Iz prakse za prakso

CELOVITA ZAZNAVA

V letih poučevanja na Osnovni šoli Zavoda za slepo in slabovidno mladino sem si ob pouku zgodovine pridobil kar nekaj posebnih znanj, praktičnih izkušenj in posebnega občutka za delo s slepimi in slabovidnimi učenci. To je bogastvo, ki si ga ne morem kar prilastiti ali ga nekje odložiti. Želim si, da bi vsa ta vedenja posredoval tudi vam, ki učite integriranega slepega ali slabovidnega učenca, dijaka ali študenta.

Predstavljivost slepega ali slabovidnega učenca je zaradi vidne okvare omejena, zato moramo pri pouku poiskati tiste preostale zaznavne poti, ki lahko vsaj do neke mere nadomestijo vidno zaznavo. Slepemu je potrebno okolje približati na način celovite zaznave, sicer zanj ni vzpodbudno. Česar ne more videti, naj na primeren način doživi.

Današnji čas narekuje hitro in kvalitetno informacijo tako v procesu izobraževanja kot v vsakdanjem življenju. Za slepega je pridobivanje informacij kompleksno, saj jih pridobiva pretežno po slušni in tipni poti oz. po okrnjeni vidni zaznavi. Informacije in s tem razumevanje vsebin, dejstev in pojmov so kakovostne le takrat, ko so prilagojene dejanski individualni percepciji. Zato mora biti v procesu izobraževanja marsikatera informacija podkrepljena z neposrednim otipom na modelu ali tipni sliki. Za slepega učenca je stvarno

le tisto, kar lahko prime, okusi, sliši ali povoha. Težje pa razume pojme, ki si jih iz svojih dotedanjih izkustev ne more predstavljati. Učenje slepih in slabovidnih je zato izziv, saj zahteva polno angažiranost in inovativni pristop. Tiflopedagog mora dobro poznati učenca, njegove zaznavne in učne sposobnosti. Prav pa je, da je tudi fleksibilen, inovativen ter aktualen.

V institucijah, kjer se že več kot 80 let uspešno izobražujejo slepi in slabovidni, je nakopičenega veliko znanja, idej in inovacij. Integracija, kakršna pač je, je tu in čas je za inkluzivno šolo. Prav je, da se ta dragocena znanja in izkušnje prenesejo tudi v večinsko šolo. Vključitev slepih in slabovidnih učencev na večinsko šolo nikakor ni bavbav, ampak je lahko osvežitev za pedagoško prakso. Dejstvo pa je, da slepi in slabovidni učenci lahko osvajajo program večinske osnovne šole le, če se pri tem upoštevajo njihove specifične potrebe. Danes se tabuji o slepoti in o slepih rušijo. Pojavljajo pa se že nove nevarnosti, ki hote ali nehote izločajo šibkejše. Tiste same po sebi umevne solidarnosti ni več.

V ospredju je boj za prostor pod soncem. Tudi slepi so lahko v tem boju uspešni, le dobro se morajo oborožiti. Ta orožja pa so znanje, specialni pripomočki in učila ter družba, ki je pripravljena na inkluzijo ljudi s posebnimi potrebami.

 

Kaj moramo upoštevati pri izdelavi tipnih prikazov za slepega učenca?

Pri izdelavi oziroma izboru replike, tipne slike, tipnega zemljevida ali grafičnega prikaza za slepega učenca moramo upoštevati kar nekaj dejstev in zahtev:

 

Namen in ciljni uporabnik: pomembno je, pri katerem učnem predmetu in v katerem razredu se bo tipni prikaz uporabljal. Upoštevati pa moramo tudi individualne zahteve učenca, na primer, ali bo uporabnik učenec, ki je praktično slep.

 Način izvedbe oziroma v kakšni tipni tehniki bo narejen tipni prikaz: mogoče jih je izdelati v nekaj različnih tipnih tehnikah. Nekatere tehnike so zelo enostavne in jih lahko izdelamo sami, druge pa so kompleksne in zahtevajo obrtniško izdelavo prikaza.

 

Obseg prikaza ne sme biti ne premajhen, ne prevelik. Večji prostorski prikazi so za slepega uporabnika problematični, saj na njem težje najde oporne točke in se težje orientira. Veliki naj bodo le toliko, kolikor lahko učenec še zaobjame z dlanmi oziroma si še lahko ogleda od blizu, to je približno 50 cm x 30 cm. Če je to tipni načrt mesta, ki ga sestavlja več listov, naj se robovi prekrivajo.

 

Gostota informacij na tipnih prostorskih prikazih mora biti manjša oziroma generalizirana.

Dodatna oprema: tipno sliko lahko dodatno opremimo z zvokom, jo grafično intenzivno obarvamo, možna pa je še drugačna dodatna opremljenost.

Tipni prag je lahko pri posameznih učencih zelo različen in to moramo upoštevati. S pojmom tipni prag označujemo najmanjši presledek med posameznimi tipnimi znaki, pri katerem človek lahko še pravilno razbere tipno informacijo. Med posameznimi tipnimi znaki v informaciji mora biti namreč toliko prostora, da jih z blazinico na prstu lahko zazna kot posamezne znake in ne kot večjo izbočeno celoto. Večina ljudi lahko normalno razbira tipne znake, če je med njimi razmik, kakršen je med posameznimi pikami v normalno veliki Braillevi celici. Zato tipni znaki ne smejo biti gostejši in informacije ne manjše od Brailleve celice. Se pa z vajo tipna zaznava lahko še izboljša.

 

Čutni prag za tip je najmanjša jakost tipnega dražljaja, ki jo človek še zazna z določenim delom telesa. Za slepega je pomemben predvsem čutni prag njegovih prstnih blazinic. Čutni prag moramo upoštevati pri izbiri velikosti posameznega tipnega znaka, na primer Brailleve pike. Glede na starost učencev, izkušnje in njihove individualne zmožnosti zaznave se spreminja tudi čutni prag.

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: