Zanemarjene Pepelke in zaspani princi

Zanemarjene Pepelke in zaspani princi

Za Slovenijo je turizem strateška gospodarska dejavnost, v kateri ne sme biti polovičarstva. Turistični objekti z neurejeno okolico nikakor niso privlačni. To si lahko ponazorimo tudi s primerjavo zanemarjenega kmečkega dvorišča in novega hleva. Mleko in meso iz takega hleva se nam ne zdi tako sveže in okusno. V številnih primerih »turistična ponudba«, preskoči oz. zaobide infrastrukturo, kar se odraža s pomanjkanjem parkirišč, odsotnosti pločnikov, neurejenih dovozih, zanemarjeni okolici, itd. Takih primerov je po Sloveniji kar nekaj. Problem je tudi v pregovorni zadostnosti srednješolskega poklicnega izobraževanja.
Oglejmo si nekaj kričečih primerov zanemarjenih pepelk in zaspanih princev.

Zanemarjeni bivši mejni prehodi zelenemu turizmu niso v prid. Prvi vtisi potnikov, turistov, ki prihajajo v našo državo so že na mejah slabi. Tu vidijo nerazumno propadanje infrastrukture, gore smeti, polomljene ali uničene informativne oznake itd. Prav kričeč je primer Ljubelja. Razen trgovine je vse zapuščeno. Okolica je nasmetena. Usmerjevalne table so polomljene. Zato je prihod potnikov »na sončno stran Karavank« daleč od tistega, kar želimo povedati z geslom »Slovenijo čutim«.

Brezbrižnost do »kozolca«, simbola slovenske kulturne krajine. To, da smo kozolce uzurpirali z oglasnimi deskami in jim vsilili novo vlogo. Je hudo. Toda veliko hujši je odnos ljudi in stroke do očitnega propadanja tega nacionalnega simbola. Vse več kozolcev se podira in le redke v originalu obnovijo. Kozolec je izjemen prepoznavni element slovenske krajine. Zato potrebuje zaščito in spoštovanje.

Tranzitni turizem nam trenutno prinaša več škode kot koristi. Pa bi lahko tranzitnega potnika bolj informirali in morda prepričali, da se malo odpočije in ob poteh čez Slovenijo spozna kaj novega. Še vedno je premalo kvalitetnih počivališč s širšo ponudbo. Tudi že obstoječa počivališča ob tranzitnih cestah lahko gospodarstvu prinesejo večjo dodano vrednost. Vsebina počivališč in ponudba praviloma ostaja enaka, kot takrat, ko so jih zgradili. Lahko pa bi jih nadgradili z turističnimi vsebinami, trgovsko ponudbo, s prenočišči, športom ali welness ponudbo.

Jesenice so z obvozno avtocesto bolj sproščeno zadihale. Imajo pa veliko priložnost, da na lokaciji nekdanje carinske uprave odprejo vstopen informativno-turistični center za Slovenijo in tudi za države JV Evrope. Upam da do oživitve tega projekta ne bo odteklo še več Julijane v Savo.

Domžale so bile nekoč najbolj razvita slovenska občina. Po propadu industrije in odcepitvi manjših občin Domžale doživljajo travmo. Nasprotno pa sosednje občine (Trzin, Mengeš, Lukovica ) dobro prosperirajo. Pozabili so, da je kraj zrasel na tradiciji obrti. Tu še vedno ne vedo, kaj narediti s centrom. Prav v centru bi lahko postavili informativno turistično pisarno in obrtni salon, ki naj bi predstavil dosežke in izdelke domžalskih obrtnikov. Domžale še vedno ne znajo izkoristiti izjemne lege med Ljubljano in letališčem Brnik. Turizem je tu vsekakor perspektivna dejavnost. Okolica je prepolna znamenitosti in dobre gostinske ponudbe. V bližini je Krumperk, Arboretum in golf igrišče v Volčjem potoku, recentni kras z kraškimi jamami, kmečki turizem, letno gledališče in seveda bogata trgovska in kulurna ponudba. Tudi avtocesta bi lahko s postajališčem in kampom prinesla dodano vrednost.

Obkolpske občine potrebujejo dolgoročne razvojne projekte in pomoč države pri čezmejnem sodelovanju in črpanju evropskih razvojnih sredstev. Na teh temeljih so lahko realna tudi vlaganja v infrastrukturo (obkolpska cesta), v določene segmente gospodarskih panog: (turizem – obkolpska riviera), kmetijstvo (bio pridelava), gozdarstvo in obrt. Na ta način bi se kraji ob Kolpi začeli razvijati in trend izseljevanja prebivalstva bi se ustavil.

Bohinj si lahko močno poveča ugled z informatvnim centrom TNP, ki naj bi bila hkrati tudi vstopna točka v Bohinj. Bohinj je prav zaradi osebnega prometa preobremenjen. Z vstopnino v TNP, prostim parkiriščem na vhodu in organiziranim gratis prevozom obiskovalcev, bi Bohinj resnično zadihal. Tu je prostor tudi za dodatno ponudbo: rent a bike, prevoz z kočijo, prevoz z električnimi skuterji, taksi prevozi itd.

Zanimiva ideja je lahko tudi kulturno-etnografski treking po slovenskem podeželju (peš, s konji ali z vozovi). Tu bi pridobile gostilne, manjši družinski penzioni, kmečki turizem, domača obrt. Večji obisk podeželja pa bi tudi vzpodbudil usmerjeno bio pridelavo hrane.

Vinske ceste se morajo nadgraditi s prenočišči in poleg pristne domače hrane še z sprostitvenimi vsebinami (jahanje ribolov, prevoz z kočijo). S takim pristopom se bo dvignila kvaliteta vinskih cest in na teh cestah bo manj vinjenih voznikov.

Projekt Butale kar kliče, da bi ga oživili. Prav take vsebine Slovenci še kako potrebujemo. Vas pa bi bila zanimiva tudi za tuje turiste. Kako bi to predstavili. Butalsko vas bi zgradili kot slovenski SKANSEJ izpred nekaj stoletij. V njej bi bile vse tiste vsebine, ki jih je čudovito predstavil pisatelj Fran Miličinski. Da bi vas živela bi bili tu zaposleni stalni animatorji, ki bi predstavljali tipične prebivalce Butal v prav taki opravi, kot so jo imeli nekoč (gostilničar, Cefizelj, Župan, tolovaj itd.), imeli svoje vrtove, domače živali, se ukvarjali z značilnimi obrtmi. Privlačne vsebine bi bile tudi krajše humorne predstave, skeči, tedenski sejmi. Na sejmih bi si obiskovalci lahko kupili butalske priboljške, izdelke, pristna oblačila. Do Butal bi bil tudi alternativni prevoz s konjsko vprego, kajti do vasi se ne bi smelo z avtomobili. Take Butale bi bile čudovita in izjemna atrakcija. Trdno sem prepričan, da bi se vložek stokrat povrnil.
Kje naj bi postavili Butale? Vsekakor na Dolenjskem (tam so tudi prave Butale), nekje na samem, a blizu prometnih poti.
Podoben projekt bi lahko bili tudi Mostiščarji. To pa je že nova zgodba. Razveseljivo je, da so podobne ideje marsikje po Sloveniji že delno uresničili (Rogatec (Skansej), Šafarsko(prazgodovina), Zaprice (etnografska dediščina).

Turističnih priložnosti v naši prelepi Sloveniji je vsekakor veliko in s tem tudi dobrih delovnih mest. Izgovor, da ni denarja, v veliki meri ne zdrži. Potrebno je le drugače pristopiti in bolj odgovorno gospodariti. Takih in podobnih stvarnih inovativnih idej je lahko po Sloveniji še veliko.

»Turizem smo ljudje« nikakor ne sme biti samo všečna parola, ampak naj bo to prepričanje, da resnično postajamo turistična dežela. Niso dovolj le naravne in etnografske-kulturne danosti, ampak tudi ljudje. Za Slovenijo ni primeren masovni turizem ampak t. i. zeleni turizem višjega cenovnega razreda (bio, rekreacijski, zdraviliški, kongresni, welness). Tu pa se postavi vprašanje, kakšen je naš odnos do skupnih dobrin in okolja. Žal smo prav tu najbolj šibki. Še vedno prekomerno obremenjujemo naravo in urbano okolje. Odraz tega je neurejena komunalna infrastruktura, divja odlagališča smeti, onesnažene vode, divje grafitarstvo, vandalizem. Uspešna turistična dežela bomo šele takrat, ko bo večina ljudi dojela, da smo v tem turističnem čolnu vsi in ne samo tisti, ki tako ali drugače prihajajo v stik s turisti. S takim razmišljanjem se lahko dvigne raven turistične ponudbe, s tem pa posredno tudi več delovnih mest in boljša kvaliteta življenja. Razveseljivo je, da znamo poskrbeti za svoj vrt. Uredimo tudi naše vasi, mesta in pospravimo našo deželo, da bo še lepša in tako privlačna tudi za turiste, ki so željni zelenega turizma.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: