DOTIK ZNANJA

Dotik znanja

Za uspešno vključevanje slepih in slabovidnih v večinske šole niso dovolj samo teoretična izhodišča, temveč  uresničevanje le-teh v praksi. To pa niti slučajno ne more biti omejeno samo na izvajanje specialno-pedagoške pomoči s strani tiflopedagogov, temveč mora biti v projekt dejavno vključen celoten strokovni tim večinske šole, na katero prihaja slep ali slaboviden učenec. Inkluzija bo tako uspešna le, če bodo upoštevani vsi ključni strokovni, izobrazbeni, osebnostni in socialni kriteriji, ki so nedeljivi v celoti integriranega izobraževanja posameznika.

Roman Brvar

Knjiga Dotik znanja s podnaslovom Slepi in slabovidni učenci v inkluzivni šoli, je aktualna in dobra informacija za učitelje, v inkluzivni šoli. Prepričan sem, da lahko projekt inkluzije polno zaživi le, če bodo med seboj sodelovali vsi udeleženci vključitve, starši, večinska šola in Zavod. Izjemno pomembno pa je tudi pravilno informirano in ozaveščeno okolje, kjer poteka vzajemen proces prilagajanja okolja in posameznika. Slepi ali slabovidni učenec ne sme biti breme za šolo. To pa se lahko zgodi, če na vključitev niso pripravljeni vsi udeleženci: šola kot celota in vsi učitelji v njej, slepi oziroma slabovidni učenec in njegovi videči sošolci pa tudi starši.

 

Inkluzija pomeni vključitev učenca s posebnimi potrebami v sredino, kjer je doma, kjer je njegova družina in prijatelji. Inkluzija ima v primerjavi z segregiranimi oblikami izobraževanja vsekakor prednost, toda le v pogojih, da je slepi oz. slabovidni učenec enakovreden osebek v razredu in v okolju, kjer živi, da ima možnost in pogoje pri uresničevanju svojih specifičnih potreb. Inkluzija nikakor ni nekaj, česar bi se morali bati, ampak je lahko osvežitev za pedagoško prakso. Upravičen  je lahko strah učitelja pred neznanimi zahtevami

S spoštovanjem; Roman Brvar – tiflopedagog

Mnenja in kritike

Kot biser v školjki

Med knjigami, ki so bile izdane lani, vsekakor ne moremo prezreti odlične knjige Romana Brvarja, učitelja zgodovine in zemljepisa in izvrstnega poznavalca poučevanja slepih in slabovidnih. Knjiga (izdala jo je založba Modrijan) se ponuja kot biser v školjki, saj je tovrstne literature kljub gostoti besed in razprav o inkluziji slepih in slabovidnih otrok pri nas bore malo.

Avtor na 152 straneh zajame bistvo specialne didaktike in metodike poučevanja v razredu, v katerem je slep in slaboviden učenec. Priročnik, kot Dotik znanja poimenuje avtor, razdeli na večji poglavji, in sicer Na poti k inkluziji in Iz prakse. V prvem delu preprosto in metodično prikaže potrebne korake, ki jih šola naredi, preden slep ali slaboviden vstopi vanjo, in seveda vse korake, ki jih izvaja, ko je učence v šolo že vključen. Spregovori o učinkovitosti komunikacije med učiteljem in slepim ali slabovidnim učencem, prilagoditvah, nazornosti razlage in motivaciji učenca ter poudari pomen in vlogo računalnika, ki jo ima za slepega ali slabovidnega učenca pri pouku in učenju za šolo. Posebej so zanimivi strokovni pogledi in napotki praktičnih oblik dela v razredu, priprave in izpeljave ekskurzij, obiskov muzeja in podobno.
Drugi del priročnika pisec usmeri v razlago didaktičnih in metodičnih pristopov k poučevanju zgodovine in geografije. Izrazito pregledno in razumljivo prikaže, kako je mogoče približati in omogočiti ustrezno usvajanje znanja iz omenjenih predmetov. Pri tem je pomembno, da je vrsta strategij poučevanja takšnih, ki jih učitelji vsakodnevno uporabljajo pri svojem dnevu, z Brvarjevimi napoki pa jih učinkovito prilagodijo za delo v razredu, v katerem je slep ali slaboviden učenec.

Knjiga je izrazito praktičen in na profesionalnih izkušnjah temelječ prispevek, ki bo prav vsakemu učitelju, ki v svoj razred pričakuje slepega ali slabovidnega učenca ali pa ga že poučuje, v veliko pomoč in oporo. Zanimiva je tudi za svetovalne delavce, spremljevalce slepih učencev, ravnatelje, specialne pedagoge, psihologe, knjižničarje in starše. Ta široka namembnost je še posebej spodbujena z dejstvom, da sta metodika in didaktika poučevanja v inkluzivnem razredu s slepim ali slabovidnim učencem še vedno veliko premalo poznana, to pa ima lahko veliko negativnih posledic tako za posameznike kot za sodobno družbo. Dotik znanja naj se dotakne vsakega izmed nas.

Izr. Prof. dr. DARJA KOBAL GRUM

Oddelek za psihologijo

Filozofska fakulteta

Univerza v Ljubljani

Objavljeno v Šolskih razgledih, št. 6, 2011

»Prižgi luč, namesto da se pritožuješ nad temo.«

To je vodilo Brvarjeve knjige z naslovom: Dotik znanja.

Teh nekaj besed veliko pove. Učitelji v rednih osnovnih šolah so se po Salamanški deklaraciji leta 2000 znašli večidel na suhem. V njihovih razredih so se nenadoma pojavili učenci s posebnimi potrebami, za katere pa učitelji niso imeli nobenih posebnih znanj. Tiflomobilna služba Zavoda za slepo in slabovidno mladino, ki je bila primorana brez kakšnih koli sredstev s strani države nuditi pomoč integriranim učencem, dijakom in njihovim učiteljem/profesorjem, je bila na terenu brez prestanka. Marsikdaj je en mobilni tiflopedagog delal za dva človeka ali celo več. Učiteljem smo na začetku lahko ponudili le lastno znanje in izkušnje, kar vsekakor ni bilo malo, tovrstne literature pa je bilo le za vzorec. Zato je bila prva Brvarjeva knjiga Geografija nekoliko drugače pri učiteljih v integraciji zelo toplo sprejeta. Na videz sicer pokriva le področje geografije, vendar v svojem bogatem splošnem teoretičnem delu prinaša pomoč pravzaprav vsem učiteljem ne glede na predmet poučevanja.

Druga knjiga Romana Brvarja je nadgradnja prve. Prav tako kot prva izhaja iz prakse, s tem da je dosledno podprta s teorijo. Oboje je pomembno: teorija osmišlja pojave, praksa pa jih naredi uporabne. Menim, da je učitelju v integraciji najbolj pomembno, KAKO naj kaj naredi, da bo omogočil slepemu ali slabovidnemu učencu doseči določen cilj.

Brvarjeva knjiga je razdeljena na dva dela: Na poti k inkluziji in Iz prakse za prakso. V prvih poglavjih nam da nekaj še kako dragocenih  napotkov, kako naj se šola in učitelji pripravijo na učenca z motnjo vida, izčrpno razloži, kako naj si učitelj pravilno pripravi pripomočke, ki mu bodo pri pouku v pomoč, ponudi nekaj izvirnih sugestij, kako motivirati učenca, razloži uporabo računalnika za slepe in slabovidne učence, nato pa približa nekaj praktičnih oblik dela v razredu, prav posebej ekskurzijo, ki omogoča neposredno opazovanje in zaznavanje. V drugem delu pa pisec nesebično deli z bralcem izjemno bogastvo izkušenj, ki si jih je pridobil v svojem dolgem in inovativnem delu s slepo in slabovidno mladino – od priprav na učno uro, anket, popotnih kvizov do igranja zgodovinskih vlog po njegovih avtorskih priredbah. In na koncu še darilo: avtorjevi spomini na otroštvo.

Vse, kar predlaga Brvar, pa je še kako uporabno tudi za polnočutnega učenca in mu lahko izjemno popestri pouk.

Posebna dragocenost so fotografije, ki pomagajo učitelju pri pouku. Gre za nazornost, ki jo ima avtor za prvo vodilo pri pouku slepih in slabovidnih učencev:  tudi učitelju je precej lažje, če mu stvar neposredno predočimo, ne pa le abstraktno opisujemo.

Gospod Brvar je do svoje upokojitve učil geografijo in zgodovino v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. V svojem bogatem opusu je poleg nazornih dramatizacij za pomoč pri pouku, člankov, pisnega materiala, tipnih map za pomoč pri pouku določenih šolskih predmetov, maket …, iznašel že toliko povsem originalnih pripomočkov, da mu moramo priznati prvenstvo ne samo v domovini, pač pa tudi izjemno vlogo v tujini.

