Zgodovina nekoliko drugače

     

Uvod

 

Danes je integracija dejstvo in prav je da so učitelji z njo vsaj do neke mere seznanjeni. Tu ni pravo mesto za kritike, češ saj integracija ni dovolj domišljena in šole nanjo niso primerno pripravljene. To bodo slej ali prej morali razrešiti odgovorni. V tem članku želim učiteljem v redni OŠ posredovati vsaj nekaj koristnih informacij in svojih izkušenj o poučevanju zgodovine v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci.

Tipni modeli, replike in tipne slike

 Na deželi  

Tipna zg. slika     Tipni zemljevid   Tipni model

                                                            

Pobude iz realnega sveta, katerega del smo, oblikujemo s čutili. Dejstvo je, da je vid najvažnejši čut zaznavanja. Slepi opazujejo na svojevrstni način – s tipom, z zaznavanjem vonja, okusa in s poslušanjem. Pri posrednem opazovanju je v ospredju seveda sluh, voh in kinestetični občutki, pri neposrednem opazovanju pa vsi čuti. Zaradi izpada vida mora učitelj graditi na preostalih nadomestnih poteh  zaznavanja. To, kar videči vidijo, morajo slepi otipati, slišati, občutiti.

K učencem z motnjo vida pristopamo celovito z upoštevanjem naslednjih dejstev:

·       praktične izkušnje in njihove predstave o prostoru in zunanjem svetu so skromne, dostikrat nepopolne ali celo izkrivljene (njihova orientacija v prostoru je relativno slaba);

·       slepi imajo izrazite težave pri zaznavanju razdalj, smeri oz. vzajemnega odnosa med predmeti;

·       omejeni so pri spremljanju dinamičnih procesov in pojavov in ne morejo opazovati zapletenih sprememb v naravi;

·       imajo težave pri posploševanju in sintezi pojmov;

·       slepota in slabovidnost v veliki meri omejuje celostno čutno zaznavo;

·       pri slabovidnih učencih je opazovanje daljše, oko potrebuje več časa, da se prilagodi na določene dražljaje;

·       slepota lahko oteži ali onemogoči doseganje ciljev, kar lahko pogojuje  psihološke probleme  npr. notranje nezadovoljstvo in napetost.

Pedagoške oblike pouka in metode dela s slepimi in slabovidnimi učenci so praviloma individualne, toda ne na škodo skupinske dinamike. Individualne so predvsem zaradi uporabe posebnih pripomočkov, nujnosti neposrednega pristopa učitelja in svojevrstnih metod dela glede na poti zaznave. Pri načrtovanju metod in oblik dela pri pouku s slepimi in slabovidnimi učenci moramo zato upoštevati zaznavne zmožnosti posameznih učencev, učne vsebine in pogoje za delo.

 

Na katere dejavnike uspešnega poučevanja slepega učenca, naj bo še posebno pozoren učitelj?

·      Zaznavne poti – Kako se bo sporazumeval z učencem v določeni uri ali dejavnosti. Katere zaznavne poti bo uporabljali. Bo sredstvo sporazumevanja braillova pisava in braillov stroj, učbenik v braillovi pisavi, učni lističi, napisani v braillovi pisavi ali tipni prikazi. Bo učenec delal na podlagi posnetega teksta ali uporabljal braillovo vrstico na računalniku. Bo učna ura temeljila na demonstraciji ob predmetu ali modelu. Bo to ekskurzija ali samostojno delo.

·      Učni pripomočki – Pri slepih in slabovidnih učencih so zaznavne  zmožnosti močno zmanjšane. Pri pripravi na določeno uro je zato pomembna priprava učnega gradiva in pripomočkov glede na ostanek vida pri posameznih učencih. Le tega upoštevamo pri delu z učenci tako s posebnimi metodami kot z uporabo različnih pripomočkov  in pristopov.

Primer: uporaba braillove pisave, tipnih predlog, prilagojenih povečav, delo z elektronskim povečevalom, individualne osvetlitve, audio posnetkov, uporabo računalnika, priprave predmetov za otip, individualizacije itd

·      Učila – Katera učila (prilagojena ali narejena posebej za slepe) bomo potrebovali pri pouku. Kako bomo slepemu učencu razložili določen pojem ali vsebino. Učitelj  se mora vprašati tudi, ali ima na razpolago namensko in primerno učilo, ki ga pogojuje določena obravnava snovi.

·      Psiho-fizične posebnosti – Ni vseeno, kako pristopamo k posameznemu slepemu učencu. Učenca moramo poznati in upoštevati njegove individualne posebnosti. Je učenec samostojen, dovolj usposobljen za določen način dela. Ali ima osvojena specialna znanja? Ima težave pri pisanju, branju ali tipanju. Kako obvlada orientacijo. Je učenec slep od rojstva ali je kasneje oslepel.

·      Pedagoške metode in oblike dela – Katere metode ali oblike bi bile primerne za učno uro glede na to, da delamo s slepim učencem. Bo to individualna oblika dela, skupinska ali v dvojicah. Bomo uporabili metodo demonstracije, delo z modelom ali tipnim prikazom.

·      Prostor – Kje bo potekal pouk ob določeni temi. Ali so zagotovljeni  pogoji za tak način dela, ki ga načrtujemo. Bo učenec uporabljal braillov učbenik, učne lističe, tipne skice ali tipne slike. Kako bo zapisoval, posnel ali naredil nalogo. Bo to klasično na braillov pisalni stroj ali pa bo pri tem uporabljal diktafon, računalnik.

·      Časovna prilagoditev – dejstvo je, da slepi ali slabovidni učenci pri delu potrebujejo več časa. Slep ali slaboviden učenec mora doseči enak standard znanja kot videči vrstnik, kar učitelj ugotovi s preverjanjem in z nepristranskim ocenjevanjem, vendar mu mora učitelj zagotoviti ustrezne prilagoditve tudi podaljšan čas ob pisnem preverjanju. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju.

Kaj pa slabovidni učenec

Pri slabovidnih učencih je praviloma opazovanje daljše kot pri videčih. Oko potrebuje več časa, da se prilagodi na dražljaje iz okolja. Z vajo in izkušnjami se zaznavanje predmetov in barv izboljša. Tudi slabovidni učenci imajo skromne prostorske predstave, ker slabovidnost otežuje neposredno čutno zaznavanje, zato mora biti delo pri pouku zgodovine prilagojeno zaznavni sposobnosti posameznega učenca. Pri pripravi učnih lističev moramo biti pozorni na primerno prilagoditev grafičnega gradiva, na izbor kontrastnih barv, linij in vsebin, okleščenih vseh nebistvenih detajlov.

Zavedati se moramo, da imajo učenci individualne potrebe glede osvetlitve ali zatemnitve. Poskrbeti moramo za individualno dodatno razsvetljavo in za pravilni kot vpada dnevne svetlobe. Zato splošna osvetljenost razreda ni toliko pomembna kot posebna osvetlitev. Učencu mora biti pri roki tudi bralna mizica, kompleti za pozitivno risanje in drugi posebni učni pripomočki.

Metoda dela za slabovidne je v osnovi posebna metoda, saj zahteva individualni pristop k konkretnemu učencu. Pri metodi dela za slabovidne  moramo upoštevati stopnjo prizadetosti vida slabovidnega učenca (lažja slabovidnost, težja slabovidnost) in vrsto okvare vida (kratkovidnost, daljnovidnost, zoženo vidno polje, bližinski vid, barvno slepoto itd.).

Kombinirana metoda dela za močno slabovidne in praktično slepe učence. Kombinirano metodo dela uporabljamo lahko stalno ali samo občasno. Po tej metodi delajo učenci, ki imajo minimalni ostanek vida. Primer: Učenec, ki je praktično slep, dela pretežno po metodi za slepe (piše in bere v braillovi pisavi). Učne lističe, ki jih primerno prilagodimo, pa lahko rešuje s pomočjo elektronskega povečevala. Tudi pri pouku lahko določen pojem ali razumevanje vsebine učencu predstavimo vizualno. Praktično slepi učenec uporablja tipne zemljevide, ki so močno obarvani. Tako učenec pri orientaciji uporablja tip in preostali vid. Učenec, ki se mu je močno poslabšal vid in je praktično slep, se le težko prilagodi na delo s tipom in sluhom. Če taki učenci še zmorejo opazovati pod določenimi pogoji, jim to omogočimo z uporabo preostalega vida in s primernimi povečavami; uporabo elektronskega povečevala, izdelavo delovnih grafičnih skic in učnih lističev.

Primerno učno in didaktično gradivo – Učno in didaktično gradivo mora biti prilagojeno individualni vidni zaznavi posameznega učenca. V nekaterih primerih je to lahko običajno gradivo oz. didaktični komplet, ki ga slabovidni učenec lahko uporablja s pomočjo lupe ali elektronskega povečevala. Pri učencih, ki imajo težjo okvaro vida in ne morejo uporabljati običajnega gradiva, moramo le to prilagoditi v povečan prilagojen tisk. Grafične vsebine in slikovni material moramo generalizirati in prilagoditi tako, da je primeren za individualno zaznavo posameznega slabovidnega učenca. Pomembno je že primerno pisalo in papir, ki ne odbija svetlobe. Učenci morajo imeti na razpolago prilagojena učna sredstva. Glede na stopnjo slabovidnosti in vrsto prizadetosti vida moramo učencem zagotoviti primerne individualne pogoje šolskega dela

V razredu s slepimi in slabovidnimi učenci so v ospredju praktične oblike dela in posebni didaktični in metodični pristopi

Predvsem slepim učencem moramo omogočiti neposredne, praktične oblike dela v razredu in zunaj njega. Učenci naj bi stvari neposredno opazovali, razumeli in spoznali v kakšnem odnosu do časa in prostora so.

Pri spoznavanju in opisovanju večjega zgodovinskega objekta; grad, obzidje, samostan, arheološkega najdišča ali neke druge zanimive danosti v prostoru je učitelj pozorn predvsem na naslednje:

– Slepega učenca nikakor ne moremo prepustiti njegovi iznajdljivosti ali samostojnosti,  ampak mu moramo ponuditi roko in ga popeljati do objekta. Predmet opazovanja ali proučevanja mu obrazložimo posredno ali mu ga damo v roko.

– Ob tem moramo primerjalno razložiti osnovne značilnosti opazovanega predmeta,  njegove razsežnosti in le tega postaviti v čas in prostor.

– Ko opredeljujemo nek pojem, predmet ali dejanje, mora biti opis čim bolj plastičen in nazoren. Navodila  pa jasna in nedvoumna.

Razumevanje predmeta in njegova uporaba bo jasnejša, če bomo slepemu učencu to razložili s primerno maketo, tipno sliko ali to skicirali na pozitivno folijo na mestu opazovanja.

Delo z zgodovinskimi viri

V razredu s slepimi in slabovidnimi učenci je obravnava zgodovinskih virov specifična in zahteva posebne metode dela. Predstavljamo si blišč in bogastvo bizantinske kulture. Kako predstaviti lepoto mozaikov, ikon, oblačil? Za učence s težavami vidnega zaznavanja je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. To so lahko tipu prilagojene slike, grafikoni, modeli, tematski tipni zemljevidi, materialni viri in replike ali pa vsebinsko opremljena zvočno – tipna slika.

Demonstracija

Demonstracija je nazorno prikazovanje pismenega ali materialnega vira. Pri demonstraciji moramo upoštevati dostopnost in nazornost. Ko v razredu demonstriramo določen vir ali predmet  moramo pri delu upoštevati naslednje:

– tipno in vidno dostopnost (pri slabovidnih se manifestira niz težav            zaznavanja na osnovi individualne motnje vida, zato pri demonstraciji to tudi upoštevamo),                                                                                                          – primerni pogoji opazovanja (osvetlitev, možnost bližinskega gledanja ali opazovanje s pomočjo povečevala).

Dramatična pripoved

Dramatična pripoved je ena izmed metod dela pri pouku, ki je pri pouku lahko kar pogosta še posebej če delamo z zgodovinskimi teksti oz pisnimi viri. Ta metoda je lahko pogoj za odlično motivacijo v novo učno temo ali kot dopolnilo k posameznim vsebinam. Učitelj ima veliko priložnosti že pri spoznavanju grške mitologije in prvih zgodovinskih del.

Dramatizacija zgodovinskih dogodkov

 

Dramatizacija zgodovinskih dogodkov je lahko hvaležna popestritev pouka zgodovine. Vir za dramatizacijo oz. pripravo igre je lahko zanimiv zgodovinski dogodek, leposlovno delo ali igra vlog znanih osebnosti. Slepi in slabovidni učenci nimajo veliko priložnosti, da se izkažejo, da predstavijo svoje sposobnosti in ustvarjalnost. Prav poizkusi dramatizacije pa so dokazali voljo in uspešnost takega načina dela.. Rad se spominjam naslednjih dramatizacij: Karantanija, Apartheid, Življenje v kameni dobi, Kako vam naj podarimo modrino neba?

Kot primer uspele dramatizacije, ki se je globoko vrezala v spomin predstavljam kratek opis  uprizorjene igre Kako vam naj prodamo modrino neba? Dramatizirano igrico smo z učenci pripravili ob 500 – letnici odkritja Amerike. Uprizorili so jo učenci 7. in 8. razreda. Igrica je zelo uspela, saj so jo učenci predstavili tudi izven šole. 

Rezultati in cilji te uprizoritve so bili večplastni:                                                   

  učenci so na ta način doživeto občutili težak položaj Indijancev;

  vživeli so se v vloge indijanskih poglavarjev in jih po svojih močeh dramatizirali;                                                                                                                            globlje so spoznali zgodovinsko ozadje odkritja Amerike in vlogo Krištofa Kolumba;                                                                                                               skozi interpretacijo indijanskega odnosa do narave so razumeli njeno veličino in krhkost;

– spoznali so čisto indijansko modrost, ki je lahko modrost za današnji čas in prihodnost; 

  razumeli so krivičen odnos Evropejcev do avtohtonih Američanov in si tako oblikovali pozitivni odnos do drugačnosti.

Vsebine, ki jih lahko predstavimo ali prikažemo na dramatičen način, se globlje usedejo v spomin učencem. Kot primer(priloga), pa predstavljam dramatizirano igrico »Karantanija«.

Na ekskurziji

 

Dejstvo je, da lahko slepi učenci le z neposrednim in praktičnim izkustvom v muzeju, na ekskurziji ali terenskim delom, doživeto razumejo konkretne pojme, dogodke ali predmete.

Zakaj?

Tako pridobljenih spoznanj, neposrednih izkustev in razumevanja zgodovinskih pojmov, nikakor ne moremo dobiti le v razredu.

Vožnja do kraja ogleda ali postanka je za slepe učence kot vožnja skozi predor. Zato mora biti tudi med vožnjo opisovanje poti živo in slikovito. Več mora biti krajših postankov z možnostjo ogleda in občutenja določene zanimive zgodovinske danosti.Učence moramo že v razredu pripraviti na vsebino poti.

Brez ekskurzije oz. neposrednega praktičnega dela v razredu kot zunaj njega pouk zgodovine nikakor ne more biti dovolj uspešen. S prevladujočim teoretičnim delom v razredu bi učenci vsekakor težko osvojili določene pojme, znanja ali spretnosti.

Res ekskurzije s slepimi in slabovidnimi učenci so nekaj posebnega. Predvsem celodnevne ekskurzije so pravi projekt.

Primer: Poglejmo si nekaj poudarkov o ekskurziji na Notranjsko.

Ekskurzije nikakor ne smemo zožiti samo na eno predmetno področje ampak jo moramo pripraviti celovito – iterdisciplinarno. Ekskurzija, ki se jo udeležijo učenci s težavami vidnega zaznavanja je kot celota praviloma razdeljena na naslednja področja aktivnosti: priprava, potek (izvedba), ovrednotenje in predstavitev rezultatov. Na ekskurzijo se pripravimo že v razredu, kjer preverimo razumevanje raznih pojmov (kontraband, raziskovanja Janeza Vajkarda – Valvasorja), obvladanje določenih veščin (orientacija s kompasom, uporaba merilnih instrumentov), obvladanje prostorske in časovne orientacije.

Namen ekskurzije ni samo enkratno dejanje, ki se konča z analizo, sintezo in vrednotenjem, ampak so lahko osvojene vsebine in pridobljeni pojmi ter materiali uporabljeni dobra podlaga za osvajanje novih učnih vsebin in znanj.

Že pred izvedbo ekskurzije moramo do podrobnosti poznati njeno vsebino in obseg. Zato moramo predhodno pripraviti določene prikaze, makete in na primeren način razložiti pojave. Že pred začetkom ekskurzije moramo poiskati kvalificirane vodiče in primerne kraje postankov.

Ekskurzijo smo načrtovali tako, da so bile vsebine pestre, da je bilo dovolj časa za neposredno opazovanje in praktično delo, počitek in razvedrilo. Predhodno smo se dogovorili za demonstracijo ob maketi Cerkniškega jezera in ogled etnografske zbirke v gostilni Kebe. Prav tako smo se dogovorili za prilagojen ogled gradu Snežnik s kustosom. 

Po tednu dni urejanja vtisov, pisanja spisov, priprave nalog in zadolžitev smo imeli vsi udeleženci ekskurzije zaključno predstavitev. V dvorani smo z učenci naredili veliko maketo s prikazano potjo in vsebinami (bloške smuči, suha roba, nagačene gozdne živali), razne predmete (polšja past, bloški smučar, človeška ribica) in panoje, na katerih so učenci predstavili svoje  raziskovalne ali praktične naloge (predstavitev Notranjske v angleščini – prospekt), predstavitev časovnice in višinske razgibanosti poti, ugotovitve merjenj (trdote vode, temperature, video posnetka poti itd.).

 

Na ta način pripravljena, izvedena in obravnavana ekskurzija je vsekakor imela večji spoznavni in izobraževalni smisel, saj je dala več možnosti, da so se pri pripravi in predstavitvi po svojih močeh izkazali vsi učenci. Končno uresničenje učnih ciljev in nalog pa je bila dobra vzpodbuda za naslednje ekskurzije.

 

V muzeju

     Nekaj arheološkega in etnografskega muzeja mora biti že v razredu. Slepemu učencu slika ne pomeni nič, če učitelj ob sliki nima tudi konkretnega predmeta, materialnega vira, tipne slike, modela ali replike. Slovenski muzeji so v večini zelo pozorni do ljudi s težavami vidnega zaznavanja. Prijetne izkušnje so še posebno s Pokrajinskim muzejem iz Celja, ki je pripravil uspelo razstavo prilagojeno za slepe in slabovidne z zgovornim naslovom Prosimo dotikajte se predmetov. Tudi muzej iz Kočevja se je s projektom Zgodovina izobraževanja slepih izjemno izkazal pri predstavitvi zgodovinskih vsebin, delavnice in pristopa do ljudi s težavami vidnega zaznavanja. Za obisk učencev s težavami vidnega zaznavanja je obiskovanje ljubljanskih muzejev in muzejev po Sloveniji polno prijetnih izkušenj in doživetij. Zelo radi obiskujemo muzejske delavnice in izobraževalne predstavitve. Odličen je Markus iz Emone, multimedijske predstavitve, Petdeseta leta, izjemno doživeti obiski rudarskih muzejev, Kobariški in vojaški muzej v Lokvi, Ptujski grad, prazgodovinsko gradišče v Razkrižju, Vače z neumornimi animatorji Kolenci, Bolnišnica Franja, Rogatec,   Teh prijetnih izkušenj pa morda ne bi bilo, če ne bi navezali konkretnih stikov z ljudmi, ki delajo v muzejih.

Poslušanje

Poslušanje audio posnetkov (zvočne knjige), ki so kvalitetno in doživeto posneti, je za slepe učence še vedno osnovno sredstvo za poglabljanje učnih vsebin in pridobivanje novih znanj. Pogosto vzamem v roke tudi knjigo Kratka svetovna zgodovina za mlade bralce, autorja: Ernesta G. Gombrichta. Jedernate in doživete vsebine iz te knjige so kot nalašč za motivacijske tekste.

Zaznavanje s tipom

Neposredno zaznavanje s tipom in bližinsko opazovanje je princip in uspešna metoda dela pri pouku zgodovine. Tip je za slepega vsekakor najvažnejše čutilo. S tipom zaznava prostor in prihaja do predstav. Če hočemo, da bo slepi učenec nekaj spoznal, mora to tudi otipati. Tako si bo ustvaril predstavo o obliki, velikosti in vsebini določenega zgodovinskega vira. Poiskati moramo način, ki lahko nudi slepemu samostojen in celovit dostop do informacije. Vse več je pobud posameznih muzejev za delavnice pa tudi za bolj prijazen ogled in delo v muzeju.

Tipni prag

Pri tipu  moramo upoštevati tipni prag, ki je lahko pri posameznih učencih zelo različen. Z vajo se tudi tipna zaznava izboljšuje. S pojmom tipni prag označujemo sposobnost učenca, da na tipni sliki še lahko zazna in s tipom pravilno razbere informacijo, ki je prikazana v obliki pogojnega znaka ali kakšne druge informacije. Zato mora učitelj zgodovine pri izdelavi tipnega prikaza upoštevati zakonitosti tipne zaznave oz. tipnega praga. Tipna informacija ne sme biti manjša od brailleve točke, kar pomeni, da mora biti med posameznimi pogojnimi znaki toliko prostora, da informacijo še lahko zaznamo z blazinico na prstu.

Bližinsko opazovanje

Bližinsko opazovanje in zaznavanje s tipom je princip opazovanja pri močno slabovidnih ali praktično slepih učencih. Če je predmet opazovanja materialni vir ali tipna aplikacija, sodelujejo pri opazovanju tudi drugi čuti. Ko pa učenec opazuje sliko preko medijev (video, diaprojekcija, film, računalnik itd.), je nujna sprotna razlaga učitelja. Prav je, da se slepi in slabovidni učenci naučijo sprejemati informacije tudi preko teh medijev kajti dejstvo je, da bi bile strogo izbrane informacije preozke. Slepemu tudi zvoki, šumi itd… preko televizije, kina ali videa lahko na podlagi predhodnih izkušenj približajo svojevrstno, čeprav nepopolno, dojemanje realnega sveta.

Zato pri delu v razredu ali v muzeju poskrbimo za  naslednje:                                      

   dostopnost in možnost bližinskega gledanja,                                                         

   živo slikovito podajanje vsebin brez tihih premorov,

   sprotna demonstracija različnih zgodovinskih virov,

         neposredni kontakt z učenci s sprotno razlago,

    –         uporaba specialnih pripomočkov.

Perspektiva opazovanja

Perspektiva opazovanja je pri slabovidnih učencih otežena, zato k učencem pristopamo s kombinirano metodo opazovanja, kjer poleg preostalega vida učenci koristijo tudi druge zaznavne poti. Ko učenci  opazujejo in zaznavajo z vidom, se oddaljeni predmeti, barve, kontrast, globina, detajli brišejo ali izginjajo. Za slabovidne je vidni prostor ožji in omejen. K delu je potrebno pristopati celovito z upoštevanjem vzrokov in posledic zmanjšanega zaznavanja učencev.

Pri zoženem vidnem polju so izrazite težave pri opazovanju predmeta ali slike kot celote. Učenci, ki imajo zoženo vidno polje, zato zaznavajo predmet po delčkih oz. postopno.

Daljnovidni učenec bo dokaj dobro videl obris predmeta, ne pa detajlov. Potrebuje pomoč, da ga usmerimo do oporne točke, kjer si bo lahko pomagal s povečevalom – lupo.

Kratkovidni učenec vidi celoto nejasno, ko se mu približa predmet, pa izgubi orientacijo oz. predstavo o razmerjih. Potrebuje neposredno pomoč ali usmeritev do iskane informacije.

 

Individualizacija

Individualizacija je pogoj za uspešno delo pri pouku zgodovine. Pri posameznem učencu moramo upoštevati njegove  psihofizične in zaznavne sposobnosti, ki nas vodijo pri pripravi didaktičnih kompletov, učnih lističev in specialnih učnih pripomočkov. Že v procesu priprave na določeno vsebino moramo poiskati poti in načine, kako posameznemu učencu približati, razložiti in predstaviti vsebine ali določen zgodovinski pojem.

Motivacija  

Motivacuja lahko veliko doprinese k uspešni uri. Slepih učencev nikakor ne moremo motivirati z običajno sliko, diapozitivom ali viedeom. Kljub temu pa je še veliko načinov za dobro motivacijo. Lahko je to doživeto opisan tekst, radijska igra, odlomek iz knjige ali materialni vir, ki ga slepi učenec prime v roko. Materialni zgodovinski vir ki je dostopen tipni zaznavi tako nadomesti sliko.

Brez specialnih znanj ni uspešnega pouka

Temelj uspešnega in kvalitetnega pouka v razredu, kjer je učenec s težavami vidnega zaznavanja, so posebna znanja (Braillova pisava, orientacija in mobilnost, uporaba sredstev komuniciranja ter delo s specialnimi pripomočki in učili.

·  Braillova pisava – Braillova pisava, tudi brajica, je temeljno sredstvo sporazumevanja slepih. Osnova brajice je celica s šestimi izbočenimi kopastimi pikami, ki v kombinaciji le teh omogoča zapis črk, številk, ločil, not ali geografskih znakov za zemljepisno dolžino ali širino itd.. Vsaka od šestih pik ima točno določeno mesto v osnovni celici.

·   Vaje vida – Z vajami vida skušamo učencem omogočiti največji možni izkoristek preostalega vida. Gre za nekakšen trening oz. vaje za boljšo uporabo vida, ki so vključene v proces dela. Manj ko otrok vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje stvari okoli sebe. Takega otroka spodbujamo h gledanju, opazovanju.

Osnovni smotri vaj vida so spodbujanje zavestne vidne zaznave predmetov, ki se nahajajo v vidnem polju, spodbujanje za vizualno spremljanje informacij ter vidno pozornost, krepitev koordinacije oči – roka z vizualno-motoričnimi aktivnostmi ter z vajami opazovanja in orientacije. Spodbujanje vidnega spomina, povezovanje detajlov v celoto, razlikovanje lika od ozadja, razumevanje perspektive in prostorskih odnosov med predmeti, slikami in simboli.

Vaje vida potekajo pod ustreznimi pogoji ob pravilni dnevni svetlobi, ustrezni umetni osvetlitvi (namizna svetilka), uporabi očal, elektronskih povečeval in različnih lup. Še posebno smo pozorni na higieno vida (čista očala in pripomočki, pravilna drža in pogoji osvetlitve).

Oftalmologi v svetu so ugotovili, da uporaba ostankov vida ni nevarna za popolno oslepitev, zato so začeli tiflopedagogi učence z minimalnimi ostanki vida vzpodbujati k uporabi preostalega vida; pokazalo se je, da je uporaba vida celo koristna in privede do izboljšanja delovanja le tega.

·   Orientacija in mobilnost – Orientacija in mobilnost je individualna oblika usposabljanja za slepe in praktično slepe učence, lahko bi jo prevedli kot gibanje in znajdenje v prostoru.

Osvojena znanja in spretnosti iz orientacije in mobilnosti so osnova za kvaliteten pouk. Težko si zamislimo orientacijo na zemljevidu pri pouku geografije, če učenec nima osnovnega znanja iz orientacije in mobilnosti. Z neprekinjenimi vajami orientacije in mobilnosti ter treningom preostalih čutil, kot so sluh, tip, voh in kinestetični občutki, se slepi učenci  naučijo samostojnega gibanja in uspešno osvajajo predstave o prostoru.

Komunikacija in specialna znanja

V procesu celovitega usposabljanja in šolanja slepih morajo slepi učenci poleg predpisanega učnega načrta  osvojiti še posebna znanja iz komunikacije (strojepisje, računalništvo, brajeva vrstica itd.), orientacije, socializacije itd.Komunikacija obsega skupek svojevrstnih znanj, ki omogočajo slepim učencem lažje povezovanje z okoljem. Ta znanja so  strojepisje (desetprstno slepo tipkanje), računalništvo, delo z braillevo vrstico in zvokom, delo z zvočno tipno sliko, delo z zvočno knjigo itd. Za učence s težavami vidnega zaznavanja je računalnik nekaj več kot samo učni pripomoček. Računalnik je za slepega ali slabovidnega učenca specialni pripomoček, ki olajšuje učenje in delo ter omogoča komunikacijo z okoljem.    

 

Prilagajanje učnih načrtov in didaktičnih kompletov za učence z motnjami vida

 

Uvod

Delo tiflopedagoga (učitelja slepih), se začne z analizo obstoječega didaktičnega kompleta, ki ga je potrebno prilagoditi za uporabo slepim oz. slabovidnim učencem. Postavijo se vprašanja kako, kaj, koliko. Že same vsebine učbenika ni mogoče samo preoblikovati v braillovo pisavo ali v povečani tisk, ker so učbeniki za današnji čas vse bolj kompleksni in raznovrstni. Zahtevajo razumevanje različnih pristopov in tehnik branja informacij. Ob izidu vsakega novega učbenika smo zato pred dilemo, kako učbenik z bogato slikovno in grafično vsebino prilagoditi tako, da z prilagoditvami za slepe in slabovidne učence ne okrnimo temeljne vsebine učbenika.

Učitelj mora pri prilagajanju upoštevati tako učenca s težavami vidnega zaznavanja kot predpisane učne vsebine in cilje. Tam, kjer se vsebine ne morejo ustrezno »prevesti«, moramo poiskati dodatne poti in načine prilagajanja (dodatna razlaga, opis in demonstracija, izdelava tipnega prikaza, zvočna prilagoditev itd.). V posameznem razredu, pri konkretnem učencu pa mora učitelj upoštevati tudi individualen pristop in zato uporabiti primerne metode in pristope.

Glede na težave, ki so jih imeli v preteklosti učitelji-praktiki, ko je bil učitelj bolj ali manj prepuščen lastni iznajdljivosti in je imel na voljo le skromna didaktična sredstva, je danes prilagajanje didaktičnih kompletov za slepe le nekoliko lažje. Na razpolago so že različne sodobne tehnike za tiskanje braillove pisave in tehnik za izdelavo tipnih predlog.

To so: braillov printer, braillova vrstica, pozitivno risanje, zvočno-tipna slika, specialni učni pripomočki (govoreči kalkulator, tipni kompas) in seveda računalnik (zvočni izhod, možnost uporabe interneta, raznih multimedijskih programov itd.). Prav tako pa tudi za slabovidne: elektronsko povečevalo, svetlobni pult, bralna mizica, programi povečav in obdelave teksta ter slikovnega gradiva na računalniku itd.

Na kaj mora biti pozoren učitelj, ko prilagaja didaktični komplet za slepe?

Vsebine, ki so zapisane v braillovi pisavi, so zaradi moderne zgradbe običajnih učbenikov lahko kot celota zelo okrnjene.

Zakaj?

Zamislimo si tekst običajnega vidnega učbenika, ki je pisan razgibano s poudarjenimi ključnimi pojmi, z okvirjenimi razlagami pojmov, s hierarhijo barv, barvno podlago teksta, s tabelami, rebusi, križankami in še drugače oblikovanimi nalogami. Kot dopolnilo so poleg še skice, različni prostorski prikazi, diagrami, različni slikovni material z različno velikostjo ali kurzivo pisave, s šrafurami itd. Kako vse to prilagoditi tipni zaznavi – braillovi pisavi in tipnim prikazom?

Učbenik pa je le del didaktičnega kompleta; tu so še delovni zvezek in različno vizualno gradivo (diapozitivi, video, učni lističi, atlas, diapozitivi, grafoskopske predloge, dodatna literatura in še in še. Vse je grajeno le na vidni zaznavi. Prilagajanje vsebin tipni zaznavi in prepis v braillovo pisavo je odgovorno delo. Kljub vsemu pa slepi učenci morajo imeti učbenik in didaktični komplet kot celoto.  

Prilagajanje didaktičnih kompletov za slepe učence  

Pri prilagajanju učnih vsebin v braillovo pisavo, tipne prikaze ali v posnete tekste mora učitelj, ki prilagaja didaktični komplet, upoštevati predvsem naslednja dejstva:

     Za koga konkretno prilagaja didaktični komplet? Primer: Učenec, ki je oslepel kasneje in ima še ohranjene vidne predstave, veliko lažje prihaja do pravilnih predstav o prostoru in o odnosih v njem. Veliko težje pa je za tiste slepe učence, ki so od rojstva slepi in nimajo nikakršnih vidnih predstav.

     Kakšen je učni načrt in katera so temeljna znanja, ki jih mora učenec osvojiti? Učni načrt za učence s težavami vidnega zaznavanja je enak kot v redni osnovni šoli, vsebuje pa tudi odstopanja oz. prilagoditve, ki so nujne glede na specifične poti zaznavanja in podajanja vsebin pri slepih in slabovidnih učencih.

     Kakšni so pogoji in možnosti za tehnično izvedbo? Primer: Slepi uporabljajo posebne učne pripomočke in primerne didaktične materiale, ki jim omogočajo utiranje poti do razumevanja novih znanj in vedenj. Predstave osvajajo z različnimi ponazorili, tipnimi slikami, reliefi ter s praktičnim delom v razredu in na terenu.

     Katere principe, metode dela mora upoštevati učitelj? Primer: Temelj uspešnega in kvalitetnega pouka za slepe so posebna znanja: Braillova pisava, orientacija in mobilnost, uporaba sredstev komuniciranja (računalnik, pisalni stroj itd.).

Oglejmo si nekaj specialnih metod dela in pristopov pri pouku, ki jih mora učitelj slepega pri prilagajanju upoštevati:

Neposredno zaznavanje s tipom

Tip je za slepega vsekakor najvažnejše čutilo. S tipom zaznava prostor in prihaja do predstav. Če hočemo, da bo slepi učenec nekaj spoznal, mora to tudi otipati. Tako si bo ustvaril predstavo o obliki, velikosti in vsebini določenega predmeta. Poiskati moramo način, ki lahko nudi slepemu samostojen in celovit dostop do informacije.

Pri tipu moramo upoštevati tipni prag, ki je lahko pri posameznih učencih zelo različen. Z vajo se tudi tipna zaznava izboljšuje. S pojmom tipni prag označujemo sposobnost učenca, da na tipni sliki še lahko zazna in s tipom pravilno razbere informacijo, ki je prikazana v obliki pogojnega znaka ali kakšne druge informacije. Zato mora učitelj-praktik pri izdelavi tipnega prikaza upoštevati zakonitosti tipne zaznave oz. tipnega praga. Tipna informacija ne sme biti manjša od braillove točke, kar pomeni, da mora biti med posameznimi pogojnimi znaki toliko prostora, da slepi informacijo še lahko zazna z blazinico prsta.

Demonstracija je nazorno prikazovanje predmeta ali praktičnega poizkusa. Pri demonstraciji moramo upoštevati dostopnost in nazornost.

Ko demonstriramo določen predmet ali poizkus pred slepimi in slabovidnimi učenci, moramo upoštevati še naslednje dejavnike:

– varnost (delo s kislino pri določanju vrste kamenin …),

– tipno in vidno dostopnost (pri slabovidnih se manifestira niz težav zaznavanja na osnovi fiziologije gledanja, zato pri demonstraciji to tudi upoštevamo),

– primerni pogoji opazovanja (osvetlitev, možnost bližinskega gledanja ali opazovanje s pomočjo povečevala).

 

Na kaj smo pozorni pri prilagajanje didaktičnih kompletov za slabovidne?

Perspektiva opazovanja je pri slabovidnih učencih otežena, zato k učencem pristopamo s kombinirano metodo opazovanja, kjer poleg preostalega vida učenci koristijo tudi druge zaznavne poti. Ko učenci opazujejo in zaznavajo z vidom, se oddaljeni predmeti, barve, kontrast, globina, detajli brišejo ali izginjajo. Za slabovidne je vidni prostor ožji in omejen. K delu je potrebno pristopati celovito z upoštevanjem vzrokov in posledic zmanjšanega zaznavanja učencev.

Pri zoženem vidnem polju so izrazite težave pri opazovanju predmeta ali slike kot celote. Učenci, ki imajo zoženo vidno polje, zato zaznavajo predmet po delčkih oz. postopno.

Daljnovidni učenec bo dokaj dobro videl obris zemljevida, ne pa detajlov. Potrebuje pomoč, da ga usmerimo do oporne točke, reke, mesta, gore …, kjer si bo lahko pomagal s povečevalom – lupo.

Kratkovidni učenec vidi celoto (zemljevid) nejasno, ko se mu približa, pa izgubi orientacijo oz. predstavo o prostoru. Če vsebine zemljevida še ni dovolj osvojil, bo imel velike težave z orientacijo oz. z iskanjem določene točke, npr. kraja. Potrebuje neposredno pomoč ali usmeritev do iskane informacije. “Poglej, tu je sotočje, sedaj pa pojdi navzgor ob levem pritoku in na desnem bregu boš načel iskani kraj.”

Primer: Slabovidni učenec težko zaznava barvno sliko. Pristopimo in mu pod povečevalom najprej splošno razložimo vsebino slike. Slika je narisana v perspektivi, prikazuje ledeniško preoblikovano alpsko dolino. V ospredju je reka in prometne poti, na levi je naselje. Ob straneh se vidijo pobočja, ki postopoma prehajajo v predgorje. V ozadju se nejasno vidijo s snegom prekrite gore. Učenec si ogleda linijo dna doline in pobočij. Opazi, da je zaobljena, kot nekakšna črka U. Vidi se, da je to ledeniška dolina. Sedaj povečamo del slike, kjer je naselje. Kakšne so strehe glede na naklon? S čim so prekrite? Tako lahko učenec še naprej spoznava posamezne elemente slike in prihaja do različnih pojmov in sklepov.

Generalizacija – Pri slabovidnih učencih je princip posploševanja in poenostavitve potreben zaradi zmanjšane vidne zaznave oz. zato, da je na prikazih boljša preglednost.

Primer: Pri zemljevidu posplošimo in prilagodimo vsebino, relief, obalno črto. Na sliki prikažemo le bistvene elemente in pojave. Detajle, ki so pomembni za razumevanje vsebine, povečamo in prikažemo ločeno. Ko učenci osvojijo bistvene značilnosti, se lahko vrnemo k izvirni sliki, ki jo učenci opazujejo in spoznavajo pod elektronskim povečevalom. 

Prilagajanje didaktičnih kompletov za slabovidne učence obsega:

        Prilagoditev in prepis učbenikov v povečan črni tisk za posamezna predmetna področja (individualno),

        prilagajanje vsebin (tudi individualno) delovnih zvezkov za učence s težavami vidnega zaznavanja: generalizacija grafičnih in prostorskih prikazov, prilagajanje in obdelava slikovnega materiala itd.,

         prilagajanje drugega učnega in didaktičnega gradiva za učence s težavami vidnega zaznavanja (individualizacija): razni teksti, grafično in slikovno gradivo iz širše literature, prilagajanje delovnih lističev, testov in nalog za preverjanje ter ocenjevanje,

         prilagajanje aktualnih vsebin iz širše literature in periodike za učence s težavami vidnega zaznavanja (individualno).

    Priprava računalniške knjige za učence s težavami vidnega zaznavanja.

Za slabovidne je prilagajanje didaktičnih kompletov le nekoliko lažje kot za slepe. Že s pomočjo elektronskega povečevala, programov povečav na računalniku, elektronske lupe in primernih individualnih pogojev osvetlitve ali zatemnitve lahko olajšamo delo slabovidnemu učencu. Didaktični komplet pa mu individualno prilagodimo, kar pa je lahko zelo specifično.

Oglejmo si na primer metodi dela, ki ju mora upoštevati učitelj slabovidnega učenca, ko prilagaja didaktični komplet

Bližinsko opazovanje in zaznavanje s tipom je princip opazovanja pri močno slabovidnih ali praktično slepih učencih. Če je predmet opazovanja materialni vir ali tipna aplikacija, sodelujejo pri opazovanju tudi drugi čuti. Ko pa učenec opazuje sliko preko medijev (video, diaprojekcija, film, računalnik itd.), je nujna sprotna razlaga učitelja. Prav je, da se slepi in slabovidni učenci naučijo sprejemati informacije tudi preko teh medijev, kajti dejstvo je, da bi bile strogo izbrane informacije preozke. Slepemu tudi zvoki, šumi itd. preko televizije, kina ali videa lahko na podlagi predhodnih izkušenj približajo svojevrstno, čeprav nepopolno dojemanje realnega sveta.

Primer: Ko učitelj pripravlja predavanje z diapozitivi, mora biti pozoren na naslednje: – dostopnost in možnost bližinskega gledanja, – živo slikovito podajanje vsebin brez tihih premorov, – veliko primerjav, prispodob, priložnostnih doživljajev, – demonstracija raznih predmetov, pa tudi dišav, glasbe, …, – neposredni kontakt z učenci, kratke anekdote itd., – vmesna vprašanja učencev in pojasnila ali dopolnila, – uporaba specialnih pripomočkov.

Individualizacija je pogoj za uspešno delo pri pouku. Pri posameznem učencu moramo upoštevati njegove psihofizične in zaznavne sposobnosti, ki nas vodijo pri pripravi didaktičnih kompletov, učnih lističev in specialnih učnih pripomočkov. Že v procesu priprave na določeno vsebino moramo poiskati poti in načine, kako posameznemu učencu približati, razložiti in predstaviti vsebine ali določen pojem.

Primer: Slabovidni učenec težko zaznava polno barvno sliko. Pristopimo in mu pod povečevalom najprej splošno razložimo vsebino slike. Slika je narisana v perspektivi, prikazuje ledeniško preoblikovano alpsko dolino. V ospredju je reka in prometne poti, na levi je naselje. Ob straneh se vidijo pobočja, ki postopoma prehajajo v predgorje. V ozadju se nejasno vidijo s snegom prekrite gore. Učenec si ogleda linijo dna doline in pobočij. Opazi, da je zaobljena, kot nekakšna črka U. Vidi se, da je to ledeniška dolina. Sedaj povečamo del slike, kjer je naselje. Kakšne so strehe, glede na naklon? S čim so prekrite? Tako lahko učenec še naprej spoznava posamezne elemente slike in prihaja do različnih pojmov in sklepov.  

Učila in učni pripomočki, ki omogočajo uspešno delo pri pouku s slepimi in slabovidnimi učenci

 

Ti pripomočki so:

     Braillov pisalni stroj in braillov papir,

     Pripomočki za pozitivno risanje in reliefno ponazarjanje: pozitivna folija s priborom, tiflograf, samolepljive vrvice, termo pisalo in druge tehnike.

     Računalnik (tudi prenosnik), ki je opremljen za delo slepega (braillova vrstica, zvočni izhod, braillov tiskalnik, zvočno-tipna slika).

    Različna avdio sredstva: magnetofon (kasetni, kolutni), diktafon, walkman, radiokasetofon.

        Tipni zaznavi prilagojeni pripomočki za delo pri pouku, pri orientaciji in socializaciji (tipni metri, tipu prilagojeni merilni instrumenti, braillov kompas, tipu prilagojene ure itd.).

         Pribor za merjenje višine, naklona in ravnine.

    Povečala; prenosna in namizna ter programi povečav na računalniku (zoom text, magic).

    Lupe, bralna mizica, individualna osvetlitev.

 

Oglejmo si nekaj specialnih znanj in pripomočkov, ki omogočajo uspešno in kakovostno delo pri pouku z učenci z motnjo vida

         Obvladanje braillove pisave

Braillova pisava, tudi brajica, je temeljno sredstvo sporazumevanja slepih. Osnova brajice je celica s šestimi izbočenimi kopastimi pikami, ki v kombinaciji le teh omogoča zapis črk, številk, ločil, not ali geografskih znakov za zemljepisno dolžino ali širino itd. Vsaka od šestih pik ima točno določeno mesto v osnovni celici.

Primer: Slepi učenec nima razčiščene predstave o pojmu vzpetina. Vzamemo pozitivno folijo in učencu skiciramo elemente, ki ponazarjajo vzpetino. Učenec potipa. Vsaka vzpetina ima vznožje, pobočje in vrh. V naravi pa se ti elementi tudi razlikujejo. Pobočje je lahko strmo, položno ali v stopnjah. Tudi vrh je lahko različen. Eni vrhovi so kopasti, drugi so ostri, koničasti, kar označujejo tudi njihova imena: Ojstrica, Špik, Škrbina … (Tu je model, potipaj ga! Kam bi uvrstil ta vrh?) Vrhovi pa se lahko združujejo v greben itd. Nekateri vrhovi so porasli do vrha, drugi so goli, skalnati itd. Tudi vznožje ni vedno ravno, lahko je valovito, dolinsko itd. Vzpetine so grič, hrib, gora … Razlikujejo se po višini, videzu, rastju, kameninski zgradbi. Vzpetina je tudi naš šolski hribček, ki si ga lahko pobliže ogledamo na šolskem dvorišču.

         Delo z braillovim kompasom

 

Kompas za slepe je v osnovi enak običajnemu kompasu oz. busoli. Bistvene razlike so le v tehniki uporabe in branja.

Prosta določitev smeri, severa ali azimuta. Zaprti kompas najprej v roki ali na ravni podlagi umirimo. Nato dvignemo zaščitni pokrov (s tem limb s tipnimi razdelki oz. tipnimi oznakami strani neba utrdimo), otipamo smer za sever (puščica) ter se orientiramo. Pri tem se seveda ne smemo premikati. Pri preverjanju smeri ali azimuta postopek na opisan način po potrebi ponovimo.

Orientacija s tipno karto se zaradi opisane tehnike uporabe razlikuje predvsem v naslednjem. Ko smo z brajevim kompasom določili smer sever, kompasa ne smemo več premikati. Previdno premikamo le podloženo tipno karto, dokler se rob karte ali poldnevnik ne poravna s stranico kompasa. Tipna karta je tako orientirana.

 

         Delo na braillovi vrstici

Braillova vrstica je stranska enota za delo na računalniku. Slepemu učencu omogoča, da bere, preverja ali piše tekst na računalniku. Vrstica vsebuje od 40 do 80 celic, razporejenih v eno ali dve vrsti. Za delo na računalniški braillovi vrstici sta osnovni celici dodani še 7. in 8. pika. 7. pika omogoča veliko začetnico, 8. pika pa pomeni številko.

– Pomen permanentnih vaj vida

Z vajami vida skušamo učencem omogočiti največji možni izkoristek preostalega vida. Gre za nekakšen trening oz. vaje za boljšo uporabo vida, ki so vključene v proces dela. Manj ko otrok vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje stvari okoli sebe. Takega otroka spodbujamo h gledanju, opazovanju.

     Pomen obvladanja prostora – orientacija in mobilnost

Orientacija in mobilnost sta individualni obliki usposabljanja za slepe in praktično slepe učence. Lahko bi ju prevedli kot gibanje in znajdenje v prostoru.

Osvojena znanja in spretnosti iz orientacije in mobilnosti so osnova za kakovosten pouk. Težko si zamislimo orientacijo na zemljevidu pri pouku geografije, če učenec nima osnovnega znanja iz orientacije in mobilnosti. Z neprekinjenimi vajami orientacije in mobilnosti ter treningom preostalih čutil, kot so sluh, tip, voh in kinestetični občutki, se slepi učenci naučijo samostojnega gibanja in uspešno osvajajo predstave o prostoru.

    Pomen socializacije

Socializacija je usposabljanje za samostojnost v različnih situacijah (javni prevoz, obisk gledališča, trgovine, banke, pošte itd.) s praktično uporabo orientacije in mobilnosti. Slepi in slabovidni učenci se naučijo uporabljati pripomočke in naprave, s katerimi pri vsakdanjih opravilih uspešno premagujejo ovire, ki jim jih postavlja življenje.

Zaključek

Prav pri prilagajanju didaktičnih kompletov (učnih načrtov) in širše literature se je skozi delo utrnila marsikatera ideja ali celo inovacija. Delo učitelja, ki poučuje slepe in slabovidne učence, je v marsičem izvirno. Za dosego učnih ciljev in za uspešen pouk je potrebna stalna učiteljeva inovativnost in prilagajanje posebnim individualnim potrebam posameznih učencev.

Elementi vsakega prikaza morajo biti nazorni in prilagojeni tipni in zmanjšani vidni zaznavi. Narejeni morajo biti v pravilnem sorazmerju z danostmi, ki jih prikazuje. Material, iz katerega izdelamo prikaz, mora spominjati na stvarno podobo objekta ali pojma, ki ga prikazujemo. Prav je, da posamezni elementi prikaza delujejo. Iz prakse lahko zatrdim, da so prav ti prikazi, ki jih prilagodimo tipni ali slabši vidni zaznavi, še kako primerni za osvajanje novih znanj in razumevanje različnih družbeno-geografskih dejavnikov v okolju.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: