tisku (lahko tudi na računalniku z braillevo vrstico).      V razredu, kjer je učenec z težavami vidnega zaznavanja, so nepogrešljive posebne metode neposrednega opazovanja, praktično delo v razredu in zunaj (ekskurzije, obisk muzeja, terensko delo). Slepim in slabovidnim učencem moramo omogočiti delo s različnimi tipnimi tehnikami in pripomočki, ki so prilagojeni okrnjeni vidni zaznavi oz. tipu in sluhu. Tako lahko tudi oni rišejo oblikujejo pojme in spoznanja, ki so jih spoznali. Za slabovidne mora biti na razpolago elektronsko povečevalo ali prenosne lupe.   DRŽAVLJANSKA VZGOJA IN ETIKA  Didaktična in metodična priporočila pri uresničevanju UN za učence z motnjami vida   Pri predmetu Državljanska vzgoja in etika, so odstopanja le pri načinu podajanja učnih vsebin in pri uporabi posebnih specialnih pripomočkov. Za slepega in slabovidnega učenca je dojemanje sveta svojevrstno, zato so svojevrstni tudi pripomočki in poti do pravilnih predstav in vedenj. Z individualnim pristopom in z ustreznimi tehnikami in posebnimi metodami učenja lahko slepi uspešno osvajajo učne vsebine.  Komunikacijske poti dela s slepimi in slabovidnimi učenci Ppri pouku s slepimi in slabovidnimi učenci upošteva učitelj posebne komunikacijske poti:     a) Komunikacijska pot za slepe, po kateri delajo učenci s popolno izgubo vida. Pod to metodo razumemo celovit pristop k slepemu učencu z upoštevanjem naslednjih dejavnikov: •    Zaznavne poti – Kako se bomo sporazumevali z učencem v določeni uri ali dejavnosti. Katere zaznavne poti bomo uporabljali. Bo sredstvo sporazumevanja brailleva pisava, braillev stroj, učbenik v braillevi pisavi, učni lističi, napisani v braillevi pisavi ali tipni prikazi. Bo učenec delal na podlagi posnetega teksta ali uporabljal braillovo vrstico na računalniku. Bo učna ura temeljila na demonstraciji ob predmetu ali modelu. Bo to ekskurzija ali samostojno delo. Vse te poti so sodobne in v učnem procesu pogoste.  •    Učni pripomočki – Kako bo učenec uporabljal braillev učbenik, učne lističe, tipne zemljevide, skice ali tipne slike. Kako bo zapisal, posnel ali naredil nalogo. Bo to klasično na braillev pisalni stroj ali pa bo pri tem uporabljal magnetofon, računalnik. •    Učila – Katera učila (prilagojena ali narejena posebej za slepe) bomo potrebovali pri pouku. Kako bomo slepemu učencu razložili določen pojem ali vsebino. Učitelj  se mora vprašati tudi, ali ima na razpolago namensko in primerno učilo, ki ga pogojuje določena obravnava snovi ali pa je potrebno to učilo narediti oz. ga prilagoditi tipu ali zmanjšani vidni zaznavi. •    Psiho-fizične posebnosti – Ni vseeno, kako pristopamo k posameznemu slepemu učencu. Učenca moramo poznati in upoštevati njegove individualne posebnosti. Je učenec samostojen, dovolj usposobljen za določen način dela. Ima težave pri pisanju, branju ali tipanju. Kako obvlada orientacijo. Je učenec slep od rojstva ali je kasneje oslepel. •    Tiflo-pedagoške metode in oblike dela – Katere metode ali oblike bi bile primerne za učno uro glede na to, da delamo s slepim učencem. Bo to individualna oblika dela, skupinska ali v dvojicah. Bomo uporabili metodo demonstracije, delo z zgodovinskim virom, učbenikom, aktualnim tekstom, modelom ali tipnim prikazom.  •    Prostor – Kje bo potekal pouk ob določeni temi. Bo to razred, muzej ali delo na terenu. Pri tem pa moramo upoštevati ali so zagotovljeni pogoji za tak način dela, ki ga načrtujemo.      b) Komunikacijska pot za slabovidne       Pri tej komunikacijski poti upoštevamo stopnjo prizadetosti slabovidnega učenca (lažja slabovidnost, težja slabovidnost), vrsto okvare vida (kratkovidnost, daljnovidnost, zoženo vidno polje…). Komunikacijska pot za slabovidne je posebna metoda, saj zahteva individualni pristop k posameznemu učencu. Pri metodi za slabovidne  moramo upoštevati poleg naštetega še naslednje dejavnike, ki so pogoj za uspešno in učinkovito delo pri pouku: •    Stopnja slabovidnosti – glede na stopnjo slabovidnosti in vrsto prizadetosti vida moramo učencem zagotoviti primerne individualne pogoje šolskega dela (primerne prilagoditve grafične pisave, uporaba pripomočkov povečav, individualno osvetlitev, primerno pisalo in učno didaktični material).  •    Primerno učno in didaktično gradivo – Učno in didaktično gradivo mora biti prilagojeno individualni vidni zaznavi posameznega učenca. V nekaterih primerih je to lahko običajno gradivo oz. didaktični komplet, ki ga slabovidni učenec lahko uporablja s pomočjo lupe ali elektronskega povečevala. Pri učencih, ki imajo težjo okvaro vida in ne morejo uporabljati običajnega gradiva, moramo le to prilagoditi v povečan tisk, ga generalizirati, intenzivno obarvati in prilagoditi tako, da je primeren za individualno zaznavo  slabovidnega učenca. Paziti moramo pri pripravi in prilagoditvi delovnih zvezkov, učnih lističev in izbora vizualnega gradiva.  •    Učna sredstva in pripomočki – Pomembno je že primerno pisalo in papir, ki ne odbija svetlobe. Učenci morajo imeti na razpolago primerna učna sredstva in pripomočke ( lupo, elektronsko povečevalo, individualno osvetlitev, primerne programe povečav na računalniku itd.). Pri pouku geografije moramo pripraviti poenostavljene in grafično intenzivne skice ter prostorske prikaze, ki morajo biti za posamezne učence prav tako generalizirani tj. očiščeni vseh nebistvenih elementov.  •    Tiflo-pedagoške metode in oblike dela – Metode dela morajo biti primerne za delo s slabovidnimi učenci. Pri tem moramo upoštevati vse individualne razlike in posebnosti posameznih slabovidnih učencev (stopnjo slabovidnosti, bližinski vid, daljnovidnost, barvno slepoto, zoženo vidno polje itd.).   c) Kombinirana komunikacijska pot Ta komunikacijska pot pride v poštev za močno slabovidne in praktično slepe učence. Kombinirano komunikacijsko pot pristopa uporabljamo lahko stalno ali samo občasno. Po tej metodi delajo učenci, ki imajo minimalni ostanek vida.  Primer: Učenec, ki je praktično slep, dela pretežno po komunikacijski poti za slepe (piše in bere v braillevi pisavi). Učne lističe, ki jih primerno povečamo, pa lahko rešuje s pomočjo elektronskega povečevala. Tudi pri pouku lahko določen pojem ali razumevanje vsebine učencu predstavimo vizualno. Praktično slepi učenec uporablja tipne slike, zemljevide. Tako učenec pri orientaciji uporablja tip in preostali vid. Učenec, ki se mu je močno poslabšal vid in je praktično slep, se le težko prilagodi na delo s tipom in sluhom. Če taki učenci še zmorejo opazovati pod določenimi pogoji, jim to omogočimo z uporabo preostalega vida in s primernimi povečavami; uporabo elektronskega povečala, izdelavo delovnih grafičnih skic, učnih lističev, ki so močno poenostavljeni in grafično poudarjeni.  Za kombinirano komunikacijsko pot pristopa seveda veljajo tudi dejstva, ki smo jih poudarili pri opisu komunikacijske poti za slepe in komunikacijske poti za slabovidne učence. Na primer: delo s zvočnim tekstom na računalniku ali drugimi multimedijskimi programi.   Prilagoditve za prilagojen program OŠ pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev  7. razred  UN za slepe in slabovidne učence ima enak izobrazbeni standard. Odstopanja so le tam, kjer so nujne prilagoditve glede na zaznavanje in tehniko podajanja učnih vsebin. Glede na izpad vida mora učitelj graditi na nadomestnih poteh zaznavanja.   •    Inkluzija  in njene naloge pri vključevanju slepega ali slabovidnega učenca v sredino, kjer je doma, kjer je njegova družina in prijatelji. Poudarek je na prednostih Integracije (inkluzije) in njena primerjava z azilom.  Primer:  Prednost je predvsem v pogojih, če je slepi oz. slabovidni učenec enakovreden osebek v razredu oz. v okolju, kjer živi, da ima možnost in pogoje pri uresničevanju svojih specifičnih potreb itd..  •    Komunikacija kot potreba za nemoteno in uspešno delo ter polno življenje. Celovita komunikacija je človeku lahko dana le z odpravo ovir oz. z dostopnostjo do vseh pripomočkov. Komunikacija je tako slepemu in slabovidnemu civilizacijska pravica. Za dobro in uspešno (celovito) komunikacijo pa se je potrebno tudi usposobiti. Od tiste osnovne medčloveške do te, ki omogoča uspešno delo in bogato preživljanje prostega časa.  •    Prosti čas je za slepega lahko problem, če se nanj ne pripravi.  Pri vsebinski obravnavi tem prilagoditve učnega načrta za slepe in slabovidne učence niso potrebne. Drugačni so le pripomočki in pristopi pri obravnavi posameznih vsebin in načinu dela v razredu.   8. razred – posebna priporočila za delo s slepimi in slabovidnimi učenci Prilagoditve za slepe in slabovidne učence so predvsem pri metodičnem in didaktičnem pristopu. Več pozornosti da učitelj tudi naslednjim temam: –    Poklic in prosti čas  –    Vključevanje v okolje (socializacija), –    Strategije učenja, –    Komunikacija, –    Informiranje in povezovanje z vrstniki v Sloveniji in EU. Pomembno je praktično delo v razredu (uporaba sredstev komunikacije, posebnih specialnih pripomočkov za slepe in slabovidne) in stiki z okoljem (ekskurzije, srečanja, obiski razstav itd.).  GEOGRAFIJA  Didaktična in metodična priporočila pri uresničevanju UN za učence z motnjami vida   Pouk geografije za slepe in slabovidne učence je v primerjavi z večinsko osnovno šolo svojevrsten, a ne sme odstopati od uveljavljenih načel obče didaktike in pedagogike. Vsebuje pa odstopanja oz. prilagoditve, ki so nujne glede na značilne poti zaznavanja in podajanja vsebin pri slepih in slabovidnih učencih.  Zaradi izpada vida mora učitelj graditi na preostalih nadomestnih poteh  zaznavanja. To, kar videči vidijo, morajo slepi otipati, slišati, občutiti. Pravilen pristop z upoštevanjem posebnih metod dela za slepe in slabovidne (neposredno tipno zaznavanje, bližinsko opazovanje, demonstracija, ekskurzija itd.). Z individualnim pristopom in z ustreznimi tehnikami in posebnimi metodami učenja lahko slepi uspešno osvajajo učne vsebine in dosegajo enak izobrazbeni standard, kot polnočutni učenci. Učenec, ki je oslepel kasneje in ima še ohranjene vidne predstave, veliko lažje prihaja do pravilnih predstav o prostoru in o odnosih v njem. Veliko težje pa je za tiste učence, ki so od rojstva slepi in nimajo nikakršnih vidnih predstav.  Prilagajanje didaktičnih kompletov je odgovorna in didaktično – metodično zahtevna naloga učitelja. Učitelj, ki ima v razredu slepega ali slabovidnega učenca, mora pri prilagajanju upoštevati tiflopedagoške metodične in didaktične zahteve ter krati cilje in vsebine učnega načrta.  6. razred   Slepim in slabovidnim učencem omogočimo delo z učili in pripomočki, ki so prilagojeni tipu, sluhu ali zmanjšani vidni zaznavi. Za pouk geografije, so prilagojena osnovna učila in pripomočki. Primer: tipni zemljevidi in načrti, globusi, telurij, kompas, in razni merilni instrumenti. Pomembne so tudi tipne slike in modeli, ki omogočajo razumevanje zahtevnih pojmov in vsebin geografije. Ob pravilnem pristopu učitelja  slepi ali slabovidni učenci ne bodo imeli težav z razumevanjem določenih pojmov, kot so plastnice, azimut ali merjenje relativne višine.  Z upoštevanjem psihofizičnih posebnosti slepih in slabovidnih učencev je tudi dinamika podajanja snovi bolj nazorna in nekoliko prilagojena.  Primer: Pri obravnavi poglavja »Upodabljanje zemeljskega površja«, slepi učenci potrebujejo več časa, da lahko osvojijo temeljne pojme: plastnice, dogovorjeni znaki, branje zemljevida. Prilagajanje pa mora biti tudi vsebinsko, predvsem za slepe učence. Za slepe učence je plastnica oprijemljiv pojem šele takrat, ko jo lahko otipajo. Prav tako tudi dogovorjeni znaki, stopinjska mreža itd.. Za slabovidne pa so prilagoditve predvsem v izbirni povečavi, generalizaciji, poudarjenih barvah, posplošitvi in sintezi raznih prikazov, ki pojasnjujejo določene pojme. Ko pripravljamo načrt za terensko delo, ekskurzijo ali za opazovalne naloge, moramo učence predhodno seznaniti s pravilno uporabo pripomočkov, ki jih bodo pri opazovanju in vrednotenju potrebovali. Pri slepih je orientacija specifična. Temelji na prepoznavanju znanih oblik in karakterističnih točk ter na neposrednem sistemu razumevanja odnosov med znanimi točkami v prostoru in na zemljevidu. Prav zato je pri pouku geografije dan poudarek stalnim praktičnim vajam iz orientacije tako v prostoru kot na zemljevidu.  Pri orientaciji na zemljevidu si slepi pomaga z opornimi točkami, v zaporedju od točke do točke. Taka oporna točka je lahko reka, mesto, reliefna oblika. Orientacija na tipnem reliefnem zemljevidu Slovenije se začne lahko iz položaja glavnega mesta Ljubljane, iz področja Julijskih Alp ali iz smeri obale. Primer: Predvsem slepim učencem moramo omogočiti neposredno opazovanje z upoštevanjem elementarne orientacije. Učenci naj bi stvari neposredno opazovali, razumeli in spoznali, v kakšnem odnosu do okolja so.  7. razred Učni načrt za učence s težavami vidnega zaznavanja ima enak izobrazbeni standard. Odstopanja so le tam, kjer so nujne prilagoditve glede na zaznavanje in tehniko podajanja učnih vsebin. Glede na izpad vida mora učitelj graditi na nadomestnih poteh zaznavanja. Pri pouku učenec uporablja tipne zemljevide (reliefni in politični), slike (vplivi morja na obalo, kraški relief itd.), grafikone (klimogram), modele (model vulkana, polderja, fjorda) in razne specialne učne pripomočke (braillevo vrstico, braillov pisalni stroj). Slepi in slabovidni učenec lahko s pridom uporablja prilagojen računalnik, zvočni zapis, povečevalo in sredstva za zapis ter risanje.  Evroazija je del sveta, kjer je tudi Slovenija. Pri obravnavanju vsebin mora biti več poudarka v odnosu Slovenija in EU. Prav je, da najdemo čas za pogovor o manjšinah in njih pravicah (tudi probleme slepih in slabovidnih v posameznih državah). Pozornost in praktično delo pa bo dano komunikaciji in predstavitvi dosežkov na tem področju s poudarkom za slepe in slabovidne. Pripravi tematskih referatov in navajanje za delo na internetu. Informacija je danes izjemno dragocena in prav računalnik, ki je prilagojen slepemu ali slabovidnemu uporabniku, jo lahko hitro in kvalitetno posreduje. Računalnik lahko pomembno prispeva k motivaciji in kvaliteti pouka. Da pa je lahko računalnik koristen pripomoček za učenje in sredstvo sporazumevanja, se je skozi uporabo v veliki meri potrdilo pri pouku geografije in zgodovine. Specialna računalniška oprema, posebni programi in še dodatna usposobljenost učiteljev in učencev omogočajo dostop do različnih informacij. Prav informacija je za slepega izrednega pomena in na srečo tudi računalniška tehnologija postaja vse bolj dostopna slepim. 8. razred   Priporoča se sprotna aktualizacija dogodkov tako iz fizične, kot iz družbene geografije. Predvsem slepi in slabovidni učenci so omejeni za celostno informacijo. Le to pa je potrebno pojasniti in nazorno predstaviti, da lahko polno zaživi in jo učenci lahko razumejo in uporabijo. Z uporabo specialnih učnih pripomočkov, učil in široke uporabe didaktičnega kompleta, ki prilagojen slepem ali slabovidnim učencem, bo pouk geografije lahko zelo uspešen. Tip je za slepega vsekakor najvažnejše čutilo. S tipom zaznava prostor in prihaja do predstav. Če hočemo, da bo slepi učenec nekaj spoznal, mora to tudi otipati. Tako si bo ustvaril predstavo o obliki, velikosti in vsebini določenega predmeta. Poiskati moramo način, ki lahko nudi  slepemu samostojen in celovit dostop do informacije. Pri tipu  moramo upoštevati tipni prag, ki je lahko pri posameznih učencih zelo različen. Z vajo se tudi tipna zaznava izboljšuje. S pojmom tipni prag označujemo sposobnost učenca, da na tipni sliki še lahko zazna in s tipom pravilno razbere informacijo, ki je prikazana v obliki pogojnega znaka ali kakšne druge informacije. Zato mora učitelj zemljepisa pri izdelavi tipnega prikaza upoštevati zakonitosti tipne zaznave oz. tipnega praga. Tipna informacija ne sme biti manjša od brajeve točke, kar pomeni, da mora biti med posameznimi pogojnimi znaki toliko prostora, da informacijo še lahko zaznamo z blazinico na prstu. Bližinsko opazovanje in zaznavanje s tipom je princip opazovanja pri močno slabovidnih ali praktično slepih učencih. Če je predmet opazovanja materialni vir ali tipna aplikacija, sodelujejo pri opazovanju tudi drugi čuti. Ko pa učenec opazuje sliko preko medijev (video, diaprojekcija, film, računalnik itd.), je nujna sprotna razlaga učitelja. Prav je, da se slepi in slabovidni učenci naučijo sprejemati informacije tudi preko teh medijev, kajti dejstvo je,  da bi bile strogo izbrane informacije preozke. Slepemu tudi zvoki, šumi itd… preko televizije, kina ali  videa lahko na podlagi predhodnih izkušenj približajo svojevrstno, čeprav nepopolno, dojemanje realnega sveta. Ko imamo v razredu predavanje z diapozitivi smo pozorni predvsem na naslednje:                                                                                                                    – dostopnost in možnost bližinskega gledanja,                                                              – živo slikovito podajanje vsebin brez tihih premorov,                                              – veliko primerjav, prispodob, priložnostnih doživljajev,                                          – demonstracija raznih predmetov pa tudi dišav, glasbe, …,                                     – neposredni kontakt z učenci, kratke anekdote itd.,                                                                                    – vmesna vprašanja učencev in pojasnila ali dopolnila,                                                                           – uporaba specialnih pripomočkov.                                                                       Perspektiva opazovanja je pri slabovidnih učencih otežena, zato k učencem pristopamo s kombinirano metodo opazovanja, kjer poleg preostalega vida učenci koristijo tudi druge zaznavne poti. Ko učenci  opazujejo in zaznavajo z vidom,  se oddaljeni predmeti, barve, kontrast, globina, detajli brišejo ali izginjajo. Za slabovidne je vidni prostor ožji in omejen. K delu je potrebno pristopati celovito z upoštevanjem vzrokov in posledic zmanjšanega zaznavanja učencev.                 Pri zoženem vidnem polju so izrazite težave pri opazovanju predmeta ali slike kot celote. Učenci, ki imajo zoženo vidno polje, zato zaznavajo predmet po delčkih oz. postopno. Daljnovidni učenec bo dokaj dobro videl obris zemljevida, ne pa detajlov. Potrebuje pomoč, da ga usmerimo do oporne točke, reke, mesta, gore…, kjer si bo lahko pomagal s povečevalom – lupo. Kratkovidni učenec vidi celoto (zemljevid) nejasno, ko se mu približa, pa izgubi orientacijo oz. predstavo o prostoru. Če  vsebine zemljevida še ni dovolj osvojil, bo imel velike težave z orientacijo oz. z iskanjem določene točke npr. kraja. Potrebuje neposredno pomoč ali usmeritev do iskane informacije.« Poglej, tu je sotočje, sedaj pa pojdi navzgor ob levem pritoku in na desnem bregu boš načel iskani kraj.« Individualizacija je pogoj za uspešno delo pri pouku geografije. Pri posameznem učencu moramo upoštevati njegove  psihofizične in zaznavne sposobnosti, ki nas vodijo pri pripravi didaktičnih kompletov, učnih lističev in specialnih učnih pripomočkov. Že v procesu priprave na določeno vsebino moramo poiskati poti in načine, kako posameznemu učencu približati, razložiti in predstaviti vsebine ali določen geografski pojem.   Primer: Slabovidni učenec težko zaznava barvno sliko. Pristopimo in mu pod povečevalom najprej splošno razložimo vsebino slike. Slika je narisana v perspektivi, prikazuje ledeniško preoblikovano alpsko dolino.  V ospredju je reka in prometne poti, na levi je naselje. Ob straneh se vidijo pobočja, ki postopoma prehajajo v predgorje. V ozadju se nejasno vidijo s snegom prekrite gore. Učenec si ogleda linijo dna doline in pobočij. Opazi, da je zaobljena, kot nekakšna črka U. Vidi se, da je to ledeniška dolina. Sedaj  povečamo  del slike, kjer je naselje. Kakšne so strehe, glede na naklon? S čim so prekrite? Tako lahko učenec še naprej spoznava posamezne elemente slike in prihaja do različnih pojmov in sklepov.    9. razred   Z dokončanim 9. Razredom morajo biti učenci praviloma geografsko pismeni. Tudi slepi in slabovidni učenci pri tem nikakor ne smejo biti izjema. Za slepe in slabovidne učence so ta znanja še toliko bolj uporabna. Slepi učenec bo tako rekoč celo življenje vezan na življensko uporabno orientacijo in uporabo najsodobnejših orientacijskih pripmočkov. Tako tipnega kompasa, tipne karte, navigacijskih sistemov GPS itd.. Slepi učenec pa do neke mere tudi slabovidni učenec mora osvojiti tudi metalno karto bližnje okolice oz. svoje delovne in življenske sredine. To mentalno karto pa bo moral tudi sproti dopolnjevati in vrednotiti.   Zemljevidi, ki jih uporabljajo slepi, so prilagojeni tipni zaznavi. Opremljeni so z  dogovorjenimi tipnimi znaki in napisi v braillevi pisavi. Zemljevida, ki ga naj bi uporabljali slepi, nikakor ne moremo samo prilagoditi iz običajnega vidnega, ampak ga moramo izdelati na osnovi tipne kartografije. Zemljevidi oz. tipne karte, načrti in skice so najbolj prepoznavni element pri pouku geografije za slepe učence.  Brez ekskurzije oz. neposrednega praktičnega dela pri pouku tako v razredu kot zunaj njega pouk geografije nikakor ne more biti dovolj uspešen. S prevladujočim teoretičnim delom v razredu bi učenci vsekakor težko osvojili določene pojme, znanja ali spretnosti. ko reka, mesto, reliefna oblika Priprava in izvedba ekskurzije za slepe in slabovidne učence se dokaj razlikuje od klasične osnovnošolske ekskurzije. Že pred izvedbo ekskurzije moramo do podrobnosti poznati njeno vsebino in obseg. Zato moramo predhodno pripraviti določene prikaze, makete in na primeren način razložiti pojave. Že pred začetkom ekskurzije moramo poiskati kvalificirane vodiče in primerne kraje postankov.   Posebne metode in oblike dela s slepimi in slabovidnimi učenci    Pri slepih in slabovidnih učencih so zaznavne zmožnosti močno zmanjšane.     Pri pripravi na določeno uro je zato pomembna priprava učnega gradiva in pripomočkov glede na ostanek vida pri posameznih učencih. Le tega upoštevamo pri delu z učenci tako s posebnimi metodami kot z uporabo različnih pripomočkov  in pristopov, kot so uporaba brajice, tipnih predlog, povečav in povečeval, individualne osvetlitve, audio posnetkov, predmetov za otip, individualizacije itd..     Metode in oblike dela s slepimi in slabovidnimi učenci so lahko obče ali pa posebne tiflo-pedagoške.      a) Komunikacijska pot za slepe      Pod to metodo razumemo celovit pristop k slepemu učencu z upoštevanjem        naslednjih dejavnikov: •    Zaznavne poti – Kako bo učitelj komuniciral z učencem v določeni uri ali dejavnosti? Katere zaznavne poti bo uporabljal? Bo sredstvo sporazumevanja brajica, brajev stroj, učbenik v brajici, učni lističi, napisani v brajici ali tipni prikazi? Bo učenec delal na podlagi posnetega teksta ali uporabljal brajevo vrstico na računalniku* Bo učna ura temeljila na demonstraciji ob predmetu ali modelu? Bo to ekskurzija ali samostojno delo? Vse te poti so sodobne in v učnem procesu pogoste.  •    Učni pripomočki – Kako bo učenec uporabljal učbenik, učne lističe, tipne zemljevide, skice ali tipne slike? Kako bo zapisoval, snemal ali naredil nalogo? Bo to klasično na brajev pisalni stroj ali pa bo pri tem uporabljal snemalnik, računalnik? •    Učila – Katera učila (prilagojena ali narejena posebej za slepe) bomo potrebovali pri pouku? Kako bo učitelj slepemu učencu razložili določen pojem ali vsebino? Učitelj  se mora vprašati tudi, ali ima na razpolago namensko in primerno učilo, ki ga pogojuje določena obravnava snovi. •    Psiho-fizične posebnosti – Učitelj, mora slepega učenca poznati in upoštevati njegove individualne posebnosti. Je učenec samostojen, dovolj usposobljen za določen način dela. Ima težave pri pisanju, branju ali tipanju? Kako obvlada orientacijo? Je učenec slep od rojstva ali je kasneje oslepel? •    Pedagoške metode in oblike dela – Katere metode ali oblike bi bile primerne za učno uro glede na to, da delamo s slepim učencem? Bo to individualna oblika dela, skupinska ali v dvojicah? Bomo uporabili metodo demonstracije, delo z modelom ali tipnim prikazom      –   Prostor – Kje bo potekal pouk ob določeni temi? Ali so zagotovljeni pogoji za tak način dela, ki ga načrtujemo      b) Komunikacijska pot za slabovidne – Pri tej komunikacijski poti upoštevamo stopnjo vidne prizadetosti učenca (lažja slabovidnost, težja slabovidnost), vrsto okvare vida (kratkovidnost, daljnovidnost, zoženo vidno polje…). Metoda dela za slabovidne je posebna metoda, saj zahteva individualni pristop k posameznemu učencu.      Pri metodi za slabovidne  moramo upoštevati poleg naštetega še naslednje dejavnike, ki so pogoj za uspešno in učinkovito delo pri pouku: •    Stopnja slabovidnosti – glede na stopnjo slabovidnosti in vrsto prizadetosti vida moramo učencem zagotoviti primerne individualne pogoje šolskega dela (primerne prilagoditve grafične pisave, uporaba pripomočkov povečav, individualno osvetlitev, primerno pisalo in učno didaktični material).  •    Primerno učno in didaktično gradivo – Učno in didaktično gradivo mora biti prilagojeno individualni vidni zaznavi posameznega učenca. V nekaterih primerih je to lahko običajno gradivo oz. didaktični komplet, ki ga slabovidni učenec lahko uporablja s pomočjo lupe ali elektronskega povečevala. Pri učencih, ki imajo težjo okvaro vida in ne morejo uporabljati običajnega gradiva, moramo le to prilagoditi v povečan tisk, ga generalizirati, intenzivno obarvati in prilagoditi tako, da je primeren za individualno zaznavo  slabovidnega učenca. Paziti moramo pri pripravi in prilagoditvi delovnih zvezkov, učnih lističev in izbora vizualnega gradiva.  •    Učna sredstva in pripomočki – Pomembno je že primerno pisalo in papir, ki ne odbija svetlobe. Učenci morajo imeti na razpolago primerna učna sredstva in pripomočke (lupo, elektronsko povečevalo, individualno osvetlitev, primerne programe povečav na računalniku itd.). Pri pouku geografije moramo pripraviti poenostavljene in grafično intenzivne skice ter prostorske prikaze, ki morajo biti za posamezne učence prav tako generalizirani tj. očiščeni vseh nebistvenih elementov.  •    Metode in oblike dela – Metode dela morajo biti primerne za delo s slabovidnimi učenci. Pri tem moramo upoštevati vse individualne razlike in posebnosti posameznih slabovidnih učencev (stopnjo slabovidnosti, bližinski vid, daljnovidnost, barvno slepoto, zoženo vidno polje itd.).   c) Kombinirana komunikacijska pot za močno slabovidne in praktično slepe učence.     Kombinirano metodo dela uporabljamo lahko stalno ali samo občasno. Po tej metodi delajo učenci, ki imajo minimalni ostanek vida.  Primer: Učenec, ki je praktično slep, dela pretežno po metodi za slepe (piše in bere v brajici). Učne lističe, ki jih primerno povečamo, pa lahko rešuje s pomočjo elektronskega povečevala. Tudi pri pouku lahko določen pojem ali razumevanje vsebine učencu predstavimo vizualno. Praktično slepi učenec uporablja tipne zemljevide, ki so močno obarvani. Tako učenec pri orientaciji uporablja tip in preostali vid. Učenec, ki se mu je močno poslabšal vid in je praktično slep, se le težko prilagodi na delo s tipom in sluhom. Če taki učenci še zmorejo opazovati pod določenimi pogoji, jim to omogočimo z uporabo preostalega vida in s primernimi povečavami; uporabo elektronskega povečevala, izdelavo delovnih grafičnih skic, učnih lističev, ki so močno poenostavljeni in grafično poudarjeni.  Za kombinirano metodo dela  seveda veljajo tudi dejstva, ki smo jih poudarili pri opisu metode za slepe in metode za slabovidne učence. Izvedbeni standardi in normativi oz pogoji v katerih poteka pouk s slepimi in slabovidnimi učenci  Geografijo v osnovni šoli, kjer je tudi slepi ali slabovidni učenec lahko poučuje predmetni učitelj ali pa prof. geografije z dopolnilno tiflopedagoško izobrazbo.  Geografska učilnica, kjer poteka pouk s slepimi in slabovidnimi učenci, mora biti opremljena tako, da omogoča specialno-metodični in didaktični pristop k delu.  Učilnica mora že ob bežnem pogledu opozoriti na metode in vsebine pouka, ki se v njej izvajajo. Oprema mora biti primerna in logično didaktično – metodično razporejena. V njej mora vladati red in dosledna natančnost razporeditve učnih pripomočkov in didaktičnega materiala. Vsak učenec ima glede na vid in metode dela določen prostor in pripomočke, ki jih uporablja pri pouku. Ta prostor pa učenec v procesu pouka lahko menja glede na oblike in metode dela ali pa ker dela s specialnim učnim pripomočkom (povečevalo, brailleva vrstica, računalnik  Uporaba merilnih instrumentov (vlagomer, termometer, barometer, ura, meter, tehtnica itd.), ki so prilagojeni tipni zaznavi se razlikujejo poleg tehničnih prilagoditev predvsem v tipnem zaznavanju vrednosti. Vrednosti,  razdelb in kazalec so reliefni oz izpisan z braillevimi števili, kar omogoča da jih zaznamo s tipom (braillov kompas). Pri nekaterih merilnih instrumentih pa vrednosti dobimo tudi slušno.       ZGODOVINA  Didaktične in metodične prilagoditve pri uresničevanju učnega načrta  za učence z motnjami vida Učni načrt je dopolnjen še s prilagoditvami za slepe in slabovidne učence, ki po prilagojenem programu OŠ dosegajo enak izobrazbeni standard. Odstopanja so le tam, kjer so nujne prilagoditve glede na zaznavanje in tehniko podajanja učnih vsebin. Pri obravnavanju učnih vsebin so v ospredju posebni didaktični in metodični pristopi z uporabo specialnih učnih pripomočkov in ponazoril.  6. razred  V razredu kjer je učenec s težavami vidnega zaznavanja moramo dobro utrditi tako časovno kot tudi prostorsko orientacijo. To pa je temelj za uspešno osvajanje in razumevanje novih učnih vsebin. Ker so slepi ali slabovidni učenci omejeni pri uporabi zgodovinskih atlasov, pisnih in slikovnih virov moramo razumevanje le teh prilagoditi tipni oz. zmanjšani vidni zaznavi. Zato takim učencem omogočimo uporabo tipnih slik, zemljevidov oz. modelov in raznih materialnih virov. Pri demonstraciji moramo upoštevati dostopnost in nazornost. Pri pouku redno uporabljamo: tipne slike, modele, zemljevide, audio posnetke, multimedijske programe na računalniku in povečevala za slabovidne. Slepi in slabovidni učenci pri pouku uporabljajo tipne slike in modele. S kulturno dediščino se seznanjajo z neposrednim ogledom etnografskih materialov. 7. razred  Učenci ob tipnem zemljevidu opišejo prazgodovinska najdišča in dosežke najstarejših civilizacij. Ob tipnih slikah in modelih opišejo življenje in dosežke Starih Grkov in Rimljanov. Pri pouku uporabljamo tipne zemljevide (Karantanija, sl. Zgodovinske dežele),tipne slike (džamija,romanika, gotika), makete (srednjeveško mesto, grad, tabor ) itd..  Pri pridobivanju pravilnih predstav in razumevanju pojmov moramo slepim in slabovidnim učencem omogočiti več praktičnih oblik dela v razredu in na terenu. Pri pouku smo nazorni lahko le takrat ko konkretno snov ali pojem tudi ponazorimo s primernim zgodovinskim virom; tipno sliko ali modelom. Tam kjer bogatega slikovnega materiala nikakor ne moremo nadomestiti z materialnim virom uporabimo bogat oz. zanimiv tekst, ki lahko do neke mere nadomesti slikovni material, ki ga obravnava učni načrt.   8. razred  S pomočjo tipnih zemljevidov (zemljevid sveta, Ilirskih provinc, A/O), tipnih slik (barok. Renesansa), se slepi učenci lažje orientirajo v prostoru in času in si pridobivajo neiskrivljene  predstave. Kljub temu, da so slepi in slabovidni učenci omejeni pri pridobivanju posameznih informacij iz širše literature ji moramo na  uporabo le te postopno navajati. Slepim so že dostopni skenerji, ki tekste v črnem tisku transformirajo v braillevo pisavo. Prav tako pa je z uporabo brailleve vrstice primerna  računalniška knjiga in možnosti pridobivanja informacij preko interneta. Ker je pri razumevanju zgodovinskih dejstev in dogodkov pomemben prostor uporabljajmo tudi tipne zgodovinske zemljevide, tipne slike, makete in modele.   9. razred   Namesto slikovnega materiala omogočimo slepim in težko slabovidnim učencem delo z različnimi viri iz prve in druge svetovne vojne. Pojdimo v muzej in podkrepimo učne vsebine še s pisnimi, filmskimi in materialnimi viri. Prav je da določene pojme (plebiscit na koroškem, rapalska meja, STO cona A in B, položaj front in bojišč ponazorimo na tipnih zemljevidih in skicah. Pri tem lahko uporabimo tehniko pozitivnega risanja . Pri slepih in slabovidnih učencih je pomembna uporaba aktualnih informacij, ki so lahko osnova za motivacijo. Prav informacija  je za slepega in slabovidnega uporabnika izrednega pomena in na  srečo tudi računalniška tehnologija postaja za učence s težavami vidnega zaznavanja vse bolj dostopna. Pomembna je ekskurzija in terensko delo. Prav je, da že na začetku obravnave poglavij o 1. Svetovni vojni oz. 2. Svetovni vojni pripravimo ekskurzijo v muzej. Na teh muzejskih vtisih bomo uspešneje osvajali nove vsebine in lažje operirali z določenimi pojmi.   V razredu s slepimi in slabovidnimi učenci so v ospredju naslednji didaktični in metodični pristopi: •

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: