Kako je lahko muzej prijazen do ljudi s težavami vidnega zaznavanja?

Slepi opazujejo na svojevrstni način – s tipom, z zaznavanjem vonja, okusa in s poslušanjem. »Videti« slepemu označuje sprejemati svet s preostalimi čutili.

Slabovidni pa potrebujejo več časa za opazovanje in spoznavanje okolja, pa tudi posebne pripomočke, ki jim to olajšajo.

Iz zgoraj navedenih dejstev (Kako slepi vidijo) je potrebno izhajati, ko razmišljamo, kako naj bodo muzeji dostopni ljudem, ki imajo težave vidnega zaznavanja. Vse več je pobud posameznih muzejev za delavnice pa tudi za bolj prijazen ogled in delo v muzeju.

 

Sploplošni pogoji:

         Družbena klima in zakonodaja (pravica dostopa do kulturnih in izobraževalnih dobrin),

         Odprava ahitektonskih ovir za varno in kvalitetno gibanje),

         Informiranost in prilagojen dostop do informacij,

 

Muzeji potrebujejo kompleksno sliko potreb slepih in slabovidnih uporabnikov. Zato so nujne pobude muzejem in njihovi stroki, kako naj se le ti prilagodijo potrebam slepih in. slabovidnih uporabnikov.

Tu je dobrodošla pomoč strokovnjakov, ki delajo s slepimi in slabovidnimi oz. poznajo njihove potrebe in pogoje dela.

Pri tem naj se upošteva tudi struktura populacije slepih in slabovidnih, ki bi uporabljali usluge muzejev.

 

Primer:

         Slepi in slabovidni učenci,

         Slepi in slabovidni dijaki in študenti,

         Starejši slepi in slabovidni uporabniki.

 

Posebni pogoji:

– primerni pristopi (način postavitve, multimedija, delavnice,

  demonstracije itd.),

– dostopnost eksponatov percepciji slepih in slabovidnih

  (replike, tipni reliefi, modeli, generalizacije, povečave itd),

– primerno posredovana zvočna in pisna informacija (katalogi v brajici

  ali v zvočni tehniki, primerno povečano informativno gradivo),

– specialna oprema, ki bi jo v muzeju uporabljali slepi in slabovidni

  (npr.: brajeva vrstica, povečala za slabovidne, zvočno gradivo itd.).

 

Danes je pojem MUZEJ že preozek, za vse tisto kar se ali kar naj bi se dogajalo v muzeju. Muzej je nekaj več. V prvi vrsti naj bo muzej živ in aktualen. To zgovorno izpričujejo nekateri primeri iz prakse, ko materialni zgodovinski viri, etnografski predmeti, zgodovinski dogodki ali zgodovinske osebe in dogodki oživijo. Ko se v okviru muzeja, gradu, utrdbe, nahajališča, dogajajo delavnice, igre, dramatizacije in vse bolj uspele multimedijske predstavitve.

 

Prilagoditve in pristopi za slepe in slabovidne:

         da je muzej pripravljen na različne obiskovalce in njih potrebe (dostop do informacij preko interneta tudi za slepega in slabovidnega,

         da je na voljo povzetek kataloga v Braillovi pisavi in povečanem tisku,

         da so kustosi oz. delavci v muzeju seznanjeni s potrebami slepih in slabovidnih ljudi in znajo oz. so seznanjeni kako pravilno pristopiti.

         da je na razpolago zvočni zapis na CD, ali vodič po muzeju, ki vodi slepega iz prostora v prostor,

         da je v muzeju mogoče uporabiti elektronsko povečalo oz. da so napisi dostopni individualni zaznavi z osebno lupo,

         da so muzejske zbirke dovolj osvetljene,

         da je mesto ali kraj prijazen slepemu ali slabovidnemu z naslednjimi

prilagoditvami tudi v dostopu: zvočni semaforji, ozvočeni avtobusi, varna pot brez preprek, da so na razpolago tematski tipni načrti mesta itd..

         da so za slepega posamezni  predmeti (replike) dostopni tipni pa tudi zmanjšani vidni zaznavi. Teh replik ni potrebno veliko. Lahko je dovolj že en primer situle ali piščali iz medvedje kosti, igle iz Potočke zijalke ali replika steklenih oz. keramičnih izdelkov iz obdobja bidermajer.

         Da bi bilo več bolje založenih muzejskih trgovin, kjer bi bile v prodaji tudi replike izjemnih arheoloških predmetov in multimedijski material.

 

Primer:

Pred nekaj leti smo prav v muzeju Novejše zgodovine slišali, kako imajo to urejeno na zahodu. Tam so v muzejih delavnice za replike. Z muzejem sodelujejo ali so v njem zaposleni slepi, ki svetujejo kako izdelati posamezno repliko. V večjih muzejih v tujini pa so tudi izdvojeni oddelki samo za slepe.

Odprtost in dostopnost muzeja za slepe in slabovidne je dejstvo. Težave nastopijo pri slabem informiranju in nepoznavanju posebnosti slepega in na drugi strani tudi možnosti muzeja. Slepemu in slabovidnemu je jasno dejstvo, da muzej hrani neprecenljive predmete, dokumente in druge vire in da zato le-ti, v veliki meri, niso dosegljivi tipni ali zmanjšani vidni zaznavi. Od tu naprej pa se išče lahko stične poti, kako te predmete oz. vsebino, ki jo prikazujejo muzeji predstaviti. Lahko so to  replike, posnetki materialnih virov ali makete (Vaška sitola, medvedja piščal iz Divjih Bab, knežji kamen, visoka peč iz železnikov itd.).Dejstvo je, da si slepi obiskovalec muzejskih vsebin nikakor ne more ogledati sam, če to ni tiflo-muzej, ki je metodično in didaktično prilagojen slepim. Zato je za slepega samostojen ogled vsakega drugega muzeja utopija.

 

 

Moje izkušnje s slovenskimi muzeji so zelo dobre

 

Vedno, ko sem načrtoval ekskurzijo v muzej, sem moral narediti naslednje:

·                     Izbor muzeja glede na vsebino, ki naj bi jo učenci spoznali in osvojili.

·                     Določitev dneva in ure obiska.

·                     Vzpostavitev kontakta s kustosom in seznanitev z značilnostimi  učenja

          slepih otrok in našimi pričakovanji.

·                    Priprava načrta obiska muzeja s kustosom:

          Kako bo potekal ogled?

     Kateri eksponati oz. materialni viri bodo dostopni otipu?

     Kako bo potekalo preverjanje?

·                     Glede vsebine se lahko s kustosom dogovorimo o klasičnem ogledu ali o kombinaciji z muzejsko delavnico. Do sedaj imam zelo dobre izkušnje z muzejskimi delavnicami.

 

Učiteljeva priprava učencev na ekskurzijo v muzej:

–    Kam in kako bo potekala ekskurzija v muzej.

         Kaj bomo na ekskurziji potrebovali.

         Kako bomo olajšali predstavitev kustosu.

 

Kustosova priprava na ogled:

–  priprava načrta ogleda muzeja oz. izbor vsebin,

–  priprava učnega gradiva, materialnih virov in replik za otip,

–  prilagoditev razlage za slepe in slabovidne učence.

 

 

Za muzeje še vedno ostaja kar nekaj izzivov, kako se približati ljudem s specifičnimi problemi.

 

Ti izzivi so:

–    katalogi (povzetek) v Braillovi pisavi ali povečanem tisku,

         teksti na internetu, ki bi bili dostopni slepim s pomočjo brajeve vrstice,

         zvočno gradivo (opis določene razstave v muzeju),

         možnost nakupa replik pomembnejših zgodovinskih virov,

         odsotnost muzejskih trgovin (nakup replik in drugega gradiva je možen le v nekaterih muzejih).

 

 

 

Zgledi

 

Dejstvo je, da je vse več muzejev odprtih za pobude obiskovalcev. V  predstavitev uvajajo različne medije in pestre metode predstavitve, da bi tako pritegnili čim več in različne strukture obiskovalcev.

Tu pa so možnosti tudi za ljudi s specifičnimi potrebami.

 

Naštel bi jih le nekaj:

·        multimedijske predstavitve,

·        raznovrstne delavnice,

·        odprtje depojev – dotikajte se predmetov,

·        šolske zgodovinske ure – muzej na šoli,

·        turistični ogledi,

·        dnevi odprtih vrat,

·        predstavitve konkretnih objektov in dejavnosti (rudniki),

·        predstavitve za različne kategorije obiskovalcev.

 

Za ljudi s težavami vidnega zaznavanja so panoji problematični predvsem takrat, ko so previsoko oz. so neprimerni zapisi in niso dovolj osvetljeni.

 

Primer:

Kratkovidni obiskovalec bo imel težave s previsokim panojem in preobsežnim tekstom. Ni vse v povečavi, kajti vzroki za slabovidnost so različni. Prav pa je, da je tekst na splošno večji in da je vir svetlobe pravilno usmerjen na tekst oz. eksponat. Obsežnejši tekst naj bo v gradivu, ki ga dobi obiskovalec na začetku ogleda. Ta tekst pa med ogledom slabovidni preprosto pogleda pod povečalom, ki jih je v muzeju vse več. Za slepe pa se daljši teksti posnamejo na CD ter poslušajo s CD playerjem, kjer uporabnik s številčnimi  kodami spremlja obogaten opis razstavljenih eksponatov.

 

V muzejih po svetu se je že uveljavila uporaba CD playerjev. Uporaba je široka za vse obiskovalce določenega muzeja. Tu pa je priložnost tudi za slepe.

Slepim in slabovidnim lahko informacije zelo uspešno posredujemo tudi prek računalnika, če imamo prilagojeno računalniško opremo. Slabovidni uporabljajo posebne programe za povečavo tiska, slepi pa progam Govorec, ki pripoveduje besedilo na zaslonu, in brajevo vrstico, ki besedilo na zaslonu prevaja v Braillovo pisavo.

Velikost ekrana je zopet pogojena z prizadetostjo vida. Primerna velikost ekrana je 17 inch-ev. Večji ekran je že problematičen zaradi slabše resolucije in težjega spremljanja vsebine. Trenutno je za slabovidne zelo primeren program ZOOM text.

Vem, da so muzejske zbirke naše veliko bogastvo, nekatere imajo neprecenljivo vrednost, zato nikakor ne morejo biti izpostavljene.  Dejstvo je, da nikakor vseh muzealij ne moremo potipati, razen če niso to replike.

Bistvo pa je, da je v slovenskem nuzejskem prostoru še vedno veliko neenotnosti, kako pristopiti k slepim in slabovidnim. Če so morda ovira sredstva je potrebno začeti z majhnimi koraki.

 

Pomni:

Informacije, ki so dostopne prek interneta tudi za slepe in slabovidne. V samih muzejih pa postopno z opisi in navodili v Braillovi pisavi in povečanem tisku, tako vodičev kot povzetkov katalogov. Oprema vitrin z dovolj velikimi napisi in z primerno razsvetljavo, za slepe pa čim več replik in posneto gradivo na CD.

 

Z integracijo slepih in slabovidnih učencev, se bodo morali tudi muzeji zavedati, da so v konkretni skupini učencev lahko tudi posamezniki s spečifičnimi potrebami in zahtevami.

 

 

Muzej v razredu

 

Morda bodo muzejem v pomoč tudi izkušnje učiteljev iz Zavoda za slepe in slabovidne predvsem tistih, ki se izdelujejo tipne slike, makete, učila, ki omogočajo ponazarjanje določenega pojema ali predmeta.

Pouk zgodovine, etnografije oz. družboslovnih vsebin v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci je resnično izziv. Zato mora biti pristop učitelja (tiflopedagoga) drugačen, kajti učni cilji so enaki, kot v rednem izobraževanju.

Izpostavil bi le nekaj dejstev:

         muzej v razredu (zbirke),

         specialna učila in pripomočki,

         specialne metode dela,

         veliko ogledov, demonstracij, ekskurzij…,

         dramatizacija zgodovinskih vsebin,

         žive zgodovinske ure,

         muzej na obisku,

         Iz babičine skrinje,

         Zgodovinski krožek,

         Izvedba tekmovanj

         Zgodovinska literatura,

         Uporaba maket, tipnih slik, replik,

         Multimedija …

 

Nekaj arheološkega in etnografskega muzeja mora biti že v razredu. Učencu, ki ima težave z vidnim zaznavanjem, slika ne pomeni kaj dosti. Učitelj mora poiskati primerno pot, da pojasni konkretni pojem. Najbolje je, da uporabi materialni vir, model ali repliko.

Današnji čas s sodobno tehnologijo pa omogoča še več izbire pri vključevanju v okolje. Učenci se tako več ukvarjajo s športom, s spoznavanjem okolja, se udeležujejo kvizov, natečajev, delavnic in tekmovanj.

 

Kako smo za slepe in slabovidne prilagoditi razstavo slik Pabla Picassa

Od 20. januarja do 4. aprila 2010, je bila v Mestnem muzeju Ljubljana, razstava del Pabla Picassa Bikoborbe. Mit. Eros. Ideja g. kustosa Boruta Rovšnika iz Mestnega muzeja Ljubljana, da se na primeren način predstavi izbor razstavljenih Picassovih del slepim in slabovidnim, je bil velik strokovni organizacijski in tehnični izziv. Zgledov za tako smelo idejo pri predstavitvi slik v Sloveniji ne poznam. Podobni katalogi pa tudi galerije za slepe, obstajajo že v velikih evropskih muzejih. kajti predmet predstavitve slepim in slabovidnim so bila vrhunska umetniška dela, ki so že v izvedbi kompleksna in dostopna le vidni percepciji. Drugačna je bila predstavitev razstave Yanna Arthusa-Bertranda »Pogled od zgoraj«. Razstavo je v juniju leta 2006 gostil Mestni muzej, Ljubljana. Slike za to razstavo je umetnik že v osnovi prilagodil za slepe in slabovidne uporabnike. Predstavljenih je bil izbor 13 originalnih fotografij v relijefu.

Tako smo se za predstavitev razstave slik Pabla Picassa Bikoborbe. Mit. Eros. Odločili za vodnik (katalog), ki bi bil prilagojen  tako slepemu kot slabovidnemu uporabniku. Pri prilagajanju slik smo zato upoštevali komunikacijske pot za slepe,  praktično slepe in slabovidne uporabnike. Za izdelavo tipnih slik smo izbrali tehniko negativnega risanja z »radelčkom« in kivoprint tehnike s toplotno obdelavo. Za slabovidne pa grafično poudarjene tipne risbe.

 

Vodnik Picassovih del za slepe in slabovidne je tako obsegal:

–         Kratko predstavitev razstave Bikoborbe. Mit. Eros. v brajici in povečanem tisku,

–         Pabla Picassa njegov opus in predstavljena dela na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana,

–         opis posameznih del z razstave (slog, tehnika, velikost, nastanek, kompozicija,

–         tipni in bližinski ogled vloženih tipnih in grafično poudarjenih grafikah.

Prilagajanje umetniških del percepciji slepih in slabovidnih, brez posplošitev ni mogoča. Ne glede na tipno tehniko prilagodimo lahko le grob približek, kompozicijo, slikarsko tehniko, velikost, material in vsebino. Nekoliko lažje je predstaviti oblikovalske, modelarske ali kiparske stvaritve. Lahko si pomagamo z replikami ali z »neškodljivim« posrednim otipom oz. bližinsko zaznavo.

Viri

 

Dotik znanja

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: