Geografija Nekoliko Drugače

 

 

 

 

 

 

 

Na sliki je model mostišča

Uvod

Poučevanje geografije v šoli, kjer so slepi in slabovidni učenci, je izziv in hkrati velika odgovornost. K slepemu ali slabovidnemu učencu nikakor ne moreš pristopiti samo po ustaljenih poteh obče geografske prakse. Potrebujemo pristop na osnovi tiflopedagogike. Namen te predstavitve je posredovanje metodično – didaktičnih izkušenj in spoznanj pri poučevanju geografije v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci. Izkušnje so sad večletnega dela s slepimi in slabovidnimi učenci in bodo lahko v pomoč tudi drugim učiteljem, predvsem tistim v redni šoli, ki imajo v razredu integriranega slepega ali slabovidnega učenca.

 

Kako slepi »vidijo«?

Beseda »videti« opredeljuje posebno obliko gledanja.Videti, slepemu označuje sprejemati svet s preostalimi čutili: voh, sluh, tip… Učenec, ki je oslepel kasneje in ima še ohranjene vidne predstave, veliko lažje prihaja do pravilnih predstav o prostoru in o odnosih v njem. Veliko težje pa je za tiste učence, ki so od rojstva slepi in nimajo nikakršnih vidnih predstav.Kako si prizadevati za nekaj, kar zate ne obstaja, česar si v zavesti ne predstavljaš in o čemer tudi ne sanjaš? Prav to je izziv za učitelja, ki mora pri učencu zbuditi interes za vse tisto, kar je preko zidu teme. Ko se naredi luknja v tem zidu, pa nastopi najlepši čas neskončnih zakaj-ev in zato-jev v veselje učencu in v zadovoljstvo učitelju.

Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. To so lahko taktilne slike, grafikoni, prilagojeni tipni zaznavi, modeli, tipne karte, načrti ali pa vsebinsko opremljena zvočno – tipna slika na računalniku. Za učence, ki imajo minimalni ostanek vida in so praktično slepi, uporabljamo razne obarvane tipne predloge, kot tudi primerno vizualno gradivo, ki je prilagojeno okrnjeni vidni zaznavi (generalizirano in grafično prilagojeno). Delo z maketo, modelom, reliefom je potrebeno takrat, ko je predmet opazovanja izven dosega rok, je prevelik ali  pa je to naravni pojav oz. proces.

 

Kako slepi prihajajo do pravilnih predstav?

Učenci s pomanjkanjem vida postopoma prihajajo do pravilnih predstav, saj dobijo le malo primernih povratnih informacij. Pri spoznavanju in opisovanju večjega objekta, naravne znamenitosti, geografskega pojava ali neke druge danosti v prostoru smo pozorni predvsem na naslednje:

·       Slepega učenca nikakor ne moremo prepustiti njegovi iznajdljivosti ali samostojnosti,  ampak mu moramo ponuditi roko in ga popeljati do objekta. Predmet opazovanja ali proučevanja mu obrazložimo posredno ali mu ga damo v roko.

·       Ob tem moramo primerjalno razložiti osnovne značilnosti opazovanega predmeta,  njegove razsežnosti in le tega postaviti v geografski prostor.

·       Ko opredeljujemo nek pojem, pojav ali proces, morajo biti navodila jasna in nedvoumna.

·       Razumevanje predmeta ali pojava bo jasnejše, če bomo slepemu učencu to razložili s primerno maketo, reliefom, ob zemljevidu ali to skicirali na pozitivno folijo na mestu opazovanja.

·       Ob tipni karti skupaj z učenci pripravimo načrt poti, vsebino in obseg dela, postavimo cilje ter nosilce za posamezne aktivnosti.

 

Kako slabovidni pridobivajo prostorske predstave?

Pri slabovidnih učencih je praviloma opazovanje daljše kot pri videčih. Oko potrebuje več časa, da se prilagodi na dražljaje iz okolja. Z vajo in izkušnjami se zaznavanje predmetov in barv izboljša. Tudi slabovidni učenci imajo skromne prostorske predstave, ker slabovidnost otežuje neposredno čutno zaznavanje, zato mora biti delo pri pouku geografije prilagojeno zaznavni sposobnosti posameznega učenca. Pri pripravi učnih lističev moramo biti pozorni na primerno povečavo grafičnega gradiva, na izbor kontrastnih barv, linij in vsebin, okleščenih vseh nebistvenih detajlov.

 

Kaj moramo upoštevati pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev?

  .           Slepi in slabovidni učenci imajo težave pri zaznavanju zunanjega sveta;

·      praktične izkušnje in njihove predstave o prostoru in zunanjem svetu so skromne, dostikrat nepopolne ali celo izkrivljene;

·       zaradi skromnih prostorskih predstav je tudi njihova orientacija v prostoru relativno slaba;

·       izrazite težave so pri zaznavanju razdalj, smeri oz. vzajemnega odnosa med predmeti;

·       omejeni so pri spremljanju dinamičnih procesov in pojavov in ne morejo opazovati zapletenih sprememb v naravi;

·       imajo težave pri posploševanju in sintezi pojmov;

·       slepota in slabovidnost v veliki meri omejuje celostno čutno zaznavo;

·       pri slabovidnih učencih je opazovanje daljše, oko potrebuje več časa, da se prilagodi na določene dražljaje;

·       slepota lahko oteži ali onemogoči doseganje ciljev, kar lahko pogojuje  psihološke probleme  npr. notranje nezadovoljstvo in napetost.

Učitelj mora dobro poznati učenca, njegove zaznavne in učne sposobnosti. Prav pa je, da je tudi fleksibilen, inovativen ter aktualen. Aktualnost pa že tako ali tako zahteva predmet geografije. Aktualnost je lahko mišljena tudi širše.

 

Priprava na pouk

Delo pri pouku s slepimi in slabovidnimi učenci zahteva posebne učne metode, oblike, principe in pristope dela. V ospredju so predvsem: motivacija, demonstracija, metoda dramatizacije, aktualizacije itd., metoda neposrednega (bližinskega) opazovanja oz. zaznavanja s tipom, individualizacija, generalizacija, orientacija in demonstracija.

Ko načrtujemo in pripravljamo učno pripravo, moramo upoštevati celo vrsto dejstev. Od priprave na pouk je odvisna kvaliteta ure, realizacija učno-vzgojnih ciljev in znanje učencev.

Ta dejstva so:                                                                                                                                 – –  individualna priprava glede na metode dela (upoštevanje zaznavnih poti slepih in slabovidnih učencev),                                                                                                        

– diferenciacija učno-vzgojnih ciljev (prilagoditve učnih vsebin glede na sposobnost posameznih učencev),                                                                                                                     

– priprava učil: učbeniki, učni lističi (za slepe v brajici, za slabovidne v povečanem tisku), tipnih prikazov: makete, tipni zemljevidi, primerno slikovno gradivo itd.,                                                                                                     

– drugo: učne metode (demonstracija, delo s tekstom itd.), učne oblike (individualizacija itd.),                                                                                            – tehnična priprava: izbor posebnih pripomočkov (povečevala, priprava računalniške brajeve vrstice, priprava individualne osvetlitve itd.).

 

Pozorni pa smo tudi na naslednje dejavnike:

·        Zaznavne poti

Kako se bomo sporazumevali z učencem v določeni uri ali dejavnosti. Katere zaznavne poti bomo uporabljali. Bo sredstvo sporazumevanja brajica, brajev stroj, učbenik v brajici, učni lističi, napisani v brajici ali tipni prikazi. Bo učenec delal na podlagi posnetega teksta ali uporabljal brajevo vrstico na računalniku. Bo učna ura temeljila na demonstraciji ob predmetu ali modelu. Bo to ekskurzija ali samostojno delo. Vse te poti so sodobne in v učnem procesu pogoste.

·        Primerno učno in didaktično gradivoKako bo delal slabovidni učenec? Učno in didaktično gradivo mora biti prilagojeno individualni vidni zaznavi posameznega učenca. V nekaterih primerih je to lahko običajno gradivo oz. didaktični komplet, ki ga slabovidni učenec lahko uporablja s pomočjo lupe ali elektronskega povečevala. Pri učencih, ki imajo težjo okvaro vida in ne morejo uporabljati običajnega gradiva, moramo le to prilagoditi v povečan tisk, ga generalizirati, intenzivno obarvati in prilagoditi tako, da je primeren za individualno zaznavo  slabovidnega učenca. Paziti moramo pri pripravi in prilagoditvi delovnih zvezkov, učnih lističev in izbora vizualnega gradiva.

·        Učni pripomočki – Kako bo učenec uporabljal brajev učbenik, učne lističe, tipne zemljevide, skice ali tipne slike. Kako bo zapisal, posnel ali naredil nalogo. Bo to klasično na brajev pisalni stroj ali pa bo pri tem uporabljal magnetofon, računalnik.

·        Učila – Katera učila (prilagojena ali narejena posebej za slepe) bomo potrebovali pri pouku. Kako bomo slepemu učencu razložili določen pojem ali vsebino. Učitelj  se mora vprašati tudi, ali ima na razpolago namensko in primerno učilo, ki ga pogojuje določena obravnava snovi.

·        Psiho-fizične posebnosti – Ni vseeno, kako pristopamo k posameznemu slepemu učencu. Učenca moramo poznati in upoštevati njegove individualne posebnosti. Je učenec samostojen, dovolj usposobljen za določen način dela. Ima težave pri pisanju, branju ali tipanju. Kako obvlada orientacijo. Je učenec slep od rojstva ali je kasneje oslepel.

·        Pedagoške metode in oblike dela – Katere metode ali oblike bi bile primerne za učno uro glede na to, da delamo s slepim učencem. Bo to individualna oblika dela, skupinska ali v dvojicah. Bomo uporabili metodo demonstracije, delo z modelom ali tipnim prikazom.

·        Prostor – Kje bo potekal pouk ob določeni temi. Ali so zagotovljeni pogoji za tak način

·        Učna sredstva in pripomočki – Pomembno je že primerno pisalo in papir, ki ne odbija svetlobe. Učenci morajo imeti na razpolago primerna učna sredstva in pripomočke ( lupo, elektronsko povečevalo, individualno osvetlitev, primerne programe povečav na računalniku itd.). Pri pouku geografije moramo pripraviti poenostavljene in grafično intenzivne skice ter prostorske prikaze, ki morajo biti za posamezne učence prav tako generalizirani tj. očiščeni vseh nebistvenih elementov.

·        Kombinirana metoda dela za močno slabovidne in praktično slepe učence. Kombinirano metodo dela uporabljamo lahko stalno ali samo občasno. Po tej metodi delajo učenci, ki imajo minimalni ostanek vida.

Primer: Učenec, ki je praktično slep, dela pretežno po metodi za slepe (piše in bere v brajici). Učne lističe, ki jih primerno povečamo, pa lahko rešuje s pomočjo elektronskega povečevala. Tudi pri pouku lahko določen pojem ali razumevanje vsebine učencu predstavimo vizualno. Praktično slepi učenec uporablja tipne zemljevide, ki so močno obarvani. Tako učenec pri orientaciji uporablja tip in preostali vid. Učenec, ki se mu je močno poslabšal vid in je praktično slep, se le težko prilagodi na delo s tipom in sluhom. Če taki učenci še zmorejo opazovati pod določenimi pogoji, jim to omogočimo z uporabo preostalega vida in s primernimi povečavami; uporabo elektronskega povečevala, izdelavo delovnih grafičnih skic, učnih lističev, ki so močno poenostavljeni in grafično poudarjeni.

 

Praktično delo na terenu                                                                                                          Ko pripravljamo načrt za terensko delo, ekskurzijo ali za opazovalne naloge, moramo učence predhodno seznaniti s pravilno uporabo pripomočkov, ki jih bodo pri opazovanju in vrednotenju potrebovali. Predvsem slepim učencem moramo omogočiti neposredno opazovanje z upoštevanjem elementarne orientacije. Učenci naj bi stvari neposredno opazovali, razumeli in spoznali, v kakšnem odnosu do okolja so. Učenci se morajo že v razredu seznaniti z uporabo in delovanjem pripomočkov, ki jih bodo uporabljali pri praktičnem delu na terenu.                                                                                                                     Brez ekskurzije oz. neposrednega praktičnega dela pri pouku tako v razredu kot zunaj njega pouk geografije nikakor ne more biti dovolj uspešen. S prevladujočim teoretičnim delom v razredu bi učenci vsekakor težko osvojili določene pojme, znanja ali spretnosti.

 

Didaktični tipni pripomočki                                                                                                   Pouk geografije je z vsako učno temo izziv. Postavlja se vprašanje, kako slepim učencem predstaviti, obrazložiti ali opisati nek pojem, diagram, sliko, grafikon ali tabelo. Za slabovidne  nam je lahko v pomoč lupa ali elektronsko povečevalo, za slepe pa je vsaka grafična slika le pojem brez vrednosti. Rešitev je lahko le ta, da naredimo tipno sliko oz. tipni zaznavi dostopen model ali diagram. Zemljevidi oz. tipne karte, načrti in skice so najbolj prepoznavni element pri pouku geografije za slepe učence.

Didaktični tipni pripomočki so temelj uspešnega pouka. Rešitev je lahko preprosta, zahteva pa kar nekaj iznajdljivosti. Elementi vsakega prikaza morajo biti nazorni in  prilagojeni tipni in zmanjšani vidni zaznavi. Narejeni morajo biti v pravilnem sorazmerju z danostmi, ki jih prikazuje. Material, iz katerega izdelamo prikaz, mora spominjati na stvarno podobo objekta ali pojma, ki ga prikazujemo. Prav je, da posamezni elementi prikaza delujejo. Nekaterih grafičnih pojmov, slikovnega materiala, procesov ali narisanih modelov ne moremo kar prepisati v brajico ali prilagoditi v tipljive slike. Le te je potrebno narediti tako, da so dostopni zaznavi s tipom in zmanjšani vidni zaznavi.

 

Inovativnost                                                                                                                             Prav pri prilagajanju učnih načrtov, didaktičnih kompletov in širše literature se je skozi delo utrnila marsikatera ideja ali celo inovacija. Delo učitelja, ki poučuje slepe in slabovidne učence, je v marsičem izvirno. Prav pri pouku geografije se izraža največja potreba po izvirnih pristopih in idejah. Za dosego učnih ciljev in za uspešen pouk je potrebna stalna učiteljeva inovativnost in prilagajanje posebnim potrebam posameznih učencev.

 

Tipni prikazi                                                                                                                                          

 

Zahtevnejše pojme moramo prikazati z modelom. Modeli so lahko izhodišče za razumevanje procesov in so osnova za širšo obravnavo vsebin.                                                                 Primer: z modelom polderja (umetne depresije) učenec spozna in razume celovito podobo Nizozemske kot dežele polderjev.  Ob tem modelu lažje razložimo pojme bibavica, kanali z zapornicami, depresija oz. polder, nasip, mlin na veter, izsuševanje itd..

Iz prakse lahko zatrdim, da so prav ti prikazi, ki jih prilagodimo tipni ali slabši vidni zaznavi, še kako primerni za osvajanje novih znanj in razumevanje različnih družbeno-geografskih dejavnikov v okolju. Pri izdelavi moramo paziti, da je na prikazu upoštevan tipni prag, velikost zapisa v brajici, da so grafično primerno zaznavni in očiščeni vseh nebistvenih dejavnikov. Diagrame in geografske skice lahko prikažemo z enostavnimi tehnikami, kot so termo pisalo, pozitivna folija, tiflograf (pozitivno točkasto risanje) ali z zahtevno termo-vakumsko tehniko.

 

Geografija je za slepe vir aktualnih informacij, za učitelja pa izziv kako le te pravilno podati

V razredu s slepimi in slabovidnimi učenci je geografija izziv, pa tudi čar. Geografija daje slepim sposobnosti za razumevanje in osvajanje vedenj o prostoru in okolju. Razumevanje prostora pa je prav za slepe oteženo in zapleteno. Pred slepe učence se nehote postavljajo različne ovire, ki jih videči sicer ne občutijo, so pa za slepe lahko velika ovira. Le te pa slepi učenci lahko s pomočjo posebnih pripomočkov in znanj na svoj poseben način bolj ali manj uspešno spoznavajo in osvajajo.

 

Zaključek                                                                                                                                                                                 Dejstvo je, da je geografija izrednega pomena za celovit razvoj osebnosti slepega in slabovidnega učenca. Učencu daje informacije in sposobnosti, da s pridobljenimi spoznanji in praktičnimi izkustvi pridobiva znanja in spretnosti za pravilen vpogled v domače okolje in svet. Spoznanja ga bogatijo in utrjujejo v vrednotenju življenja. Prepričan sem, da življenje resnično občutiš takrat, ko ga živiš z vsem žitjem, ko je del tvojega jaza tudi tisto, kar je tam čez, pa čeprav tja nikoli ne boš šel. Je pač dejstvo, da je naš svet majhen, zato bi bil greh, če ga ne bi poznali in imeli radi.

V tej predstavitvi Geografije nekoliko drugače sem želel poudariti le tista didaktična načela, metode in oblike geografskega pouka za slepe in slabovidne učence, ki izrazito odstopajo od občih metod in oblik geografskega pouka in so hkrati primerljive s poukom v redni osnovni šoli.

Geografija je naš vsakdan, je naše občutenje prostora, je realnost. Prostor, ki ga proučuje geografija, je iz dneva v dan večji, saj sega že tja v vesolje.Biti pismen je danes nujnost. Biti geografsko pismen pa je potreba in pravica vsakega, tudi slepega in slabovidnega.  

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: