Povzetek

Slepi oziroma slabovidni učenec lahko dosega cilje programa redne osnovne šole, vendar pri delu potrebuje le drugačne metode, pripomočke in poti za dosego istega učnega standarda. Dejstvo je, da je vid najvažnejši čut zaznavanja. Manj ko učenec vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje tudi pri pouku geografije. Prav zato so pomembne vzpodbude in ustrezni pogoji dela, upoštevanjem posebnih pristopov in uporabo prilagojenih pripomočkov. Temelj uspešnega in kvalitetnega pouka za slepe so posebna znanja: Braillova pisava, orientacija in mobilnost, uporaba sredstev komuniciranja (računalnik, pisalni stroj itd.).
Slep ali slaboviden učenec mora doseči enak standard znanja kot videč sošolec, kar učitelj ob tem ugotovi s preverjanjem in z nepristranskim ocenjevanjem, vendar mu mora učitelj zagotoviti ustrezne prilagoditve in podaljšan čas ob pisnem preverjanju. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju.
Ključne besede: komunikacijske poti, prilagoditve, specialni pripomočki in učila, individualizacija, inkluzija

1. UVOD

Področje izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v Sloveniji v zadnjih letih doživlja velike spremembe. Nova zakonodaja, ki je bila sprejeta leta 2000, je inkluzijo opredelila kot osnovni princip na tem področju. V skladu s tem se povečuje število otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ki se vključujejo v običajne oblike izobraževanja. Poleg tega še vedno ostajajo posebne vzgojno izobraževalne ustanove, ki izvajajo prilagojene programe za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami.
Videči z usmerjenim opazovanjem in posnemanjem spontano pridobijo veliko novih pojmov in spretnosti. Vzpodbujamo in usmerjamo jih, da znajo izbrati pravo informacijo.
Pri slepih in slabovidnih učencih je pot do novih znanj veliko bolj kompleksna.
Potrebujejo drugačne metode, pripomočke, prijeme in poti za dosego istega učnega standarda. Slepi učenec mora veliko znanj osvojiti s tujo pomočjo oz. s treningom in v konkretni situaciji. Informacije pridobiva po okrnjenih poteh zaznave. Zato so le-te lahko nepopolne in nejasne. Tudi pri slabovidnih učencih so močno izražene individualne težave v zaznavanju.
Poučevanje slepih in slabovidnih je izziv in velika odgovornost. Učitelju se zastavi ključno vprašanje, kako slepemu ali slabovidnemu učencu približati, predstaviti in na primeren način razložiti učne vsebine oz. določene geografske pojme. Pot je le ena. Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače pokazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material.

2. PRILAGODITVE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU SLEPIH IN SLABOVIDNIH UČENCEV

Vsak slep ali slaboviden učenec ima pravico do prilagojenega izobraževanja, pri katerem učitelj upošteva individualne zmožnosti in potrebe učenca ter jih usklajuje z zahtevami učnega načrta. Kjer učnih vsebin ni mogoče ustrezno posredovati po standardnih poteh, mora učitelj poiskati dodatne poti in načine. Na primer pri slepem ali slabovidnem učencu upošteva njegove individualne zaznavne možnosti in potrebe. Slepemu učencu je treba okolje približati tako, da ga bo zaznaval celovito, sicer zanj ni vzpodbudno. To, česar ne more videti, naj ob primernem ponazarjanju doživi.
Temelji uspešnega preverjanja in ocenjevanja v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci.
so metodično-didaktične prilagoditve.
• da je naloga napisana v tipni, v povečani vidni pisavi ali posneta;
• da ima učenec z okvaro vida 50 % več časa za reševanje naloge kot njegovi videči sošolci;
• da je imel učenec primerne delovne pogoje in možnost uporabe specialnih pripomočkov;
• da se je preverjalo in ocenjevalo znanje o predelani snovi s ponazorili, ki jih je učenec pri pouku že spoznal.
• da je bil zapis na USB ključu pripravljen že pred poukom, učenec pa ga je dobil pred preverjanjem ali ocenjevanjem. Pogoj: učenec bo delal na prilagojenem računalniku (brajeva vrstica z zvočnim izhodom ali v programu povečav).
• da so bila na razpolago ponazorila, ki slepemu nadomestijo slikovni ali grafični material (tipne slike, modele, makete, tipne zemljevide, načrte itd.)
• da je imel učenec primerne delovne pogoje in možnost uporabe specialnih pripomočkov,
• da je bila slabovidnemu učencu glede na individualne zaznavne potrebe
omogočena uporaba elektronskega povečala ali osebne lupe,
• da je bil pripravljen generaliziran grafični material in primerno slikovno gradivo,

Pri preverjanju in ocenjevanja znanja se mora prilagajati tudi učitelj, da izbere tisto komunikacijsko pot in tehniko zapisa, ki je za posameznika najbolj primerna. Veliko lažje bo, če bo učenec uporabljal brajevo vrstico na računalniku, kot pa če bo pisal na brajev pisalni stroj. V drugem primeru bo napisane rešitve lahko prebral učitelju kar učenec sam. Poudarek naj bo na ustnem preverjanju, vendar naj se pisno preverjanje ne zanemarja.

3. POGOJI ZA USPEŠNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

Zaradi manjkajoče integracijske funkcije vida so slepi vezani na parcialne, konkretne izkušnje, ki upočasnjujejo razvoj pojmov. Pridobivanje informacij je kompleksno: po več nadomestnih poteh zaznavanja, z različnimi specifičnimi pripomočki celoto običajno spoznavajo do delih. Zato je ključna učiteljeva tiflodidaktična priprava, podkrepljena s primernimi učnimi pripomočki, ki slepemu ali slabovidnemu učencu omogočajo uspešno učenje. Učno gradivo za slepe in slabovidne učence je namreč lahko kakovostno le takrat, ko je prilagojeno dejanski individualni zaznavi učenca.

Poučevanje slepih in slabovidnih učencev je izziv, ki pred učitelja postavlja tri ključne naloge:
spoznavno – kaj učenca naučiti;
didaktično – kako ga učiti;
vzgojno – čemu tako (naučiti) se učiti in učence pripravljati za samostojnost.

Kaj, kako in čemu so osnovna vprašanja, ki naj učitelja vodijo pri pripravi na učno uro s slepim ali slabovidnim učencem. Vsa tri vprašanja oziroma naloge se med seboj povezujejo in gradijo celoto, saj mora učitelj upoštevati tako slepega in slabovidnega učenca kot predpisane učne vsebine in cilje.

V nadaljevanju predstavljam osnovne prilagoditve za uspešno preverjanje in ocenjevanje znanja pri slepih in slabovidnih učencih. Te pa so:
o prilagojeno učno mesto,
o prilagojen didaktični komplet,
o individualna priprava nalog za preverjanje in ocenjevanje
o Posebni pripomočki in učila,
o Posebna znanja,
o Komunikacijske poti,
o Praktične oblike dela

3.1 PRILAGOJENO UČNO MESTO

Pri prilagajanju učnega mesta za slabovidnega učenca ni splošnega pravila. Pripravimo
ga glede na potrebe posameznega učenca.

Slepi učenec potrebuje večjo delovno površino že zaradi obsežnosti učbenikov v brajici in dodatnega prostora za odlaganje brajevega stroja, kompleta za pozitivno risanje, raznih ponazoril in številnih drugih pripomočkov. Zato je dobrodošlo, če ima učenec v razredu omaro, v katero lahko svoje pripomočke pospravi.
Za učenje in branje je najprimernejša dnevna svetloba, ki pada s strani. Poskrbeti pa moramo tudi za individualno dodatno razsvetljavo. Bolj moramo osvetliti učni prostor, bralno mizico oziroma opazovani predmet. Tu pa je izjema učenec z albinizmom, ki je občutljiv za močno svetlo in bo potreboval »zatemnitev« učnega mesta, na primer žaluzije na oknu. Nasprotno pa bo učenec s katarakto potreboval dodatno osvetlitev. Učilnica naj bo posredno osvetljena. Premočna ali prešibka osvetlitev lahko slabovidnemu učencu povzroči glavobol, bolečine v očeh, solzenje ali slabo počutje.

3.2. PRILAGODITVE DIDAKTIČĆNEGA KOMPLETA ZA SLEPE IN
SLABOVIDNE UČENCE

Ker so slepi in slabovidni učenci omejeni pri uporabi atlasov, slikovnega in grafičnega materiala v učbenikih, mora učitelj uporabiti didaktično gradivo, ki je prilagojeno njihovi zaznavi. Če didaktični gradivo ni prilagojeno, tudi preverjanje in ocenjevanje ne more biti realno.

3.2.1 Tipni modeli in makete – S tipnimi maketami in modeli je pouk bolj nazoren. Z modeli prikažemo predvsem procese, pojave in tiste ključne pojme, ki jih slepi oziroma slabovidni v danem prostoru ne morejo opazovati.
Predstavljam delo s modelom polderja – umetne depresije. Model prikazuje: Nasip, morje, Kanal z zapornico, izsušeno dno polderja z naseljem in mlinom na veter, ki deluje tudi kot vodna črpalka. Ob modelu polderja učenci veliko lažje osvojijo pojme: Nasip, kanal, bibavica, depresija, črpalka (mlin na veter). Tudi obravnava kolonizacije in izrabe izsušenih kmetijskih površin, je tako bolj razumljiva. Ob modelu je tudi preverjanje veliko bolj uspešno znanje pa je trajnejše.

3.2.2 Grafične vsebine, ki niso dostopne zaznavi slepega ali visoko slabovidnega učenca, lahko le opišemo oz. opis posnamemo na zvočni medij. Kako si bo določeno sliko ali grafični prikaz predstavljal slepi učenec pa moramo preveriti takoj in po potrebi dodatno obrazložiti. Tudi z risanjem na pozitivno folijo.
Pri pripravi učnih lističev za slabovidne učence pa smo pozorni predvsem na naslednje:
- na primerno povečavo,
- na uporabo papirja, ki se ne blešči,
- na izbor grafike in kontrastnih močnih linij,
- da so učni listi pregledni,
- na papir, ki se ne blešči in primerna pisala.

3.2.3 Materialni viri so odlična zamenjava za slikovni ali grafični material. Če učitelj ponazarja z materialnimi viri, je pouk nazornejši, pomnjenje pa trajnejše. Paziti pa mora, da ima na voljo dovolj časa za demonstracijo vira in njegov ogled.
Pri zastavljanju vprašanj naj učitelj upošteva načelo, da vedno zastavi le eno nedvoumno vprašanje.
• Kaj predstavlja ta materialni vir (na primer ostanek rimske tegule)?
• Iz kakšnega materiala je?
• Kako so jo naredili?
• Za kaj so jo Rimljani uporabljali?
• Na pozitivno folijo nariši akvadukt ter razloži njegovo delovanje in pomen. Na tipnem zemljevidu Rimskega cesarstva pokaži province Egipt, Galijo, Britanijo, Panonijo.

3.2.4 S posploševanjem ali generalizacijo tipnih prikazov prilagajamo tipne ali vizualne informacije individualni zaznavi slepega ali slabovidnega učenca. Ko pripravljamo učne vsebine za slepega ali slabovidnega učenca, lahko princip posploševanja razdelimo v tri področja:
a). prilagajanje prikazov tipni zaznavi;
b). princip izdelave povečav, kjer mora biti upoštevana zmožnost zaznavanja
slabovidnega učenca pri uporabi prostorskih prikazov in grafičnih informacij;
c). posplošitev prostorskih prikazov je pogojena s starostjo in učno sposobnostjo
posameznega učenca.
Učitelj posplošuje le do take mere, da so tipni prikazi lahko dostopni zaznavanju slepega ali slabovidnega učenca ter vsebinsko in tehnično dovolj razumljivi, hkrati pa še vedno prikazujejo bistvo. Posploševanje oziroma generalizacija vizualnih materialov za slabovidne je potrebno zaradi njihove zmanjšane vidne zaznave oziroma zato, da je na prikazih večja preglednost, ne sme pa okrniti temeljne vsebine, ki jo želimo prikazati. Podrobnosti, ki so pomembne za razumevanje vsebin, povečamo in prikažemo ločeno. Ko slaboviden učenec usvoji bistvene značilnosti, se lahko vrnemo k izvirni sliki, ki jo opazuje in spoznava s povečalom. Ko generaliziramo grafični material, izberemo primerno intenziteto barv, pazimo na ozadje slike, na kvaliteto grafike in obseg vsebine.

3.2.5 Zvočna knjiga je za slepega pomemben pripomoček za delo, učenje in ustvarjalno preživljanje prostega časa. Uveljavila se je, ker je poslušanje v mnogih primerih dobrodošla alternativa branju s prsti in ker je snemanje hitrejše kot prepisovanje v brajico. Tudi poslušanja se je treba naučiti.

4. OBLIKE GRADIV IN NAČINI DELA PRI PREVERJANJU IN
OCENJEVANJU UČNIH VSEBIN

Kako bodo podane naloge glede na komunikacijsko pot po kateri
dela učenec?

• pisno v Braillovi pisavi (brajici), povečano
• s prilagojenim slikovno/grafičnim materialom, s tipnimi slikami
• v zvočni obliki (zvočna knjiga), posneto na MP3 ali besedilo prebere asistent
• s tipnimi prikazi, modeli, maketami, tipnimi slikami
• s priročnimi zbirkami materialnih virov, zgodovinskih replik, etnoloških
in drugih artefaktov človeškega ustvarjalnosti
• z demonstracijo določenega, pojma, pojava ali procesa

Pri preverjanju in ocenjevanju mora učitelj upoštevati naslednja dejstva:
- Slepi ali slabovidni učenec navadno potrebuje več časa, da prebere določeno snov.
- Učbeniki v brajici ali v povečanem tisku so zaradi načina zapisa zajetnejši.
- Pri slepih se vse bolj uveljavlja branje z brajevo vrstico in poslušanje prek zvočnega izhoda na računalniku.
- Učenčevi pisni zapisi, kot so testi, eseji, naloge, so glede na učenčeve individualne zaznavne zmožnosti težko čitljivi.
- Zapisi v brajici so lahko za učitelja problem, če brajice ne pozna. Slepi učenec bo zato lahko podal zapis na mediju ali pa ga bo posnel.
- Slabovidni učenec bo zlasti pri daljših besedilih izkoristil iste možnosti, krajša pa bo morda lahko podal v rokopisu.
- Učitelj ne sme biti preveč kritičen do ličnosti rokopisa, ampak le do vsebine. Slabovidni učenci namreč zaradi okvare vida pišejo manj čitljivo, mimo vrste in neenakomerno, saj je pri njih vidna koordinacija otežena.
Glede na našteta dejstva je potrebno prilagoditi material za delo slepega ali slabovidnega.

5. POSEBNI PRIPOMOČKI IN UČILA
Za slepega oziroma slabovidnega učenca je pridobivanje informacij kompleksno, saj jih pridobiva pretežno po slušni in tipni poti oziroma zmanjšani vidni zaznavi. Temu so prilagojena specialna učila in učni pripomočki, brez katerih tudi ni uspešnega preverjanja in ocenjevanja. Predstavljam naslednje pripomočke:

5.1 Diktafon je naprava, ki zapisuje in predvaja govor, zato omogoča shranjevanje različnih govorjenih informacij. Slepemu in slabovidnemu učencu je v veliko pomoč. Z njim lahko snema predavanja, pomembne delovne informacije in si naredi zvočne beležke. Uporaben je pri delu v razredu, pa tudi na ekskurziji in v prostem času, saj je primeren za delo na prostem. Vgrajen je lahko tudi v mobilni telefon, MP3-predvajalnik ali kak drug aparat.

5.2 Komplet za pozitivno risanje na folijo je manjša tabla, ki jo učenec nosi v nahrbtniku. Njegova uporabnost je zelo široka. Učenec ga najprej spozna prek igre in zabave, kasneje pa je to učni pripomoček pri pouku, saj omogoča odlično komunikacijo med učiteljem in slepim učencem. Z njim lahko učitelj slepemu učencu ponazarja konkretne pojme.

5.3. Računalnik, ki je prilagojen za delo slepega, je danes nenadomestljiv pripomoček in specialno učilo. Informacijska komunikacijska tehnologija omogočajo slepim in slabovidnim učencem povezavo z okoljem. Ta sredstva so lahko prilagojeni računalnik z brajevo vrstico in zvočnim izhodom, povečevalnik zaslonske slike in teksta, brajev tiskalnik, zvočno-tipna slika itd. Prav uporaba prenosnega računalnika z brajevo vrstico je zelo olajšalo delo v integraciji.

5.4 Brajev pisalni stroj slepemu omogoča zapis v brajici. Je mehanska ali elektronska naprava s šestimi osnovnimi tipkami za pisanje raznih kombinacij šestih izbočenih pik.

5.5 Bralna mizica in šolska miza s premakljivim nagibom delovne površine slabovidnemu učencu omogočata, da v primerni razdalji in pod pravilnim kotom bere grafični tisk.

5.6 Elektronsko povečalo je elektronska naprava, ki vsebuje kamero, povečalo, individualno osvetlitev, monitor in posebno programsko opremo. Slabovidnemu ali skoraj popolnoma slepemu učencu omogoča delo z besedili in slikovnim materialom.

5.7 Večpredstavna osebna tabla za slepe in slabovidne – Tabla je prilagojena za delo slepega ali slabovidnega učenca. Ima kontrastno belo-črno delovno površino in dvignjeni rob, ki omogoča lažjo orientacijo ter preprečuje padanje predmetov na tla. Primerna je za delo pri pouku ali kot individualna delovna površina. S prilagoditvami in dodanimi didaktičnimi elementi ter magnetnimi predlogami je uporabna kot univerzalni didaktični pripomoček.
• Svetla ali temna podloga je primerna za opazovanje in demonstracijo raznih predmetov, materialnih virov ali ponazoril.
• Omejen učni oz igralni prostor s kontrastnim dvignjenim robom olajša orientacijo pri šolskem delu in igri.
• Bela folija omogoča tudi delo s tehniko – piši briši.
• Gumirana osnova omogoča risanje na pozitivno folijo in risanje z radelčkom.
• Tabla omogoča tudi delo s samolepljivimi blazinicami oz. trakovi.
• Velik spekter večpredstavnosti pa ima kovinska osnova table, ki omogoča
demonstracijo in delo s seti (geografija, matematika, biologija), z magnetnim
pritrjevanjem.
Večpredstavna tabla omogoča sprotno preverjanje in utrjevanje pojmov.

6. POSEBNA ZNANJA

Za uspešen in kvaliteten pouk v razredu s slepim ali slabovidnim učencem ne zadoščajo samo specialna oprema in prilagojeni didaktični materiali, ampak tak učenec potrebuje tudi specialna znanja in zadostno asistenco mobilnega tiflopedagoga. Šele vse to skupaj omogoča uspešno učenje in zadostno individualno funkcioniranje učenca. Slepi in slabovidni učenci morajo izpad vida nadomestiti s preostalimi čutili. Pri tem si pomagajo s specialnimi znanji, ki jim omogočajo premagovanje vsakdanjih zahtev in uspešno učenje.
Ta znanja so:
- opismenjenost v brajici in grafični pisavi:
- orientacija in mobilnost
- osvajanje socialnih veščin
- aktivnosti za ohranjanje preostalega vida
- delo z zvočno knjigo
- obvladovanje sredstev komuniciranja
- uporaba in ravnanje s posebnimi specialnimi pripomočki za slepe in slabovidne
Ta znanja in spretnosti so za slepe in slabovidne učence izjemnega pomena. Brez njih si težko predstavljamo kakovosten pouk in učenčev napredek.

6.1 Orientacija slepih zajema celostno občutenje prostora z uporabo posebnih pripomočkov za orientacijo, kot so mobilni načrt, dolga bela palica, tipni kompas itd.
Osvojena znanja in spretnosti iz orientacije in mobilnosti so osnova za kvaliteten pouk. Težko si zamislimo orientacijo na zemljevidu pri pouku geografije, če učenec nima osnovnega znanja iz orientacije in mobilnosti.
6.1.1 Vaje iz orientacije na tipnem načrtu – Pred teboj je list iz tipnega načrta Ljubljane. Z načrtom in s pomočjo legende s tipnimi dogovorjenimi znaki boš utrjeval-a orientacijo na tipnem načrtu. Upoštevaj navodila in vadi naslednje naloge:
1. Oglej si (potipaj) legendo in opiši dogovorjene znake.
2. Na priloženem delu mestnega načrta, določi glavne in stranske strani neba. Upoštevaj, da je sever zgoraj!
3. S pomočjo tipnega kompasa orientiraj načrt glede na geografski sever.
4. Na načrtu poišči dogovorjene znake, ki si jih spoznal-a v legendi.
5. Kaj vse predstavljajo ti dogovorjeni znaki?
6. Kako so označeni semaforji?
7. Katerega dogovorjenega znaka, ki je v legendi, na načrtu ni? Opiši ga.
8. Vadi naslednje situacije:
- Kaj je na SZ mestnega načrta?
- Kaj je na Z načrta?
- Kaj je na V?
- Kateri objekti so v predelu Rožnika?
- Glede na strani neba opiši pot od železniške postaje do Tromostovja.
- Pokaži sotočje Ljubljanice in Gradaščice.
Slika: Tipni načrt Ljubljane

7. KOMUNIKACIJSKE POTI

Preden učitelj začne s pripravo nalog za preverjanje in ocenjevanje se mora seznaniti po kateri komunikacijski poti dela učenec. Komunikacijske poti so opredeljene glede na stanje vida. Te poti so: Komunikacijska pot za slepe, komunikacijska pot za slabovidne in kombinirana komunikacijska pot. Na podlagi te informacije lahko izbere učitelj način in prilagodi gradivo za individualno preverjanje ali ocenjevanje učenca.

Vprašanja za preverjanje in ocenjevanje, ki jih bo reševal slepi učenec, lahko zapišemo v brajici, na računalnik ali posnamemo. Tudi za slabovidnega učenca zapis vprašanj in nalog lahko prilagodimo na računalniku s programi povečav ali mu omogočimo, da jih prebere z uporabo povečala oz. osebne lupe. V nadaljevanju si oglejmo uporabo računalnika, kot učnega pripomočka v inkluzivnem razredu.

7.1. Komunikacijska pot za slepega učenca. Učitelj lahko uporabi USB ključ s katerim posreduje gradivo za preverjanje ali ocenjevanje učencu. Ko učenec test reši, ključ vrne učitelju. Za ta posredni način komunikacije med učiteljem in učencem je pogoj, da slepi učenec obvlada delo s prilagojenim računalnikom in obvlada desetprstno slepo pisanje. .

5.2. Komunikacijska pot za slabovidnega učenca. Ko učitelj pripravlja test s katerim bo preverjal ali ocenjeval predelano učno snov, je še posebno pozoren na slabovidnega učenca. Vsebino testa, ki ga je pripravil za učence, še posebej individualno prilagodi za slabovidnega učenca. Poveča pisavo, pregledno uredi zapis, izbere primeren papir (se ne blešči). Postopek s »ključem« pa je enak, kot pri slepem učencu.

Komunikacijske poti dela s slepim in slabovidnim učencem so praviloma individualne, toda ne na škodo skupinske dinamike v razredu. Individualne so predvsem zaradi uporabe posebnih pripomočkov, nujnosti neposrednega pristopa učitelja in svojevrstnih metod dela glede na prizadetost vida.

8. PRAKTIČNE OBLIKE DELA
Slepi učenci kakovostnega znanja, ki temelji na realnih predstavah, ne morejo pridobiti samo v razredu. Nekatere pojme, dogodke ali predmete lahko spoznajo in razumejo le s pomočjo neposrednega praktičnega izkustva v muzeju, na ekskurziji ali s praktičnim delom v razredu.

8.1 Ekskurzija je spoznavni proces, ki zahteva dobro pripravo, poznavanje učencev, ki naj bi se ekskurzije udeležili. Ni dovolj, da povemo, kam bomo šli in kaj bomo tam videli, temveč moramo znati vzbuditi njihovo zanimanje. Nekatere vsebine že vnaprej obravnavamo v razredu, kjer preverimo razumevanje pojmov, pojavov in veščin, povezanih z ekskurzijo. Ekskurzija ni samo enkratno dejanje, ki se konča z analizo, sintezo, vrednotenjem ampak je pomembno tudi sprotno preverjanje in ocenjevanje.

8.2 Nazornost – Tudi jabolko je lahko odlično ponazorilo. Ko pri geografiji obravnavamo pojme v zvezi z Zemljo, ponazorimo le to z jabolkom. Učenci si jabolko najprej ogledajo in otipajo. Muha predstavlja severni pol, pecelj južnega. Če jabolko prerežemo počez, po ekvatorju, dobimo severno in južno poluto, če pa ga prerežemo vzdolžno od muhe do peclja, pa dobimo vzhodno in zahodno poluto. Učenci pokažejo (otipajo) tudi skorjo in jedro. Ko drži vsak učenec v razredu svoje jabolko v roki med palcem in kazalcem, lahko določi nagib zemeljske osi in ponazori vrtenje zemlje. Določijo pa lahko tudi začetni poldnevnik, ekvator, pa tudi zgradbo zemlje (skorja/lupina, plašč/meso, jedro peške).
S takimi nalogami sem lahko preveril razumevanje določenega pojma, pojava ali procesa.

8.3 Dramatizacija – Učne vsebine, ki jih lahko predstavimo ali prikažemo na dramatičen način, se globlje usedejo v spomin učencem in so lahko način za odlično motivacijo v novo učno temo. Vir za dramatizacijo oz. pripravo igre je lahko zanimiv zgodovinski dogodek, leposlovno delo ali igra vlog znanih osebnosti. Učenci na ta način pridobijo več kot samo informacijo o učni vsebini. Tu je pomembna še osebnostna in socialna rast ter neformalno pridobivanje določenih spretnosti in vedenj.

8.4 Kvizi in tekmovanja – Razna tekmovanja in kvizi so še kako dobrodošli, če so zasnovani tako, da omogočajo enakovredno tekmovanje tudi slepim in slabovidnim. Žal pa je v praksi drugače. Na državnih, pa tudi šolskih kvizih posebnih prilagoditev ni. Največji problem so vprašanja, ki temeljijo na slikah ali grafičnih prikazih. Kako naj na taka vprašanja in naloge odgovarja slep ali slaboviden učenec.
Rešitev je lahko več:
- Da se taka grafična vprašanja prilagodijo v tipne slike ali modele
- Da se grafično prilagodijo zaznavi slabovidnega
- Da se vprašanje zamenja s primernim opisnim vprašanjem.
Tak primer je vprašanje: »Na mozaiku je upodobljen bizantinski cesar
Justinjan. Opiši njegova oblačila.«
Slepemu učencu te slike nikakor ne moremo prilagoditi. Zato mu postavimo vprašanje drugače ali izberemo drugo, po zahtevnosti enakovredno.

9. Zaključek
Za slepe in slabovidne učence je treba poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. Okvara vida spremeni funkcije miselnega – kognitivnega spoznavanja. Ima prevladujoč vpliv na senzorno-perceptivno področje in na razvoj motorike. Zaradi manjkajoče integracijske funkcije vida so slepi vezani na parcialne-delne, konkretne izkušnje, ki upočasnjujejo razvoj pojmov.
Preverjanje in ocenjevanje je pomemben del pouka, ki osmisli učiteljeva prizadevanja ter poda informacijo o napredku učenca oz. pravolnem pristopu učitelja. Poučevanje geografije v razredu s slepimi in slabovidnimi učenci je za učitelja izziv in velika odgovornost. Kako pristopiti, kako naučiti učence, ki ne vidijo ali vidijo bolj slabo.

Z nastopom inkluzije se posebna znanja didaktike in metodike na velika vrata selijo v redno izobraževanje. Del teh znanj pa je tudi posebna priprava na pouk s slepimi in slabovidnimi učenci, ki med drugim vključuje tudi preverjanje in ocenjevanje. Z vključevanjem slepih in slabovidnih učencev v večinsko šolo, je lahko upravičen strah učitelja pred neznanimi zahtevami inkluzije. Zato je prav, da se z njenimi izzivi tudi seznani

Razlaga pojmov
Albinizem – genetska bolezen, za katero je značilno pomanjkanje melanina, pigmenta, ki daje barvo koži, lasem in očem. Veliko je težav tudi z očmi, saj lahko poslabšajo vid. V takšnih primerih zdravnik že v mladosti priporoča očala, še bolje pa zatemnjena očala, da so oči zavarovane pred fotofobijo.
Bralna mizica – učni pripomoček, ki ne bi smel manjkati v razredu. Učencem omogoča lažje branje oz. opazovanje slikovnega materiala. Drža otrok je boj pravilna. Zaradi pravilnega kota opazovanja ne prihaja do refleksije in bleščanja. Prav zaradi naštetih lastnosti je bralna mizica pomemben pripomoček tudi za slabovidnega in praktično slepega učenca (udobno bližinsko opazovanje). Podobno funkcijo ima lahko tudi miza z nagibom.
Inkluzija – poudarja prilagoditev okolja otroku in njegovo vključenost v socialno okolje. Je proces, v katerem šola in družbeno okolje zmanjšuje ovire, ki onemogočajo sodelovanje vseh otrok, ki so vključeni v večinsko šolo. Vsak otrok mora biti sprejet in obravnavan s spoštovanjem, upoštevati pa je potrebno tudi individualne potrebe posameznika.
Katarakta – strokovni izraz za sivo mreno, postopno zamotnitev zdrizaste snovi, ki tvori očesno lečo. Takšna leča lahko ustavi, popači ali razprši svetlobo, ki prihaja v oko, ter tako okvari vid. Obseg ohranjenega vida je odvisen od mesta in gostote zamotnitve na leči.
Posebne komunikacijske poti – te so: komunukacijska pot za slepe, slabovidne in kombinirana komunikacijska pot. Komunikacijskim potem so prilagojena tudi specialna učila, pripomočki in tehnike poučevanja.
Tiflodidaktika – Veda o poučevanju slepih in slabovidnih (teorija pouka in izbraževanja).

Tiflopedagog – učitelj slepih in slabovidnih, ki v sodelovanju s strokovnjaki drugih profilov skrbi za vzgojo, izobraževanje in rehabilitacijo ter za celosten razvoj otrok, mladostnikov in odraslih slepih in slabovidnih oseb.
Tipni zemljevid in načrti so posebej prirejeni za branje s tipom. Tako je vsebina prikazana z vzdignjenimi ali ugreznjenimi elementi oz. dogovorjenimi znaki, ki so dostopni otipu. Napisi so v brajici. Zapisani so lahko le linearno. Velikost brajevih črk se ne spreminja. Prav zato je lahko gostota informacij na tipnih zemljevidih in načrtih precej manjša kot na običajnih.

Večpredstavnost – kot predstavitev je lahko vizualna, akustična, taktilna ali kombinirana.

Zvočna knjiga – Med slepimi in slabovidnimi imajo zvočne knjige že večletno tradicijo (uporaba magnetofona). To potrjuje tudi obsežna fonoteka na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Z uporabo računalniška in digitalne tehnologije je postala zvočna knjiga še bolj dostopna.

Roman Brvar,
predmetni učitelj zgodovine in geografije,
tiflopedagog – svetovalec

Enodejanka

Uvod

Odkritje Novega sveta se vselej prikazuje v najlepši luči. Raziskovalci in osvajalci so v Evropi doživljali slavo.
Kaj pa so odkritja prinesla ljudstvom, ki so živela v Ameriki, Avstraliji, Afriki in Oceaniji?
Največkrat le bedo, izkoriščanje in smrt. Tako je bilo tudi v Severni Ameriki.

Prisluhnimo, kaj je Krištof Kolumb pisal španskemu kralju:
»Domislili smo se, da bo za zveličanje duš tukajšnjih Indijancev tem bolje, čim dlje jih odpeljemo od tod. Pošiljamo vam tovor prvih 550 Indijancev obojega spola, izbranih izmed 1600 nalovljenih Indijancev, ki jih je admiral razglasil za upornike. Poslani bodo na štirih karavelah še to leto, 1494. Indijanski sužnji so sicer divji, toda ročni, bistri in postavni, tako da bodo boljši od vseh drugih sužnjev. Brž, ko jim izgine domovina spred oči, se bodo odvadili svoje divjosti. Uporabni bi bili za veslače na galejah, na to se sijajno razumejo. Vaše veličanstvo pa bi nanje lahko predpisalo uvozno carino.«

Slovenski misijonar Friderik Irenej Baraga, ki je več let deloval med Indijanci v Severni Ameriki, je leta 1832 zapisal:
»Tisti Indijanci, ki daleč proč od vasi belih ljudi žive in h katerim beli ljudje malokdaj pridejo, žive navadno več časa kakor drugi.«

Vloge:
Seattle, Črni los, Rdeča suknja, Vašaki, Alfred Wilson, Sedeči bik, Stoječi medved (indijanski poglavarjii),
Skovir (indijanski deček),
glasnik,
povezovalec.

…

1. prizor

Zavesa se odgrne, na odru se prikaže del indijanskega tabora. V ozadju se sliši zamolkel zvok tamtama. Pred najbližjim šotorom sedi stari Indijanec, ki zamaknjeno zre v daljavo. V njegovi bližini se z lokom igra indijanski deček. Pri napenjanju tetive na lok je nespreten. Po več poskusih zaprosi za pomoč starega Indijanca.

Indijanski deček:
Poglavar Seattle! Mi pomagaš napeti lok?
Seattle:
Ne prehitevaj časa, mali Skovir! Čez pomlad ali dve boš dovolj močan in spreten, da ga sam napneš. No, ker si že tu, ti pokažem, kako se to dela.

Deček mu poda lok in tetivo in opazuje starega poglavarja pri delu.

Skovir:
O, kako si močan. Kje imaš pa ti svoj lok?
Seattle:
Lok ni več za moje pomladi. Obesil sem ga na tram v wigwam. Tam me spominja na nekdanje dogodivščine, pa tudi nevarnosti, ki sem jih preživel v tej lepi naravi.
Skovir:
Poglavar, tako rad bi slišal kakšno dogodivščino z lova! Mi poveš, kako je bilo, ko si premagal grizlija?
Seattle: Indijanec se ne hvali rad. Pa tudi vsak indijanski lovec bi ti lahko opisal kup zanimivih dogodivščin.
Skovir:
Že, že. Rad bi, da mi ti poveš, kako si premagal grizlija.
Seattle:
Prav, pa prisluhni. Takrat, bilo je pred mnogimi pomladmi, nisem bil na lovu. Iskal sem zdravilna zelišča. Pa me zmoti šum za bližnjimi drevesi. Previdno stopim z jase v gozd. Naenkrat me od strani nekaj močno trešči po rami. Padem na kolena in s pogledom iščem povzročitelja. Spreletava me srh. Nad mano se v vsej veličini vzpenja grizli. Odkotalim se vstran in izderem nož. Medved pa je že nad menoj. Nož nastavim predse in se branim udarcev šap. Že na obrazu začutim njegovo sapo. Z nožem sunem naprej. Takrat pa se prelomi dan in zagrne me tema.
Skovir:
Uf!

Seattle se zazre v daljavo in obmolkne. Molk prekine deček, nestrpno.

Skovir:
A si takrat odšel v večna lovišča?
Seattle:
Daj, daj. Izgubil sem le zavest. Grizli me je s šapo lopnil po glavi. Hkrati pa se je nasadil na moj nož. Predramili so me glasovi mladcev. Nisem se jim mogel oglasiti. Na meni je ležal kosmatinec in me z vso težo pritiskal k tlom.
Skovir:
Uf, uf.
Seattle:
Kmalu so me našli. Vrač mi je rekel, da še zadnji čas. Kajti izgubil sem veliko krvi.
Skovir navdušeno:
Jaz bom tudi lovec!
Seattle:
Prav, prav, mali Skovir. Pojdi se igrat k drugim dečkom. Rad bi v miru pričakal posvet poglavarjev.
Skovir:
Prav, grem, poglavar!

Deček vzame lok in se oddalji.

…

2. prizor

Poglavar Seattle prisluhne oddaljenemu zvoku tamtama. Čez nekaj časa vstane in gre v šotor. Vrne se pokrit s perjanico in se usede nazaj pred wigwam. Nedolgo za tem pride glasnik s sporočilom.

Glasnik:
Poglavar, prijezdil je poglavar Sedeči bik.
Seattle:
Ali sam?
Glasnik:
Ne, z njim so tudi spremljevalci.
Seattle:
Naj pride.
Sedeči bik se s spoštovanjem približa k staremu poglavarju. Pozdravita se s trepljanjem po ramah.
Seattle:
Kako ste kaj potovali?
So bile težave na poti?
Sedeči bik:
Ne. Nikakor ne. Težave imamo v naših dolinah. Ozemlje Sujev je ponovno v nevarnosti.
Seattle:
Kako?
Povej mi, brat!
Sedeci bik:
Prišel je odposlanec belega očeta. Hočejo, da jim prodamo našo zemljo. Pa je ne bomo prodali. Če nas bodo hoteli prisiliti, se bomo uprli. Govoril sem!
Seattle:
Žalostno. Danes je prilika, da se poglavarji ogroženih plemen dogovorimo in skupaj upremo pohlepu belega človeka.
Glasnik:
Prišel je poglavar Črni Los in Alfred Wilson.
Seattle:
Kar pripelji ju.
Poglavarja prideta pred šotor ter po dobrodošlici in povabilu starega poglavarja prisedeta.
Seattle:
Sta srečala tudi preostale?
A. Wilson:
Sva. Imeli so težave na poti. V Skalnem gorovju divja vojna. Gromki blisk se je uprl gradnji železne ceste. V Kačjo reko je zrušil most skupaj z ognjenim konjem.
Prisotni poglavarji:
Uf, uf, Manitu!
A. Wilson:
Njegovo ljudstvo Črnih vran je obupalo. Niso imeli več izbire. Pesti jih lakota.
Črni Los:
Da, lakota. Ognjena cesta je s prerij pregnala na stotisoče bizonov. Še več pa so jih za zabavo ubili beli prišleki. Črne vrane niso imele izbire.
Seattle:
Težko mi je. Kako naj se Indijanci upiramo z lokom in puščico ognjeni sili kadečih se palic?
Moramo vzdigniti glas in zahtevati naše pravice. Oborožen upor nas lahko pelje le v pogubo …
Prisotni poglavarji:
Howgh!

Zastor se zagrne. Konec drugega dejanja

…

3. prizor

Začne se posvet poglavarjev. V govorih opozorijo na nevzdržni položaj Indijancev v Severni Ameriki in na usodo posameznih indijanskih plemen.

Seattle:
Dan in noč ne gresta skupaj. Rdeči človek se je vedno umikal pred prodirajočim belim človekom, tako kot jutranja meglica pred soncem. Napočil je čas, ko moramo reči ne! Zbrali smo se, da povemo svojo voljo in pošljemo pismo belemu očetu v Washington.
Poglavarji:
Tako je.
Stoječi medved:
Rad bi rekel tole: Na svetu ni bilo nikjer praznine. Celo na nebu ni bilo praznih mest. Povsod je bilo življenje, vidno in nevidno, vsaka stvar pa je imela kaj, kar je bilo vredno imeti – celo kamni. Indijanec je bil vedno varuh narave. Ničesar ni uničeval, ne velikega ne majhnega. Indijanec je bil skromen sredi obilja. Ne vem za nobeno vrsto rastline, ptice ali živali, ki bi bila iztrebljena pred prihodom belega človeka.
A. Wilson:
Indijanci morajo živeti po naravnih zakonih; če tega ne počno, škodujejo sami sebi in to je edina kazen, ki obstaja. Indijanci pokažemo na Mlečno cesto, ki gre prek neba. Na njej ena veja vodi v prazno. Če človek ne živi po naravnih zakonih, zavije na to vejo in konča v praznem.
Vašaki:
Preveva nas razočaranje, nato globoka žalost; nato neizrekljiva bolečina; potem kdaj pa kdaj zagrenjenost, ob kateri pomislimo na puško, na nož in na tomahavk in nam v srcih vzplameni ogenj obupa – takšna je zgodba naših bednih doživetij.
Rdeča suknja:
Poglavar Rdeča suknja je trdno odločen, da zemlje ne prodamo, temveč da na njej ostanemo. Radi jo imamo – rodovitna je, daje nam polno koruze za hrano našim ženam in otrokom, trave in rastlin za našo živino.
Stoječi medved:
Pogosto vidim bele dečke, kako se zbirajo na mestnih ulicah, se suvajo in neumno potiskajo sem ter tja. Veliko časa zapravijo za brezciljno postopanje, ne da bi njihove naravne sposobnosti videle, slišale ali čutile raznovrstno življenje, ki jih obdaja. Nobenega zavedanja, nobene izostrenosti, nobenega posluha nimajo in ta topost daje poln razcvet grdemu vedenju; jemlje jim naravno ravnovesje in spodbudo. Nasprotno pa so indijanski dečki, ki so vzgojeni naravno, pozorni do svoje okolice; njihovi čuti niso zoženi le na opazovanje drug drugega in ne morejo prebiti celih ur, ne da bi kaj videli, kaj slišali in kaj mislili. Opazovanje se je vselej bogato obrestovalo; zanimanje, čudenje, občudovanje se je razvijalo. Zavedajo se, da življenje ni le človeška manifestacija, da se izraža v množici oblik. To zavedanje je bogatilo indijansko življenje. Življenje je bilo živo in utripajoče; nič ni bilo nepomembnega ali vsakdanjega. Indijanec je živel – živel v pravem smislu od prvega do zadnjega diha.
A. Wilson:
Kadar se je stari Dakota pogovarjal z otroki, je dal roko na tla in jim razložil: “Sedimo v naročju naše matere Zemlje. Hrani nas, tako kot vsa druga živa bitja. Nas kmalu ne bo več, toda tale kraj, kjer smo zdaj, bo ostal večno”.
Sedeči bik:
Katere pogodbe, ki so jo beli ljudje sklenili z nami, rdečimi ljudmi, so se belci držali? Nobene. Kateri belec lahko reče, da sem mu ukradel zemljo ali en sam belič njegovega denarja? Pa vendar pravijo, da sem tat. Kateri belec me je videl pijanega? Kdo je prišel k meni lačen in odšel nenasičen? Kdo me je videl pretepati ženo ali slabo ravnati z otroki? Kateri zakon sem prekršil? Mar je narobe, če imam rad svoje? Mar sem zloben zato, ker je moja koža rdeča? Ker sem Su; ker sem bil rojen, kjer so živeli moji očetje, ker sem pripravljen umreti za svoje ljudstvo in za svojo deželo?
Črni los:
Črni los je preživel pokol pri Ranjenemu kolenu, ko je vojska z mitraljezi pokosila 300 neoboroženih Indijancev, mož, žena in otrok. Tedaj še nisem vedel, kaj vse se je takrat končalo. Ko se sedaj oziram z visokega hriba svojih let, vidim snežni vihar. Tam so umrle sanje nekega ljudstva.
Seattle:
Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako jo bodo tedaj kupili? Del zemlje smo in ona je del nas. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo brstenje listja ali drget mušičjih krilc. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ki se igra z jezersko gladino, in vonj pomladanske sape. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Otroke učimo, da je Zemlja naša mati. Kar se zgodi Zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase. Zemlja je človekova last. Človek je last Zemlje. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Pravega življenja je konec. Pričenja se boj za obstanek. To je naša volja. Govoril sem!
Poglavarji:
Tako je.

Zastor se zagrne. Konec tretjega dejanja.

Zaključek

Resnica o Indijancih (povezovalec)

Kdo si v otroških letih ni delal lokov in puščic in se igral Indijancev? Najbrž ga ni Evropejca, ki ni slišal zanje; in najbrž ni bilo nobeno ljudstvo deležno tolikšnega popačenja svoje prave podobe kot ravno severnoameriški Indijanci. Velikokrat smo jih videli v filmih in brali o njih v pustolovskih zgodbah. Toda kdo ve, kako so resnično čustvovali, mislili in govorili, kako so doživljali srečanje z belim človekom? Indijanski poglavarji so s svojimi besedami postavili nesmrten pomnik ljudstvu, ki je tisočletja živelo v zavestni povezanosti in sožitju z naravo in iz nje črpalo svojo modrost, njihove besede so izraz čiste, ideološko nepotvorjene človeške misli, so zrcalo, v katerem bomo uzrli svojo podobo, so napotek za zdravo življenje in rešitev ogrožene narave!

Igrica je dramatizirana po knjigi:
“Kako vam naj prodamo modrino neba” (Burgar, F. & M. K. Burgar, 1990: samozaložba, Ljubljana)

Scenarij: Roman Brvar

…

Sklep

Pri pouku s slepimi učenci mora učitelj uporabiti tak pristop in način dela, ki pri učencu vzbudi radovednost in interes za vse tisto, kar se nahaja preko zidu teme.
Motivacija zagotavlja pozornost ter s tem uspešno osvajanje novih učnih vsebin. Slepih učencev nikakor ne moremo motivirati z običajno sliko, diapozitivom ali videom. Obstaja še veliko načinov za dobro motivacijo. Lahko je to doživeto odčitan tekst (pisni vir, pripovedni tekst, odlomek iz knjige, radijska igra ali dramatizacija zgodovinskih vsebin. Prav dramatizacije nekaterih zgodovinskih dogodkov so v marsičem oplemenitile pouk zgodovine.

…

Izr. Prof. dr. DARJA KOBAL GRUM
Oddelek za psihologijo
Filozofska fakulteta
Univerza v Ljubljani

Objavljeno v Šolskih razgledih, št. 6, 2011

Izr. Prof. dr. DARJA KOBAL GRUM
Oddelek za psihologijo
Filozofska fakulteta
Univerza v Ljubljani

Objavljeno v Šolskih razgledih, št. 6, 2011

Pouk geografije zahteva veliko nazornosti in praktičnega dela. Zelo pomembne so prostorske predstave zato je pri utrjevanju in preverjanju pogosto v uporabi nema karta. Naloge, ki jih pripravi učitelj so lahko zelo pestre. Tu pa se zastavi vprašanje, kako bo potekalo delo v inkluzovnem razredu, v katerega je vključen slep ali slaboviden učenec. Odgovor je lahko uporaba večpredstavne neme karte.

Izvedba:

-         nama karta je v osnovi prilagojena za otip,

-         v uporabi je obris Slovenije in Slovenija rečno omrežje,

-         izvedba neme karte je lahko s točkastimi magnetnimi oznakami, z samoleoljivimi blazinicami ali s tehniko piši briši za slabovidne učence .

-         Predstavljena nema karta omogoča neomejeno uporabo.

Zgradba neme karte:

Na leseni osnovi je kovinska sredica, ki jo prekriva poglobljen tipni obris v beli plastiki oziroma tipni obris Slovenije z rečnim omrežjem. Karti so priloženi magmetki in samolepljive blazonice.

Prilagojena večpredstavna nema karta omogoča:

-         sprotno ponazarjanje in demonstracijo,

-         samostojno delo učenca,

-         reševanje postavljene naloge.

Večpredstavna nema karta pa nikakor ni primerna samo za slepega ali slabovidnega učenca. Na njej bodo radi delali tudi drugi učenci v inkluzivnem razredu.

Opis

Večpredstavna osebna tabla z robom je prilagojena tipni in zmanjšani vidni zaznavi. Zasnovana je tako, da omogoča delo slepega in slabovidnega uporabnika.

Tabla ima obojestransko delovno površino. Kontrastno temno in svetlo stran z dvignjenim robom, ki omogoča lažjo orientacijo slepemu ter preprečuje padanje predmerov na tla. Rob je tudi barvno poudarjen kar olajša orientacijo praktično slepemu ali slabovidnemu uporabniku. Jedro table je lesena osnova na kateri je z ene strani kovinska podlaga prevlečena z belo plastično folijo. Na drugi strani pa je črna gumirana podlaga. Tabla je ojačana z lesenim okvirjem. Velikost table se spreminja s starostjo uporabnika in namenom uporabe.

Uporabne lastnosti večpredstavne osebne table za slepe in slabovidne:

-   pozitivno risanje na folijo ali uporabo radelčka za negativno risanje,

-   uporabo predloge piši/briši za slabovidne,

-   svetla in temna podloga olajšata opazovanje in

demonstracijo raznih predmetov ali materialnih virov,

-   Dvignjeni kontrastni rob omejuje učni oz. igralni prostor ter olajša

orientacijo na delovni oz. Igralni površini.

-         teža table in gumirana delovna površina preprečuje drsenje.

-         interaktivno učenje.

Na njej lahko poteka demonstracija, delo z magnetnimi seti, pozitivno risanje za slepe, risanje piši briši za slabovidne in uporaba različnih tematskih tipnih predlog.

Tabla je tako individuano univerzalno učilo, demonstracijska in igralna površina.

Največji specter interaktivne predstavljivosti ima kovinska osnova, ki

omogoča demonstracijo in ponazarjanje z magnetnim pritrjevanjem.

Nekaj primerov:

-    nazorno osvajanje pojmov z magnetnimi elementi,

-    demonstracija predmetov, materialnih virov in učil,

-    opazovanje na kontrastni podlagi,

-    prikaz tematskih vsebin in oloceni procesov,

-    razne didaktične igre, ki so prilagojene tipu,

-    tabla omogoča tudi delo z samolepljivimi blazinicami oz. trakovi.

Možnosti je resnično veliko z uporabo različnih setov za posamezna predmetna področja. Prav dvignjen rob table, ki je grafično poudarjen pa olajša orientacijo na x in y osi. Na tabli lahko potekajo različne usmerjene aktivnosti, samostojna zaposlitev ali družabne igre. Slaba stran table je njena prenosljivost (velikost), zato je prav, da je doma še ena tabla.

V knjigi pa je dan poudarek tudi staršem in vključenemu učencu.

V današnjih razmerah si težko predstavljamo inkluzijo brez aktivnega sodelovanja staršev. Starši pa ne smejo biti osamljeni. Pomagajo jim lahko tiflopedagogi, svetovalni delavci in učitelji na šoli. Starši vključenega otroka bodo potrebovali naslednje informacije:

● kako se bo njihov otrok vključil v novo sredino;

● kako mu bodo lahko pri tem v oporo;

● kako bodo sodelovali z učiteljem in drugimi člani strokovnega tima;

● katera specialna znanja in spretnosti bo njihov otrok potreboval za uspešno vključitev;

● kako bodo zagotovili specialne pripomočke in učila;

● katera dodatna znanja bodo potrebovali, da bodo lahko pomagali šolajočemu se otroku.

Starši potrebujejo določeno znanje in  korektno svetovanje. Njihovo sodelovanje s šolo in ustanovo za slepe mora temeljiti na odprtem partnerskem odnosu. Le takšen položaj staršev lahko pripomore k njihovi uspešni vlogi pri opravljanju odgovornih nalog vzgojitelja in pomočnika otroku pri delu v šoli in doma.

Današnji čas postavlja pred starše in učitelje nove izzive. Poleg izobraževanja je izjemno pomembna vzgoja. Opozorila nekaterih šolskih sociologov o razvajenosti otrok so še kako na mestu. Bogdan Žorž je v svoji knjigi Razvajenost, rak sodobne vzgoje zapisal: »Razvajanje ni v tem, ker bi imeli otroka preveč radi, marveč v tem, ker ga s tem prikrajšamo za pomembne izkušnje, brez katerih bo v življenju težko shajal.« Še posebno usodna je lahko razvajenost za slepe in slabovidne učence. Starši morajo biti otroku v oporo kot partnerji in svetovalci. Omogočiti mu morajo optimalne pogoje za domače delo in prosti čas.

Za uspešno vključevanje slepih in slabovidnih v večinske šole niso dovolj samo teoretična izhodišča, temveč  uresničevanje le-teh v praksi. To pa niti slučajno ne more biti omejeno samo na izvajanje specialno-pedagoške pomoči s strani tiflopedagogov, temveč mora biti vključen celoten strokovni tim večinske šole, na katero se je vključil slep ali slaboviden učenec. Inkluzija bo tako uspešna le, če bodo upoštevani vsi ključni strokovni, izobrazbeni, osebnostni in socialni kriteriji, ki so nedeljivi v celoti integriranega izobraževanja posameznika. 

Projekt vključitve lahko zaživi, če med seboj sodelujejo vsi udeleženci: učenec, starši, šola in specialna ustanova. Izjemno pomembno pa je tudi pravilno informirano in ozaveščeno okolje, kjer poteka vzajemen proces prilagajanja okolja in posameznika. Slepi ali slabovidni učenec ne sme biti breme za šolo. To pa se lahko zgodi, če na vključitev niso pripravljeni vsi udeleženci: šola kot celota in vsi učitelji v njej, slepi oziroma slabovidni učenec in njegovi videči sošolci pa tudi starši.

POUDARKI NA DELAVNICI.

-         Predstavitev učil, ponazoril in igrač

-         Kaj lahko naredimo sami in kako se to naredi

-         Izdelava zveneče žoge

-         Izdelava piščali

-         Prilagoditve, ki jih lahko naredimo sami.

Zaključek

Inkluzija pomeni vključitev učenca s posebnimi potrebami v sredino, kjer je doma, kjer je njegova družina in prijatelji. Inkluzija ima v primerjavi z segregiranimi oblikami izobraževanja vsekakor prednost, toda le v pogojih, da je slepi oz. slabovidni učenec enakovreden osebek v razredu in v okolju, kjer živi, da ima možnost in pogoje pri uresničevanju svojih specifičnih potreb. Inkluzija nikakor ni nekaj, česar bi se morali bati, ampak je lahko osvežitev za pedagoško prakso. Upravičen  je lahko strah učitelja pred neznanimi zahtevami

Od 20. januarja do 4. aprila 2010, je bila v Mestnem muzeju Ljubljana, razstava del Pabla Picassa Bikoborbe. Mit. Eros. Ideja g. kustosa Boruta Rovšnika iz Mestnega muzeja Ljubljana, da se na primeren način predstavi izbor razstavljenih Picassovih del slepim in slabovidnim, je bil velik strokovni organizacijski in tehnični izziv. Zgledov za tako smelo idejo pri predstavitvi slik v Sloveniji ne poznam. Podobni katalogi pa tudi galerije za slepe, obstajajo že v velikih evropskih muzejih. kajti predmet predstavitve slepim in slabovidnim so bila vrhunska umetniška dela, ki so že v izvedbi kompleksna in dostopna le vidni percepciji. Drugačna je bila predstavitev razstave Yanna Arthusa-Bertranda »Pogled od zgoraj«. Razstavo je v juniju leta 2006 gostil Mestni muzej, Ljubljana. Slike za to razstavo je umetnik že v osnovi prilagodil za slepe in slabovidne uporabnike. Predstavljenih je bil izbor 13 originalnih fotografij v relijefu.

Tako smo se za predstavitev razstave slik Pabla Picassa Bikoborbe. Mit. Eros. Odločili za vodnik (katalog), ki bi bil prilagojen  tako slepemu kot slabovidnemu uporabniku. Pri prilagajanju slik smo zato upoštevali komunikacijske pot za slepe,  praktično slepe in slabovidne uporabnike. Za izdelavo tipnih slik smo izbrali tehniko negativnega risanja z »radelčkom« in kivoprint tehnike s toplotno obdelavo. Za slabovidne pa grafično poudarjene tipne risbe.

Vodnik Picassovih del za slepe in slabovidne je tako obsegal:

-         Kratko predstavitev razstave Bikoborbe. Mit. Eros. v brajici in povečanem tisku,

-         Pabla Picassa njegov opus in predstavljena dela na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana,

-         opis posameznih del z razstave (slog, tehnika, velikost, nastanek, kompozicija,

-         tipni in bližinski ogled vloženih tipnih in grafično poudarjenih grafikah.

Prilagajanje umetniških del percepciji slepih in slabovidnih, brez posplošitev ni mogoča. Ne glede na tipno tehniko prilagodimo lahko le grob približek, kompozicijo, slikarsko tehniko, velikost, material in vsebino. Nekoliko lažje je predstaviti oblikovalske, modelarske ali kiparske stvaritve. Lahko si pomagamo z replikami ali z »neškodljivim« posrednim otipom oz. bližinsko zaznavo.

Kako smo za slepe in slabovidne prilagoditi razstavo slik Pabla Picassa

Od 20. januarja do 4. aprila 2010, je bila v Mestnem muzeju Ljubljana, razstava del Pabla Picassa Bikoborbe. Mit. Eros. Ideja g. kustosa Boruta Rovšnika iz Mestnega muzeja Ljubljana, da se na primeren način predstavi izbor razstavljenih Picassovih del slepim in slabovidnim, je bil velik strokovni organizacijski in tehnični izziv. Zgledov za tako smelo idejo pri predstavitvi slik v Sloveniji ne poznam. Podobni katalogi pa tudi galerije za slepe, obstajajo že v velikih evropskih muzejih. kajti predmet predstavitve slepim in slabovidnim so bila vrhunska umetniška dela, ki so že v izvedbi kompleksna in dostopna le vidni percepciji. Drugačna je bila predstavitev razstave Yanna Arthusa-Bertranda »Pogled od zgoraj«. Razstavo je v juniju leta 2006 gostil Mestni muzej, Ljubljana. Slike za to razstavo je umetnik že v osnovi prilagodil za slepe in slabovidne uporabnike. Predstavljenih je bil izbor 13 originalnih fotografij v relijefu.

Tako smo se za predstavitev razstave slik Pabla Picassa Bikoborbe. Mit. Eros. Odločili za vodnik (katalog), ki bi bil prilagojen  tako slepemu kot slabovidnemu uporabniku. Pri prilagajanju slik smo zato upoštevali komunikacijske pot za slepe,  praktično slepe in slabovidne uporabnike. Za izdelavo tipnih slik smo izbrali tehniko negativnega risanja z »radelčkom« in kivoprint tehnike s toplotno obdelavo. Za slabovidne pa grafično poudarjene tipne risbe.

Vodnik Picassovih del za slepe in slabovidne je tako obsegal:

-         Kratko predstavitev razstave Bikoborbe. Mit. Eros. v brajici in povečanem tisku,

-         Pabla Picassa njegov opus in predstavljena dela na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana,

-         opis posameznih del z razstave (slog, tehnika, velikost, nastanek, kompozicija,

-         tipni in bližinski ogled vloženih tipnih in grafično poudarjenih grafikah.

Prilagajanje umetniških del percepciji slepih in slabovidnih, brez posplošitev ni mogoča. Ne glede na tipno tehniko prilagodimo lahko le grob približek, kompozicijo, slikarsko tehniko, velikost, material in vsebino. Nekoliko lažje je predstaviti oblikovalske, modelarske ali kiparske stvaritve. Lahko si pomagamo z replikami ali z »neškodljivim« posrednim otipom oz. bližinsko zaznavo.

Kako smo za slepe in slabovidne prilagoditi razstavo slik Pabla Picassa

Od 20. januarja do 4. aprila 2010, je bila v Mestnem muzeju Ljubljana, razstava del Pabla Picassa Bikoborbe. Mit. Eros. Ideja g. kustosa Boruta Rovšnika iz Mestnega muzeja Ljubljana, da se na primeren način predstavi izbor razstavljenih Picassovih del slepim in slabovidnim, je bil velik strokovni organizacijski in tehnični izziv. Zgledov za tako smelo idejo pri predstavitvi slik v Sloveniji ne poznam. Podobni katalogi pa tudi galerije za slepe, obstajajo že v velikih evropskih muzejih. kajti predmet predstavitve slepim in slabovidnim so bila vrhunska umetniška dela, ki so že v izvedbi kompleksna in dostopna le vidni percepciji. Drugačna je bila predstavitev razstave Yanna Arthusa-Bertranda »Pogled od zgoraj«. Razstavo je v juniju leta 2006 gostil Mestni muzej, Ljubljana. Slike za to razstavo je umetnik že v osnovi prilagodil za slepe in slabovidne uporabnike. Predstavljenih je bil izbor 13 originalnih fotografij v relijefu.

Tako smo se za predstavitev razstave slik Pabla Picassa Bikoborbe. Mit. Eros. Odločili za vodnik (katalog), ki bi bil prilagojen  tako slepemu kot slabovidnemu uporabniku. Pri prilagajanju slik smo zato upoštevali komunikacijske pot za slepe,  praktično slepe in slabovidne uporabnike. Za izdelavo tipnih slik smo izbrali tehniko negativnega risanja z »radelčkom« in kivoprint tehnike s toplotno obdelavo. Za slabovidne pa grafično poudarjene tipne risbe.

Vodnik Picassovih del za slepe in slabovidne je tako obsegal:

-         Kratko predstavitev razstave Bikoborbe. Mit. Eros. v brajici in povečanem tisku,

-         Pabla Picassa njegov opus in predstavljena dela na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana,

-         opis posameznih del z razstave (slog, tehnika, velikost, nastanek, kompozicija,

-         tipni in bližinski ogled vloženih tipnih in grafično poudarjenih grafikah.

Prilagajanje umetniških del percepciji slepih in slabovidnih, brez posplošitev ni mogoča. Ne glede na tipno tehniko prilagodimo lahko le grob približek, kompozicijo, slikarsko tehniko, velikost, material in vsebino. Nekoliko lažje je predstaviti oblikovalske, modelarske ali kiparske stvaritve. Lahko si pomagamo z replikami ali z »neškodljivim« posrednim otipom oz. bližinsko zaznavo.

Opis

Večpredstavna osebna tabla z robom je prilagojena tipni in zmanjšani vidni zaznavi. Zasnovana je tako, da omogoča delo slepega in slabovidnega uporabnika.

Tabla ima obojestransko delovno površino. Kontrastno temno in svetlo stran z dvignjenim robom, ki omogoča lažjo orientacijo slepemu ter preprečuje padanje predmerov na tla. Rob je tudi barvno poudarjen kar olajša orientacijo praktično slepemu ali slabovidnemu uporabniku. Jedro table je lesena osnova na kateri je z ene strani kovinska podlaga prevlečena z belo plastično folijo. Na drugi strani pa je črna gumirana podlaga. Tabla je ojačana z lesenim okvirjem. Velikost table se spreminja s starostjo uporabnika in namenom uporabe.

Uporabne lastnosti večpredstavne osebne table za slepe in slabovidne:

      -   pozitivno risanje na folijo ali uporabo radelčka za negativno risanje,

      –   uporabo predloge piši/briši za slabovidne,

      –   svetla in temna podloga olajšata opazovanje in

          demonstracijo raznih predmetov ali materialnih virov,

      –   Dvignjeni kontrastni rob omejuje učni oz. igralni prostor ter olajša

          orientacijo na delovni oz. Igralni površini.

-         teža table in gumirana delovna površina preprečuje drsenje.

-         interaktivno učenje.

Na njej lahko poteka demonstracija, delo z magnetnimi seti, pozitivno risanje za slepe, risanje piši briši za slabovidne in uporaba različnih tematskih tipnih predlog.

Tabla je tako individuano univerzalno učilo, demonstracijska in igralna površina.

Največji specter interaktivne predstavljivosti ima kovinska osnova, ki

omogoča demonstracijo in ponazarjanje z magnetnim pritrjevanjem.  

Nekaj primerov:

     -    nazorno osvajanje pojmov z magnetnimi elementi,

     -    demonstracija predmetov, materialnih virov in učil,

     -    opazovanje na kontrastni podlagi,

     –    prikaz tematskih vsebin in oloceni procesov,          

     -    razne didaktične igre, ki so prilagojene tipu,

-    tabla omogoča tudi delo z samolepljivimi blazinicami oz. trakovi.

Možnosti je resnično veliko z uporabo različnih setov za posamezna predmetna področja. Prav dvignjen rob table, ki je grafično poudarjen pa olajša orientacijo na x in y osi. Na tabli lahko potekajo različne usmerjene aktivnosti, samostojna zaposlitev ali družabne igre. Slaba stran table je njena prenosljivost (velikost), zato je prav, da je doma še ena tabla.

 (dramatizirana uprizoritev)

  Uvod

 V 8. stoletju je bila Karantanija trdna in močna državna organizacija.

V stoletni zgodovini svobodne Karantanije se je v zgodovinskem spominu ohranilo demokratično potrjevanje karantanskih knezov.

V uprizoritvi je prikazano vsakdanje življenje Karantancev in obred potrjevanja kneza pod Krnskim gradom.

Živ je spomin na potrjevanje knezov pod Krnskim gradom, na Gosposvetskem polju, ko je kmet volil oblast, ko je kmet potrjeval oblast.

Demokracija je luč, ki ne ugasne, demokracija je slovenska zavest.

Prisluhnimo zato spominu slovenske zgodovine!

  1.     dejanje –  Karantanska vas

 Osebe: Radovan, Jelenko, župan, sel, vaščani.

Prizorišče: Karantanska vas, v kateri so še starci, žene in otroci. V srcih ljudi je tesnoba in pričakovanje vesti o bojih z Obri.

Slika 1: Karantanska vas

V ospredju dogajanja je Radovan – star bojevnik, ki je oslepel v bojih z Obri, in njegov nečak radovedni Jelenko.

Radovan modruje in radovednemu Jelenku pripoveduje o svoji usodi.

Radovan: Ja, ja. Daleč, daleč so že tiste pomladi, ko so naši predniki prišli med te gore in rodovitna polja. Oh, ko bi lahko vsaj še enkrat videl te prelestne lepote, spremljal tok reke in prešteval zvezde z nebes. Kratko umolkne in nadaljuje… A kje je Jelenko?

Po logih teka, kot žrebe in trosi smeh v pomladi tej.

Jelenko! Zateglo pokliče.

Jelenko:    Tu sem, ded Radovan. Takoj pridem.

Jelenko ves upehan priteče k dedu. Kaj je, ded Radovan? Zakaj me kličeš?

Radovan: Odvedi me pod veliko lipo na klancu za vasjo. Prej, dokler sem še imel oči, sem pogosto sedel v njeni senci. Danes  se  mi je zopet  zahotelo tja. Sam pa ne morem. Vodi me torej, Jelenko!

Jelenko: Rad te povedem, kamor hočeš, ded Radovan. Pa pojdiva torej. Tam   bom sedel k tebi, ti pa mi boš kaj povedal.

Prideta do lipe.

Radovan: Tako, Jelenko, sedaj pa le pojdi. Tu sem lahko tudi sam. Ne bom se dolgočasil, sedel bom v senci in prisluškoval glasovom porajajoče se pomladi.

Jelenko: Ne, ne. Pri tebi bom ostal, ti pa mi kaj povej.

Radovan: Kaj naj ti povem? Pripovedko o rojenicah in sojenicah, o škratih in volkodlakih, o sedmeroglavem zmaju?

Jelenko:    Ne, ne. O vsem tem sem že slišal. Povej mi raje kaj o svojih junaštvih, o bojih, o tem, kako si izgubil oči.

Radovan: O svoji nesreči  ne govorim rad. Spomin nanjo je preveč bridek.

Jelenko: Vem, ded Radovan. Vseeno bi rad slišal prav o tem.

Radovan: Naj ti bo, Jelenko.

Bilo je pred davnimi pomladmi, ko smo se pod vodstvom junaškega kneza Sama uprli Obrom.

Jelenko: Zakaj ste se uprli Obrom?

Radovan: Silili so nas, da se za njih bojujemo. Jemali so nam prostost. Pleniti so začeli tudi naša selišča, koče in polja. Vodili so naše ljudi v sužnost, kradli žito in živino. Obrski nasilnosti pa so se uprli tudi drugi Slovani – Čehi, Moravani. Bili so se hudi boji. Karantanci nismo dopustili, da nam ukazuje krivogledi Kagan.

Naj ga Morana pobere! Saj imamo svojega kneza.

Jelenko: Kako pa si izgubil oči, ded Radovan?

Radovan: S trumo vojščakov sem zasledoval Obre ob veliki reki. Obri pa so nam pripravili zasedo. Presenetili so nas na takem kraju, da se nismo mogli uspešno postaviti v bran niti se izmuzniti iz zasede. V hipu so nas razkropili, polovico pobili, polovico pa zajeli. Tudi jaz sem padel v ujetništvo. Obri me namenoma niso pobili do smrti. Drugi dan so nas preživele odpeljali pred poveljnika Obrov – Bojana.

Pozdravljen, poveljnik Karantancev. Hoteli ste nas v past, a ste sami padli vanjo. Ne  bom  ti  vzel življenja, le oči ti bom velel iztakniti. To je moja sodba!

Tako in podobno me je zasramoval in nazadnje velel, naj me oslepe. Njegovi vojščaki so me odvedli do ognja in mi z razbeljeno puščico iztaknili oči.

Jelenko: O joj, to si trpel, ded! In tako je bilo potem?

Radovan: Obri so nekemu mojemu vojščaku odsekali desnico v zapestju in mu ukazali, naj me odvede k našim. Tako je bilo, Jelenko!

Jelenko: Ded, maščeval te bom!

Radovan: Ne bodi zaletav, Jelenko. Ko odrasteš, boš tudi ti  vojščak. Takrat boš sam občutil, kako krut je boj.

V selišče priteče sel.

Sel: Karantanci, Karantanci! Hej, ljudje, ali čujete? Zgodilo se je najhujše! Zberejo se ljudje, ki v napetem pričakovanju pričakujejo novic.

Župan: Kaj se je zgodilo, sel? Kakšno vest prinašaš? Kako je bilo v boju z Obri?

Vaščani: Daj, povej že!

Sel: Naj trešči grom iz oblakov, naj zadone sirene iz tisočerih grl. O Morana, zakaj nam nisi prizanesla! Knez je pogibel in z njim truma rojakov.

Vaščani: Knez???

Sel: Veča na Krnskem gradu že zaseda, da izberejo novega kneza, ki povede nove trume Karantancev nad Obre in povrne izgubljena selišča.

Vaščani: Kdo neki bo knez?

Župan: Pojdem na Krnski grad, da bo veča kosezov, županov in veljakov odločila, kdo bode novi knez vseh Karantancev.

Vaščani: Pojdi že!

Vaščani se vračajo na domove in se spotoma pogovarjajo. Radovan in Jelenko se napotita pod vaško lipo, kjer se o pretresljivem dogodku še naprej pogovarjata.

Jelenko: Kdo bo novi knez?

Radovan: To bo na Gosposvetskem polju odločilo ljudstvo. Veča bo novega kneza samo predlagala, vsi svobodni Karantanci pa ga bodo na knežjem kamnu potrdili in izvolili za kneza. Tudi midva bova šla tja.

Pojdi, Jelenko, greva se pripravit za dolgo pot na Gosposvetsko polje.

Jelenko: Da, greva, ded. Komaj čakam, da vidim obred potrjevanja karantanskih knezov!

Konec prvega dejanja

2. dejanje – Svobodna Karantanija

Osebe: Radovan, Jelenko, Čedomir, knez,

spremljevalca kneza, ljudstvo

Prizorišče: Gosposvetsko polje, na katerem stoji knežji kamen. Ob njem se zbirajo trume Karantancev, ki se pripravljajo na potrditev kneza. V ozadju se vidi Krnski grad.

Jelenko in Radovan prihajata na prizorišče.

   Slika2: Ustoličevanje na knežjem kamnu

 Jelenko: Že vidim kneza, ki sedi na knežjem kamnu.

Radovan: O ne, Jelenko, to ni knez, ampak kmet Čedomir iz Blažnje vasi. On bo predal oblast v imenu ljudstva. Seveda šele po obredu. Pojdiva bliže in si oglejva potrditev kneza.

Kmet Čedomir sedi na kamnu in gleda proti Krnskemu gradu v pričakovanju prihoda bodočega kneza.

Čedomir: Glejte, knez že prihaja. Dvignimo glas, Karantanci!

Ljudstvo poje slavnostno pesem:

Tu volimo si kneza;

kmet sam mu daje oblast.

Narod ta iz sebe mu izroča,

moč žezla in krone v čast.

Medtem knez s spremstvom pride do knežjega kamna ter se ustavi pred Čedomirjem, ki sedi na njem.

Čedomir: Kdo je, ki prihaja med nas?

Ljudstvo: Deželni knez!

Čedomir: Ali je pravičen sodnik?

Ljudstvo: Je in vedno bo!

Čedomir: Ali je svobodnega rodu?

Ljudstvo: Je in bo!

Čedomir: Ali mu je mar blagor ljudstva in domovine?

Ljudstvo: Vselej in ob vsakem času!

Čedomir: S kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža?

Ljudstvo: Dal ti bo 60 denarjev, marogastega bika in marogasto kobilo. Tvoja hiša pa bo prosta dajatev.

Čedomir:   Če je tako, naj Valuk sprejme čast deželnega kneza.

Nato Čedomir rahlo udari kneza po licu in ga tako opomni, da bo dober in pravičen sodnik.

Čedomir: Opominjam te, knez, da boš pravičen sodnik!

Čedomir zapusti kamen in se pridruži ljudstvu.

Spremljevalci Valuka peljejo trikrat okrog kamna. Medtem ljudstvo poje slavnostno pesem:

Tu volimo si kneza,

kmet sam mu daje oblast.

Narod ta iz sebe mu izroča,

moč žezla in krone v čast!

Knez Valuk sede na knežji kamen.

Valuku se približa Čedomir in mu  da piti studenčnico iz vrča.

Knez Valuk popije vodo in se zahvali.

Nato visoko dvigne meč.

Valuk: Prisegam, da bom deželo varoval in da bom pravično sodil v blagor ljudstva in dežele.

Z mečem zamahne na vse štiri strani neba.

Ljudstvo: Tako bodi, knez! Opominjamo te, knez!

Ljudstvo se razhaja.

Novi knez Valuk se s spremstvom napoti na Krnski grad.

Na prizorišču ostaneta sama Radovan in Jelenko.

Radovan: Vidiš, Jelenko, tako svobodni Karantanci volimo svojega kneza. Oblast mora biti v službi ljudstva, tako bo dežela Karantanija še naprej trdna in se bo lahko uprla vsakemu sovražniku, pa tudi Obrom, ki nam prizadevajo toliko gorja.

Jelenko: Naj živi Karantanija in njeni junaki!

Naj ji Vesna cveti še mnogo dni!

Radovan: Tako bodi.

Greva domov. Domači že težko čakajo vesti o novem knezu.

Radovan in Jelenko se odpravita proti domu.

Na prizorišču ostane le priča karantanske neodvisnosti – knežji kamen.

 »Konec«

E p i l o g

      Karantanija – prva slovenska država, izgubila samostojnost v 9. stoletju, ko

     je prešla pod nadoblast Frankov. A studenec skrite svobode je žuborel naprej

     vse do 90-ih let, ko prerasel je v mogočen tok svobode spet.

Varujmo njegovo čistost za prihodnje rodove in za naš ponos!

Slovenija – ostani svobodna v združeni Evropi!

 Preteklost naša je kot studenec,

ki žubori skozi čas.

Preteklost naša je ponos,

ki iz temin budi spomin.

Daleč sega spomin – naših korenin.

Karantanija, Gosposvetsko polje,

zibelka slovenske svobode.

Izročilo svobodne Karantanije je še danes živo v zavesti slovenskega naroda.

  Spremna beseda

 Dramska uprizoritev igrice Svobodna Karantanija je nastala v šolskem letu 1989/90.V želji, da popestrimo pouk zgodovine, smo z učenci uresničili projekt dramatizirane uprizoritve na osnovi zgodovinskih dejstev.

Z veliko zavzetostjo in zanosom učencev takratnega 6. razreda je bila igrica prvič uprizorjena in posneta na video že spomladi 1990.

Vesel sem, da studenec karantanske neodvisnosti žubori in nas krepi v svobodni in neodvisni Sloveniji.

                                                                                               Roman Brvar

  V i r i :

-  Cankarjeva založba, Zgodovina Slovencev od začetkov do danes

-  Oskar Hudales, Karantanija

-  Prežihov Voranc, Gosposvetsko polje