Dr. Aksinja Kermauner, profesorica likovne umetnosti, tiflopedagoginja

Iz prakse

Navajam še del maila, ki mi ga je poslala kolegica Tatjana Kordiš, urednica knjige Dotik znanja:

»Ampak naj ti ob tej priložnosti sporočim, da me je pred nekaj dnevi poklicala Ivica Kotnik (nekdaj Repatec) iz Radelj. Zdaj je predsednica Društva slepih Maribor. Je povedala, da so imeli sestanek s starši otrok, ki so vključeni v redne šole. Prišel je tudi Bobinski (op. bivši predsednik MDSS Maribor) in jim priporočal tisto skripto (OPTIC), ki so jo izdali v Zavodu. Starši so šli pa kar v zrak in mu dopovedovali, da obstaja mnogo boljša stvar – tvoja knjiga. da ta je pa res v redu

Založba

Knjiga Dotik znanja naj se dotakne vsakogar

V delu DOTIK ZNANJA, s podnaslovom Slepi in slabovidniučenci v inkluzivni šoli Roman Brvar predstavlja specialno didaktiko in metodiko poučevanja v razredu, v katerega je vključen slep ali slaboviden učenec. V letih poučevanja na Osnovni šoli Zavoda za slepo in slabovidno mladino je pridobil veliko posebnih znanj, praktičnih izkušenj in občutka za delo s slepimi in slabovidnimi učenci. “To je bogastvo, ki si ga ne morem kar prilastiti ali ga nekje odložiti,” pravi v uvodu in dodaja, da si želi, da bi vsa ta vedenja posredoval tudi tistim, ki učijo slepega ali slabovidnega učenca, dijaka ali študenta v večinski šoli skupaj z videčimi. Gradivo je nastajalo skozi večletno pedagoško prakso. Vključuje tudi odlomke referatov učencev, njihova likovna dela in učne pripomočke. Posebno težo imajo predstavljena učila, tipne tehnike in prikaz prilagajanja didaktičnih materialov za slepe in slabovidne učence.

Založba Modrijan

Delo učitelja slepih in slabovidnih, je že v osnovi inventivno.

Pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev je inventivnost (domiselnost), še toliko bolj do izraza. Ta način in pristop k pouku pa lahko pripelje do številnih inovacij in prilagoditev. Prav inovacije, ki so prilagojene tipni, slišni in zmanjšani vidni zaznavi, omogočajo slepem in slabovidnemu učencu ter učitelju uspešno delo v razredu. S procesom integracije je nujno da se vse te izkušnje, dognanja in uveljavljene inovacije, ki so skozi leta nastajala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, uporabi  tudi v inklutivni šoli.

Zaključek

Danes je v šolah vse več primerov dobre prakse, inovativnih projektov in aktivnih oblik učenja. Proces je vzajemen, saj si za napredek današnje šole ne prizadeva samo učitelj, ampak tudi učenci. Z inkluzijo pa je nastopil izziv, ki je lahko odličen preizkus, kaj današnja šola hoče in zmore. Vključitev slepih in slabovidnih učencev je lahko za sredino, kamor učenec prihaja, odličen inovativni projekt, ki lahko šoli, učencem in učiteljem veliko doprinese in omogoči učenje za življenje iz vsakodnevne prakse. Seveda je največji izziv pred učiteljem, ki mora vedeti, kako lahko uspešno pristopi, kakšne metode in oblike dela naj uporabi in seveda, kaj naj vzame v roke. Pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev je potrebno poiskati, si pridobiti, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. Za nekatere slabovidne učence je lahko v pomoč povečalo, za slepe pa je vsaka grafična informacija le pojem brez vrednosti. Zato učenje slepih in slabovidnih že v osnovi zahteva inovativni pristop v načrtovanju in podajanju snovi.

Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material.

Učencu, ki ne vidi, grafična slika ne pomeni nič, če učitelj ob sliki nima tudi konkretnega predmeta, materialnega vira, tipne slike, modela ali replike. Zato naj bo pouk v inkluzivnem razredu nazoren, da tudi slepi učenci razumejo, spoznajo ali ovrednotijo vsebine, ki jih predpisuje učni načrt.

Učitelj naj uporabiti tak pristop in način dela, ki pri slepih učencih vzbudi radovednost in interes za vse tisto, kar se nahaja preko zidu teme.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: