KARANTANIJA

februar 4, 2010

 

 

 (dramatizirana uprizoritev)

  Uvod

 V 8. stoletju je bila Karantanija trdna in močna državna organizacija.

V stoletni zgodovini svobodne Karantanije se je v zgodovinskem spominu ohranilo demokratično potrjevanje karantanskih knezov.

V uprizoritvi je prikazano vsakdanje življenje Karantancev in obred potrjevanja kneza pod Krnskim gradom.

Živ je spomin na potrjevanje knezov pod Krnskim gradom, na Gosposvetskem polju, ko je kmet volil oblast, ko je kmet potrjeval oblast.

Demokracija je luč, ki ne ugasne, demokracija je slovenska zavest.

Prisluhnimo zato spominu slovenske zgodovine!

  1.     dejanje –  Karantanska vas

 Osebe: Radovan, Jelenko, župan, sel, vaščani.

Prizorišče: Karantanska vas, v kateri so še starci, žene in otroci. V srcih ljudi je tesnoba in pričakovanje vesti o bojih z Obri.

Slika 1: Karantanska vas

V ospredju dogajanja je Radovan – star bojevnik, ki je oslepel v bojih z Obri, in njegov nečak radovedni Jelenko.

Radovan modruje in radovednemu Jelenku pripoveduje o svoji usodi.

 

Radovan: Ja, ja. Daleč, daleč so že tiste pomladi, ko so naši predniki prišli med te gore in rodovitna polja. Oh, ko bi lahko vsaj še enkrat videl te prelestne lepote, spremljal tok reke in prešteval zvezde z nebes. Kratko umolkne in nadaljuje… A kje je Jelenko?

Po logih teka, kot žrebe in trosi smeh v pomladi tej.

Jelenko! Zateglo pokliče.

Jelenko:    Tu sem, ded Radovan. Takoj pridem.

Jelenko ves upehan priteče k dedu. Kaj je, ded Radovan? Zakaj me kličeš?

Radovan: Odvedi me pod veliko lipo na klancu za vasjo. Prej, dokler sem še imel oči, sem pogosto sedel v njeni senci. Danes  se  mi je zopet  zahotelo tja. Sam pa ne morem. Vodi me torej, Jelenko!

Jelenko: Rad te povedem, kamor hočeš, ded Radovan. Pa pojdiva torej. Tam   bom sedel k tebi, ti pa mi boš kaj povedal.

Prideta do lipe.

Radovan: Tako, Jelenko, sedaj pa le pojdi. Tu sem lahko tudi sam. Ne bom se dolgočasil, sedel bom v senci in prisluškoval glasovom porajajoče se pomladi.

Jelenko: Ne, ne. Pri tebi bom ostal, ti pa mi kaj povej.

Radovan: Kaj naj ti povem? Pripovedko o rojenicah in sojenicah, o škratih in volkodlakih, o sedmeroglavem zmaju?

Jelenko:    Ne, ne. O vsem tem sem že slišal. Povej mi raje kaj o svojih junaštvih, o bojih, o tem, kako si izgubil oči.

Radovan: O svoji nesreči  ne govorim rad. Spomin nanjo je preveč bridek.

Jelenko: Vem, ded Radovan. Vseeno bi rad slišal prav o tem.

Radovan: Naj ti bo, Jelenko.

Bilo je pred davnimi pomladmi, ko smo se pod vodstvom junaškega kneza Sama uprli Obrom.

Jelenko: Zakaj ste se uprli Obrom?

Radovan: Silili so nas, da se za njih bojujemo. Jemali so nam prostost. Pleniti so začeli tudi naša selišča, koče in polja. Vodili so naše ljudi v sužnost, kradli žito in živino. Obrski nasilnosti pa so se uprli tudi drugi Slovani – Čehi, Moravani. Bili so se hudi boji. Karantanci nismo dopustili, da nam ukazuje krivogledi Kagan.

Naj ga Morana pobere! Saj imamo svojega kneza.

Jelenko: Kako pa si izgubil oči, ded Radovan?

Radovan: S trumo vojščakov sem zasledoval Obre ob veliki reki. Obri pa so nam pripravili zasedo. Presenetili so nas na takem kraju, da se nismo mogli uspešno postaviti v bran niti se izmuzniti iz zasede. V hipu so nas razkropili, polovico pobili, polovico pa zajeli. Tudi jaz sem padel v ujetništvo. Obri me namenoma niso pobili do smrti. Drugi dan so nas preživele odpeljali pred poveljnika Obrov – Bojana.

Pozdravljen, poveljnik Karantancev. Hoteli ste nas v past, a ste sami padli vanjo. Ne  bom  ti  vzel življenja, le oči ti bom velel iztakniti. To je moja sodba!

Tako in podobno me je zasramoval in nazadnje velel, naj me oslepe. Njegovi vojščaki so me odvedli do ognja in mi z razbeljeno puščico iztaknili oči.

Jelenko: O joj, to si trpel, ded! In tako je bilo potem?

Radovan: Obri so nekemu mojemu vojščaku odsekali desnico v zapestju in mu ukazali, naj me odvede k našim. Tako je bilo, Jelenko!

Jelenko: Ded, maščeval te bom!

Radovan: Ne bodi zaletav, Jelenko. Ko odrasteš, boš tudi ti  vojščak. Takrat boš sam občutil, kako krut je boj.

V selišče priteče sel.

Sel: Karantanci, Karantanci! Hej, ljudje, ali čujete? Zgodilo se je najhujše! Zberejo se ljudje, ki v napetem pričakovanju pričakujejo novic.

Župan: Kaj se je zgodilo, sel? Kakšno vest prinašaš? Kako je bilo v boju z Obri?

Vaščani: Daj, povej že!

Sel: Naj trešči grom iz oblakov, naj zadone sirene iz tisočerih grl. O Morana, zakaj nam nisi prizanesla! Knez je pogibel in z njim truma rojakov.

Vaščani: Knez???

Sel: Veča na Krnskem gradu že zaseda, da izberejo novega kneza, ki povede nove trume Karantancev nad Obre in povrne izgubljena selišča.

Vaščani: Kdo neki bo knez?

Župan: Pojdem na Krnski grad, da bo veča kosezov, županov in veljakov odločila, kdo bode novi knez vseh Karantancev.

Vaščani: Pojdi že!

Vaščani se vračajo na domove in se spotoma pogovarjajo. Radovan in Jelenko se napotita pod vaško lipo, kjer se o pretresljivem dogodku še naprej pogovarjata.

Jelenko: Kdo bo novi knez?

Radovan: To bo na Gosposvetskem polju odločilo ljudstvo. Veča bo novega kneza samo predlagala, vsi svobodni Karantanci pa ga bodo na knežjem kamnu potrdili in izvolili za kneza. Tudi midva bova šla tja.

Pojdi, Jelenko, greva se pripravit za dolgo pot na Gosposvetsko polje.

Jelenko: Da, greva, ded. Komaj čakam, da vidim obred potrjevanja karantanskih knezov!

Konec prvega dejanja

 

2. dejanje – Svobodna Karantanija

Osebe: Radovan, Jelenko, Čedomir, knez,

spremljevalca kneza, ljudstvo

 

Prizorišče: Gosposvetsko polje, na katerem stoji knežji kamen. Ob njem se zbirajo trume Karantancev, ki se pripravljajo na potrditev kneza. V ozadju se vidi Krnski grad.

Jelenko in Radovan prihajata na prizorišče.

   Slika2: Ustoličevanje na knežjem kamnu

 Jelenko: Že vidim kneza, ki sedi na knežjem kamnu.

Radovan: O ne, Jelenko, to ni knez, ampak kmet Čedomir iz Blažnje vasi. On bo predal oblast v imenu ljudstva. Seveda šele po obredu. Pojdiva bliže in si oglejva potrditev kneza.

Kmet Čedomir sedi na kamnu in gleda proti Krnskemu gradu v pričakovanju prihoda bodočega kneza.

Čedomir: Glejte, knez že prihaja. Dvignimo glas, Karantanci!

Ljudstvo poje slavnostno pesem:

 

Tu volimo si kneza;

kmet sam mu daje oblast.

Narod ta iz sebe mu izroča,

moč žezla in krone v čast.

 

Medtem knez s spremstvom pride do knežjega kamna ter se ustavi pred Čedomirjem, ki sedi na njem.

Čedomir: Kdo je, ki prihaja med nas?

Ljudstvo: Deželni knez!

Čedomir: Ali je pravičen sodnik?

Ljudstvo: Je in vedno bo!

Čedomir: Ali je svobodnega rodu?

Ljudstvo: Je in bo!

Čedomir: Ali mu je mar blagor ljudstva in domovine?

Ljudstvo: Vselej in ob vsakem času!

Čedomir: S kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža?

Ljudstvo: Dal ti bo 60 denarjev, marogastega bika in marogasto kobilo. Tvoja hiša pa bo prosta dajatev.

Čedomir:   Če je tako, naj Valuk sprejme čast deželnega kneza.

Nato Čedomir rahlo udari kneza po licu in ga tako opomni, da bo dober in pravičen sodnik.

Čedomir: Opominjam te, knez, da boš pravičen sodnik!

Čedomir zapusti kamen in se pridruži ljudstvu.

Spremljevalci Valuka peljejo trikrat okrog kamna. Medtem ljudstvo poje slavnostno pesem:

Tu volimo si kneza,

kmet sam mu daje oblast.

Narod ta iz sebe mu izroča,

moč žezla in krone v čast!

Knez Valuk sede na knežji kamen.

Valuku se približa Čedomir in mu  da piti studenčnico iz vrča.

Knez Valuk popije vodo in se zahvali.

Nato visoko dvigne meč.

Valuk: Prisegam, da bom deželo varoval in da bom pravično sodil v blagor ljudstva in dežele.

Z mečem zamahne na vse štiri strani neba.

Ljudstvo: Tako bodi, knez! Opominjamo te, knez!

Ljudstvo se razhaja.

Novi knez Valuk se s spremstvom napoti na Krnski grad.

Na prizorišču ostaneta sama Radovan in Jelenko.

Radovan: Vidiš, Jelenko, tako svobodni Karantanci volimo svojega kneza. Oblast mora biti v službi ljudstva, tako bo dežela Karantanija še naprej trdna in se bo lahko uprla vsakemu sovražniku, pa tudi Obrom, ki nam prizadevajo toliko gorja.

Jelenko: Naj živi Karantanija in njeni junaki!

Naj ji Vesna cveti še mnogo dni!

Radovan: Tako bodi.

Greva domov. Domači že težko čakajo vesti o novem knezu.

Radovan in Jelenko se odpravita proti domu.

Na prizorišču ostane le priča karantanske neodvisnosti – knežji kamen.

 »Konec«

 

 

E p i l o g

      Karantanija – prva slovenska država, izgubila samostojnost v 9. stoletju, ko

     je prešla pod nadoblast Frankov. A studenec skrite svobode je žuborel naprej

     vse do 90-ih let, ko prerasel je v mogočen tok svobode spet.

Varujmo njegovo čistost za prihodnje rodove in za naš ponos!

Slovenija – ostani svobodna v združeni Evropi!

 Preteklost naša je kot studenec,

ki žubori skozi čas.

Preteklost naša je ponos,

ki iz temin budi spomin.

Daleč sega spomin – naših korenin.

Karantanija, Gosposvetsko polje,

zibelka slovenske svobode.

Izročilo svobodne Karantanije je še danes živo v zavesti slovenskega naroda.

  Spremna beseda

 Dramska uprizoritev igrice Svobodna Karantanija je nastala v šolskem letu 1989/90.V želji, da popestrimo pouk zgodovine, smo z učenci uresničili projekt dramatizirane uprizoritve na osnovi zgodovinskih dejstev.

Z veliko zavzetostjo in zanosom učencev takratnega 6. razreda je bila igrica prvič uprizorjena in posneta na video že spomladi 1990.

Vesel sem, da studenec karantanske neodvisnosti žubori in nas krepi v svobodni in neodvisni Sloveniji.

                                                                                               Roman Brvar

  V i r i :

–  Cankarjeva založba, Zgodovina Slovencev od začetkov do danes

–  Oskar Hudales, Karantanija

–  Prežihov Voranc, Gosposvetsko polje

Advertisements

Kras!

februar 1, 2010

Kras je osmislil kraki svet pri nas in po svetu!

Prav naš klasični kras, je osmislil kras po širnem svetu. Dal mu je identiteto in zgovorno prepoznavnost. Kako domače se lahko počuti slovenski krasoslovec na Moravskem, v južni Kitajski ali na Jukatanu, ko raziskuje jame, odkriva brezna, spoznava doline (vrtače) in druge znane oblike zakrasevanja. Zavedanje o krasu, o njegovih posebnostih, je prav s slovenskega matičnega  Krasa in s slovensko terminologijo spoznala svetovna javnost in stroka. V svetovni strokovni literaturi se tako uveljavi ime kras in številni kraški izrazi z našega matičnega krasa. Oglejmo si nekaj primerov poimenovanja: kras, jama, ponor, dolina, polje, ponikva itd. Tu, v kraški terminologiji, smo lahko najbolj prepoznavni.

Kako blagozveneča so slovenska poimenovanja kraških oblik in pojavov v jezikih sveta.

Pa se zavedamo tega?

Ali bomo v svoji nečimrnosti in v zatohlosti ozkih interesov dopustili, da se s krasom kitijo oni drugi?

To bi bil greh in zanikanje pionirskega dela naših kraških raziskovalcev, ki so predstavili svetu neizmerne lepote in zanimivosti našega, matičnega krasa. S Krasom se lahko Slovenci še bolj identificiramo v Evropi in svetu.

Evropski raziskovalni kraški center

Podprimo idejo o «Evropskem raziskovalnem kraškem centru« na kraških tleh Slovenije. Prav tako je zanimiva tudi pobuda o Evropskem kraškem muzeju, čeprav je v prenesenem smislu kraški muzej že tu, na kraških tleh Slovenije v vsej svoji veličini in naravni danosti.

Kje pa je lahko ta kraj, kjer bi postavili – »Evropski raziskovalni kraški center«?

Kraški svet  Slovenije je resnično velik, zato to, naj ne bi bila težava. Kras pa ni samo narava, so tudi ljudje, zato je prav, da je ta center v že obstoječem naselju. S tem se izognemo novi rani v občutljivem kraškem svetu. Prav je, da k ideji pristopamo z odgovornostjo in primernim odnosom do tega dela naše prelepe domovine.

Kras skozi čas

Naš matični Kras, je v svoji zgodovini doživljal že mnogo pretresov in nesreč.

A vedno je preživel in na novo vzcvetel. Kako neskončno je Kras prizadejala nebrzdana sečnja gozdov. Takrat se je narava maščevala z golim krasom. A rane so se s pridnostjo Kraševcev in trdožive narave zacelile. Tudi gradnja železnice je od kraškega sveta terjala ognjeni davek in zaradi gostejše poselitve ljudi tudi večjo obremenitev okolja. Še posebno krvav pa je  bil davek nesmiselnih vojn. Za njimi so ostale grde brazgotine v naravi in ljudeh.

A brazgotine so se s časom le nekoliko zgladile.

 

Kras je vrednota, ki jo lahko z neodgovornimi posegi zapravimo!

Se zavedamo, kakšno bogastvo je naš kraški svet, kjer potekajo neprekinjeno številni procesi in nove stvaritve. Tu lahko človek začuti moč stvarstva narave in svojo nebogljenost. Zato je prav, da sprejme pravila igre, ki jih narekuje narava. 

Ali ne vemo, da kraško podzemlje še vedno skriva največje količine neoporečne pitne vode v Sloveniji. Ta dragocena voda, ki se je tu zbirala tisoče let, je lahko  z nesmotrnimi posegi v naravo v trenutku uničena.

Kraški svet Slovenije potrebuje dolgoročno strategijo razvoja, takojšno celovito zakonsko  zaščito okolja in permanentno razreševanje perečih problemov prebivalstva. To pa so:

– oskrba z vodo,

– urejeno ravnanje z komunalnimi odpadki in odplakami,

– prestrukturiranje dejavnosti, ki obremenjujejo to krhko okolje itd..

Strategija razvoja pa bo lahko uspešna le, če bodo presežene meje občin, na novo nastalih pokrajin in regij.

Čezmejno sodelovanje ni odprti lov na slovenski Kras in pozidava kraških vasi z novogradnjami, ampak sodelovanje za trajnostni razvoj Krasa, kot neprecenljive naravne in kulturne dediščine.

Kako kras ohranjati in hkrati živeti z njim?

O tem nas lahko veliko naučijo pristni Kraševci, Notranjci, Dolenci, Kočevci ali  Belokranjci. Problemi obremenjevanja kraškega okolja, so se začeli z vdorom industrije (onesnaženje reke Reke, reke Krupe, Rinže), s prometom in priseljevanjem. Nedopustno pa je bilo tudi to, da so številna brezna oskrunili (grobnice) in degradirali v smetišča. Kako strašne so bile te zablode in zmote.

Boleče rane so krasu prizadejale tudi avtoceste. Le te pa so idealne, da na kras pripeljejo še industrijo in obrt. Kako naj potem še upamo, da bomo zanamcem ohranili bisere kraških danosti naše lepe Slovenije.

Zakaj je to tudi »naš« odnos. Zato, ker ne povzdignemo glasu. Zato, ker ne ozaveščamo in ne izobražujemo tistih, ki odločajo. Ker ne povemo kaj mislimo.

Lahko je rušiti krhko naravno ravnovesje, a težko je popravljati napake.

Toda žal še vedno se najdejo ljudje, ki kraški svet obravnavajo samo ekonomsko, brez kančka spoštovanja in odnosa do dragocenega in krhkega življenjskega okolja. Prav je, da se tudi kraški svet ekonomsko razvija in daje možnost zaslužka ljudem, ki tu živijo. Toda vsak poseg v kraški svet mora biti premišljen in opravičljiv. Slabo pa je, če je kraški svet na razpolago le kot prostor, ki ga je potrebno pozidati, izrabiti in si ga podrediti.

Kako daljnosežno zaščititi kras?

Rešitev je kot na dlani. Potrebujemo najvišji zaščitni zakon o krasu na vsem slovenskem ozemlju. Potrebujemo Kraški narodni park, ki se bo po velikosti in vsebini kosal s Triglavskim narodnim parkom. To smo dolžni storiti pokrajini Kras med Vipavsko dolino in Tržaškim zalivom ter slovenskemu kraškemu svetu kot celoti. To zaslužijo ljudje, ki so s svojim delom soustvarjali današnjo kulturno podobo kraškega sveta na vsem slovenskem narodnem ozemlju. Ni nujno, da bi bil Kraški narodni park zakrožen v enem kosu, lahko ga sestavlja več vsebinskih večjih ali manjših delov, ki so zavarovani na nivoju narodnega parka. Podlaga za Vseslovenski kraški park je lahko Natura 2000 (za kraški del), regijski in krajinski parki, izjemne stvaritve ter značilna kraška kulturna krajina.

Odločitev o narodnem parku in njegova vsebinska realizacija je nujna, saj je naš kraški svet z vsakim dnem bolj ogrožen in ranljiv.

Predstavljam nekaj vsebinskih sklopov iz zakladnice kraških danosti na ozemlju Slovenije, ki bi jih morali še posebno zaščititi z zakonom oz. jih vključili v

Kraški narodni park.  

–    Zaščita in predstavitev izjemnih površinskih geomorfoloških kraških pojavov in oblik: udornih dolin, koliševk, ponorov, kraških polj, presihajočih jezer, kraških planot, brezna, škrapel, žlebičev itd.,

–    Zaščita in predstavitev podzemeljski geomorfoloških kraških oblik in pojavov (življenje v kraškem podzemlju, kraške jame in kapniške oblike).

–    Zaščita kraških voda: rek ponikalnic, presihajočih jezer, kraških izvirov, vodnih jam, podzemeljskih jezer itd.

–    Zaščita kraške flore in favne: gozdovi, pragozdovi itd. Zaščita avtohtonih živalskih vrst

–    Zaščita in predstavitev arheoloških najdišč, ostankov rimskega limesa, Mitreja, zgodovinskih utrdb (Hrušica), gradov, spomenikov, spominskih obeležij pa tudi ostankov mogočne Rupnikove obrambne črte.

–   Ohranitev kulturne kraške krajine: kraške hiše, kraških naselij, kraške arhitekture, ohranitev kalov in vodnjakov. Zaščita vinogradništva, kulturnih teras, vinskih kleti, tipične kraške živinoreje itd.

–    Zaščita konjev lipicancev, avtohtonih kraških pasem (kraški ovčar, kraško sivo govedo itd.).

–    Predstavitev kameninske zgradbe in naravnih procesov zakrasevanja: erozija, korozija, preperevanje, nastajanje sige, itd.

–   Zaščita in predstavitev kraškega roba, udornih dolin, koliševk, ponorov, recentnega krasa (v osrednji Sloveniji), belokranjskega kraškega ravnika itd.

Na celovito predstavitev kraškega sveta pa se navezuje še:

–    zgodovinsko izročilo jantarske poti, prisotnosti Ilirov Keltov in

Rimljanov,  jamborske ceste, izročilo furmanov, solne poti, ledenic itd.

–    Predstavitev in značilnosti bloškega smučanje (drsanja), izdelovanje suhe

robe, kamnoseštva, lončarstva itd.

–   Celovita turistična ponudba za celotni slovenski kraški svet. Turistična dostopnost  zanimivosti kraških oblik in pojavov.

–   Celovita predstavitev z UNESCO-m zaščitenih Škocjanskih jam.

–   Celovita predstavitev kraških mest in naselij.

–   Vzpodbujanje in svetovanje o ekološki pridelavi hrane, ohranjanje tipične kraške kuhinje in odpiranju turistični kmetij,

–   Ustanavljanje raziskovalnih in izobraževalnih centrov krasa (vključitev v programe Primorske univerze in Novogoriške univerze.

Primer: vrednotenje posledic onesnaževanja, proučevanje podnebnih posebnosti krasa (Burja), mikro-inverzije (kraška polja, koliševke), vplivi Mediterana in Alp. Prav tako pa tudi vplivi podnebja na rastje ter na življenje ljudi. Vplivi človeka in posledice.

–         Sodobnost: pesniška Vilenica, učne poti, opazovalnice, Kraška ohcet, Bloški teki, viteški dnevi, furmanski praznik, dnevi terana, osmice, dnevi Postojnske jame, pustovanje itd.

Zaspani kraški princi in princese

Morda je kar prav, da kraške prince in princese zbudimo šele takrat, ko bomo na njihovo celovito predstavitev pripravljeni in dovolj izobraženi. Le tako bodo lahko zasijali v vsej svoji prvobitni lepoti. Nekateri poizkusi oživitve kraških princev in princes, so se klavrno končali. Zgovorni so primeri mašenja požiralnikov na Cerkniškem presihajočem jezeru, pozidava Rakovega Škocjana, betonski poseg v Planinsko jamo, zanemarjanje Ljubljanice (od izvira do izliva v Savo), strupeni izpusti v reko Reko in reko Krupo.

Kaj pa kraška arhitektura? Kdaj bo v vsem svojem sijaju vzcvetel Štanjel, Branik, Križ ali Krkavče. Kraška arhitektura bi morala biti tudi danes ZAKON. Pa se to vidi v novogradnjah?

Kako dobra promocija slovenske prepoznavnosti v svetu je lahko naš kraški svet, ki je izjemen dragulj na ogrlici slovenskih lepot. Njegova tržna znamka je za Slovenijo dragocena. Le kje se še lahko tako pristno čuti in občuti Slovenijo. Evropa in svet naj spoznavata in proučujeta kras tu, na naših tleh.

Na matičnem krasu se je začelo razvijati krasoslovje – znanost in vedenje o krasu. Prav o njem pa slovenski krasoslovci veliko vedo.

Slovenski kraški svet je kot božje stvarjenje. Toliko prvobitne lepote, na tako majhnem prostoru ne najdemo nikjer v svetu. Kras ni samo kamnita pokrajina, ampak  tudi presenetljivo pestra in živa narava. Žal današnji čas z vsemi sodobnimi novotarijami kraškemu svetu ni naklonjen. To se odraža tudi pri odnosu do nekaterih kraških biserov in kraškega sveta, kot celote. Ni lipicancev brez Lipice prav tako Kras ni prepoznan brez stvaritev človeka. To pa so tipična kraška arhitektura, kraška naselja, »pozabljeni« vodni kali ali načrtno vzrejeno sivo kraško govedo.

Pa bomo dopustili, da z nerazumnimi posegi v naravo, razvrednotimo ta čudoviti kras z dragocenimi naravnimi biseri in izjemnimi stvaritvami ljudi?

Recimo krasu KRAS in nikar ne dopustimo, da nam drugi pripovedujejo o našem krasu!