KARANTANIJA

 

 

 (dramatizirana uprizoritev)

  Uvod

 V 8. stoletju je bila Karantanija trdna in močna državna organizacija.

V stoletni zgodovini svobodne Karantanije se je v zgodovinskem spominu ohranilo demokratično potrjevanje karantanskih knezov.

V uprizoritvi je prikazano vsakdanje življenje Karantancev in obred potrjevanja kneza pod Krnskim gradom.

Živ je spomin na potrjevanje knezov pod Krnskim gradom, na Gosposvetskem polju, ko je kmet volil oblast, ko je kmet potrjeval oblast.

Demokracija je luč, ki ne ugasne, demokracija je slovenska zavest.

Prisluhnimo zato spominu slovenske zgodovine!

  1.     dejanje –  Karantanska vas

 Osebe: Radovan, Jelenko, župan, sel, vaščani.

Prizorišče: Karantanska vas, v kateri so še starci, žene in otroci. V srcih ljudi je tesnoba in pričakovanje vesti o bojih z Obri.

Slika 1: Karantanska vas

V ospredju dogajanja je Radovan – star bojevnik, ki je oslepel v bojih z Obri, in njegov nečak radovedni Jelenko.

Radovan modruje in radovednemu Jelenku pripoveduje o svoji usodi.

 

Radovan: Ja, ja. Daleč, daleč so že tiste pomladi, ko so naši predniki prišli med te gore in rodovitna polja. Oh, ko bi lahko vsaj še enkrat videl te prelestne lepote, spremljal tok reke in prešteval zvezde z nebes. Kratko umolkne in nadaljuje… A kje je Jelenko?

Po logih teka, kot žrebe in trosi smeh v pomladi tej.

Jelenko! Zateglo pokliče.

Jelenko:    Tu sem, ded Radovan. Takoj pridem.

Jelenko ves upehan priteče k dedu. Kaj je, ded Radovan? Zakaj me kličeš?

Radovan: Odvedi me pod veliko lipo na klancu za vasjo. Prej, dokler sem še imel oči, sem pogosto sedel v njeni senci. Danes  se  mi je zopet  zahotelo tja. Sam pa ne morem. Vodi me torej, Jelenko!

Jelenko: Rad te povedem, kamor hočeš, ded Radovan. Pa pojdiva torej. Tam   bom sedel k tebi, ti pa mi boš kaj povedal.

Prideta do lipe.

Radovan: Tako, Jelenko, sedaj pa le pojdi. Tu sem lahko tudi sam. Ne bom se dolgočasil, sedel bom v senci in prisluškoval glasovom porajajoče se pomladi.

Jelenko: Ne, ne. Pri tebi bom ostal, ti pa mi kaj povej.

Radovan: Kaj naj ti povem? Pripovedko o rojenicah in sojenicah, o škratih in volkodlakih, o sedmeroglavem zmaju?

Jelenko:    Ne, ne. O vsem tem sem že slišal. Povej mi raje kaj o svojih junaštvih, o bojih, o tem, kako si izgubil oči.

Radovan: O svoji nesreči  ne govorim rad. Spomin nanjo je preveč bridek.

Jelenko: Vem, ded Radovan. Vseeno bi rad slišal prav o tem.

Radovan: Naj ti bo, Jelenko.

Bilo je pred davnimi pomladmi, ko smo se pod vodstvom junaškega kneza Sama uprli Obrom.

Jelenko: Zakaj ste se uprli Obrom?

Radovan: Silili so nas, da se za njih bojujemo. Jemali so nam prostost. Pleniti so začeli tudi naša selišča, koče in polja. Vodili so naše ljudi v sužnost, kradli žito in živino. Obrski nasilnosti pa so se uprli tudi drugi Slovani – Čehi, Moravani. Bili so se hudi boji. Karantanci nismo dopustili, da nam ukazuje krivogledi Kagan.

Naj ga Morana pobere! Saj imamo svojega kneza.

Jelenko: Kako pa si izgubil oči, ded Radovan?

Radovan: S trumo vojščakov sem zasledoval Obre ob veliki reki. Obri pa so nam pripravili zasedo. Presenetili so nas na takem kraju, da se nismo mogli uspešno postaviti v bran niti se izmuzniti iz zasede. V hipu so nas razkropili, polovico pobili, polovico pa zajeli. Tudi jaz sem padel v ujetništvo. Obri me namenoma niso pobili do smrti. Drugi dan so nas preživele odpeljali pred poveljnika Obrov – Bojana.

Pozdravljen, poveljnik Karantancev. Hoteli ste nas v past, a ste sami padli vanjo. Ne  bom  ti  vzel življenja, le oči ti bom velel iztakniti. To je moja sodba!

Tako in podobno me je zasramoval in nazadnje velel, naj me oslepe. Njegovi vojščaki so me odvedli do ognja in mi z razbeljeno puščico iztaknili oči.

Jelenko: O joj, to si trpel, ded! In tako je bilo potem?

Radovan: Obri so nekemu mojemu vojščaku odsekali desnico v zapestju in mu ukazali, naj me odvede k našim. Tako je bilo, Jelenko!

Jelenko: Ded, maščeval te bom!

Radovan: Ne bodi zaletav, Jelenko. Ko odrasteš, boš tudi ti  vojščak. Takrat boš sam občutil, kako krut je boj.

V selišče priteče sel.

Sel: Karantanci, Karantanci! Hej, ljudje, ali čujete? Zgodilo se je najhujše! Zberejo se ljudje, ki v napetem pričakovanju pričakujejo novic.

Župan: Kaj se je zgodilo, sel? Kakšno vest prinašaš? Kako je bilo v boju z Obri?

Vaščani: Daj, povej že!

Sel: Naj trešči grom iz oblakov, naj zadone sirene iz tisočerih grl. O Morana, zakaj nam nisi prizanesla! Knez je pogibel in z njim truma rojakov.

Vaščani: Knez???

Sel: Veča na Krnskem gradu že zaseda, da izberejo novega kneza, ki povede nove trume Karantancev nad Obre in povrne izgubljena selišča.

Vaščani: Kdo neki bo knez?

Župan: Pojdem na Krnski grad, da bo veča kosezov, županov in veljakov odločila, kdo bode novi knez vseh Karantancev.

Vaščani: Pojdi že!

Vaščani se vračajo na domove in se spotoma pogovarjajo. Radovan in Jelenko se napotita pod vaško lipo, kjer se o pretresljivem dogodku še naprej pogovarjata.

Jelenko: Kdo bo novi knez?

Radovan: To bo na Gosposvetskem polju odločilo ljudstvo. Veča bo novega kneza samo predlagala, vsi svobodni Karantanci pa ga bodo na knežjem kamnu potrdili in izvolili za kneza. Tudi midva bova šla tja.

Pojdi, Jelenko, greva se pripravit za dolgo pot na Gosposvetsko polje.

Jelenko: Da, greva, ded. Komaj čakam, da vidim obred potrjevanja karantanskih knezov!

Konec prvega dejanja

 

2. dejanje – Svobodna Karantanija

Osebe: Radovan, Jelenko, Čedomir, knez,

spremljevalca kneza, ljudstvo

 

Prizorišče: Gosposvetsko polje, na katerem stoji knežji kamen. Ob njem se zbirajo trume Karantancev, ki se pripravljajo na potrditev kneza. V ozadju se vidi Krnski grad.

Jelenko in Radovan prihajata na prizorišče.

   Slika2: Ustoličevanje na knežjem kamnu

 Jelenko: Že vidim kneza, ki sedi na knežjem kamnu.

Radovan: O ne, Jelenko, to ni knez, ampak kmet Čedomir iz Blažnje vasi. On bo predal oblast v imenu ljudstva. Seveda šele po obredu. Pojdiva bliže in si oglejva potrditev kneza.

Kmet Čedomir sedi na kamnu in gleda proti Krnskemu gradu v pričakovanju prihoda bodočega kneza.

Čedomir: Glejte, knez že prihaja. Dvignimo glas, Karantanci!

Ljudstvo poje slavnostno pesem:

 

Tu volimo si kneza;

kmet sam mu daje oblast.

Narod ta iz sebe mu izroča,

moč žezla in krone v čast.

 

Medtem knez s spremstvom pride do knežjega kamna ter se ustavi pred Čedomirjem, ki sedi na njem.

Čedomir: Kdo je, ki prihaja med nas?

Ljudstvo: Deželni knez!

Čedomir: Ali je pravičen sodnik?

Ljudstvo: Je in vedno bo!

Čedomir: Ali je svobodnega rodu?

Ljudstvo: Je in bo!

Čedomir: Ali mu je mar blagor ljudstva in domovine?

Ljudstvo: Vselej in ob vsakem času!

Čedomir: S kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža?

Ljudstvo: Dal ti bo 60 denarjev, marogastega bika in marogasto kobilo. Tvoja hiša pa bo prosta dajatev.

Čedomir:   Če je tako, naj Valuk sprejme čast deželnega kneza.

Nato Čedomir rahlo udari kneza po licu in ga tako opomni, da bo dober in pravičen sodnik.

Čedomir: Opominjam te, knez, da boš pravičen sodnik!

Čedomir zapusti kamen in se pridruži ljudstvu.

Spremljevalci Valuka peljejo trikrat okrog kamna. Medtem ljudstvo poje slavnostno pesem:

Tu volimo si kneza,

kmet sam mu daje oblast.

Narod ta iz sebe mu izroča,

moč žezla in krone v čast!

Knez Valuk sede na knežji kamen.

Valuku se približa Čedomir in mu  da piti studenčnico iz vrča.

Knez Valuk popije vodo in se zahvali.

Nato visoko dvigne meč.

Valuk: Prisegam, da bom deželo varoval in da bom pravično sodil v blagor ljudstva in dežele.

Z mečem zamahne na vse štiri strani neba.

Ljudstvo: Tako bodi, knez! Opominjamo te, knez!

Ljudstvo se razhaja.

Novi knez Valuk se s spremstvom napoti na Krnski grad.

Na prizorišču ostaneta sama Radovan in Jelenko.

Radovan: Vidiš, Jelenko, tako svobodni Karantanci volimo svojega kneza. Oblast mora biti v službi ljudstva, tako bo dežela Karantanija še naprej trdna in se bo lahko uprla vsakemu sovražniku, pa tudi Obrom, ki nam prizadevajo toliko gorja.

Jelenko: Naj živi Karantanija in njeni junaki!

Naj ji Vesna cveti še mnogo dni!

Radovan: Tako bodi.

Greva domov. Domači že težko čakajo vesti o novem knezu.

Radovan in Jelenko se odpravita proti domu.

Na prizorišču ostane le priča karantanske neodvisnosti – knežji kamen.

 »Konec«

 

 

E p i l o g

      Karantanija – prva slovenska država, izgubila samostojnost v 9. stoletju, ko

     je prešla pod nadoblast Frankov. A studenec skrite svobode je žuborel naprej

     vse do 90-ih let, ko prerasel je v mogočen tok svobode spet.

Varujmo njegovo čistost za prihodnje rodove in za naš ponos!

Slovenija – ostani svobodna v združeni Evropi!

 Preteklost naša je kot studenec,

ki žubori skozi čas.

Preteklost naša je ponos,

ki iz temin budi spomin.

Daleč sega spomin – naših korenin.

Karantanija, Gosposvetsko polje,

zibelka slovenske svobode.

Izročilo svobodne Karantanije je še danes živo v zavesti slovenskega naroda.

  Spremna beseda

 Dramska uprizoritev igrice Svobodna Karantanija je nastala v šolskem letu 1989/90.V želji, da popestrimo pouk zgodovine, smo z učenci uresničili projekt dramatizirane uprizoritve na osnovi zgodovinskih dejstev.

Z veliko zavzetostjo in zanosom učencev takratnega 6. razreda je bila igrica prvič uprizorjena in posneta na video že spomladi 1990.

Vesel sem, da studenec karantanske neodvisnosti žubori in nas krepi v svobodni in neodvisni Sloveniji.

                                                                                               Roman Brvar

  V i r i :

–  Cankarjeva založba, Zgodovina Slovencev od začetkov do danes

–  Oskar Hudales, Karantanija

–  Prežihov Voranc, Gosposvetsko polje

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: