Vražji vrtec Janeza Vajkarda – Valvasorja
Uvod
Tekst o Notranjski predstavlja vsebinsko zanimivo pisanje, ki se nehote spogledovanje z zgodovino. Narava in dogodki, ki jih opisuje so tako nenavadni, da v otroških očeh postajajo pravljični. Ta pripoved res ni daleč od resnične pravljice, saj je v njej polno naravnih skrivnosti, velikih čudes in zanimivih zapisov o junakih iz Notranjske.
»Vražji vrtec« je navdih in prispodoba, ki izpričuje dojemanje in tudi občutenje Notranjske. Res je ta košček slovenskega sveta prvinsko surov in vražje lep, je pa tudi igriv in mladosten. Še danes, ko lahko marsikaj razumemo in znanstveno doženemo, ostaja cel kup ugank in dvomov o skrivnostnih poteh kraških voda, o podzemeljskih jamah in skritih kotičkih širnih gozdov. Marsikdaj se zato nehote zatopimo v sanjarjenje. Od tu pa ni daleč do bujne domišljije, v kateri je prostor tudi za pravljice.
Skrb za naše neprecenljivo naravno in kulturno-zgodovinsko blago, je nadvse pomembno. Do tega bogastva pa si moramo izoblikovali odnos tudi z informiranjem in predstavitvijo na različne načine. Tudi to pisanje lahko nekaj doprinese k osveščenosti in informiranosti majhnih in velikih.
Posebno skrb pa je potrebno nameniti najmlajšim, jih vzgajati in jim predstaviti to neizmerno bogastvo na njim sprejemljiv način. Prav v bližji prihodnosti bo slovensko pestro in bogato okolje in še posebno kraški svet, pred velikimi izzivi.
Nekaj dejstev:
- kako ohraniti naravno biotsko pestrost,
- kako preprečiti nesmotrne posege v ta občutljivi ekosistem,
- kako ohranjati in pravilno izkoriščati pitno vodo,
- kako razvijati turizem,
- kako preprečiti onesnaževanje,
- kako izobraževati ljudi za razumevanje in sobivanje z naravo?
Prav pri zadnjem vprašanju pa je nadvse pomembno izobraževanje mladih.
Avtor
NOTRANJSKA – SKRIVNOSTNA DEŽELA
Popotnik, rad bi te popeljal v čudovit košček naše lepe dežele, kjer so se rojevale iskrive ljudske legende, povesti pa tudi pravljice.
Je še kdo, ki ni slišal za Martina Krpana, Obloškega Tončka, Petra Klepca. …
Je še kdo, ki ni slišal zgodb o čarovnicah, pa o zmajih, ki žive v podzemeljskih jezerih in rekah?
Vzemi si čas in spoznaj deželo resničnih pravljic.
Kje je Notranjska?
Območje kraških polj in planot, kjer se površinsko in podzemeljsko pretaka reka Ljubljanica, označujemo kot Notranjsko. To je nekako trikotnik med Ljubljanskim Barjem, Snežnikom in Vipavsko dolino.
Notranjska spada med najbolj gozdnate pokrajine v Sloveniji.
Za časa barona Janeza Vajkarda -Valvasorja je bila Notranjska tretji
del dežele Kranjske.
Danes pa tako že vemo, da je Notranjska tam, kjer se skrivnostno pretakajo vode kraške Ljubljanice. Reke s sedmimi imeni. Priti na Notranjsko ni kar tako. Lahko te ustavijo na Ravbarkomandi ali pa v Colnarjih na Kolpi. Za nekatere pa je danes Ravbarkomanda že na cestninski postaji pri Brezovici.
Da lahko polno doživiš Notranjsko, se tja nikakor ne smeš podati po avtocesti. Bolj prijetna je lahko pot po stari regionalni cesti ali pa kar čez Menišijo planino. Menišija je zgovorno ime, saj priča o pomenu in gospodarski moči nekdanjega cistercijanskega samostana v Bistri, ki je imeli velik vpliv daleč v srce Notranjske.
Tu preko je potekala trgovska pot že v rimski dobi. Morda je po tej poti raziskoval Notranjsko tudi Janez Vajkard – Valvasor.
Če v Notranjsko ne bi vodile tako široke poti, bi prav z lahkoto zgrešili naselja v tej prostrani in površinsko presenetljivo razgibani ter redko poseljeni pokrajini.
Če nisi domačin in deželo ne poznaš, bi se tu sprva počutil utesnjeno, kajti ogromni gozdovi in visoke planote kar prikrijeta prisotnost človeka in civilizacije. Narava je tu res še vedno neokrnjena, divja in pristna.
Kje je ta košček slovenske pravljične dežele, kjer je vrag iskal resnico, pa mu je ni uspelo najti. Res je resnica vražje trd oreh, kar je spoznal tudi vrag. Slabe so njegove izkušnje z Notranjci, ki so se mu znali postaviti po robu. Naj je še tako stresal jezo nadnje in njih naravo, bolj so se mu hahljali in kljubovali.
Kakšna pa je Notranjska tam spodaj?
Notranjska je kraška in pripada Dinarskemu gorstvu. Večinoma apnenčasta in dolomitna tla so vzrok za zakraselost. Zato je tu izredno veliko kraških oblik in kraških pojavov. Prav posebno so razgibana površja planot in pogorij.
V Sloveniji ima Notranjska kar nekaj presežnikov. Je najbolj gozdnata, ima največ kraških polj, presihajočih jezer, kraških jam, brezen, podzemnih rek in jezer, udornih vrtač in koliševk.
Res je, Notranjska ima še en obraz, tisti spodaj. Dobesedno pod nogami. Tu je Notranjska še bolj samosvoja in nedojemljiva. Ta podzemeljski svet pa ni samo teman, surov in odljuden. Ta svet je lahko tudi lep in privlačen samo prav ga moramo pogledati.
Notri je še ena dežela – dežela kraškega podzemlja. A ta dežela ni majhna. Znanih je že okrog 1500 jam in 125 km rovov. Nekje so se stropovi jam vdrli in nastale so globoke vrtače in koliševke. Drugje se je strop jam vdrl le delno. Tako lahko v Rakovem Škocjanu občudujemo Mali in Veliki naravni most.
Tu je kar 25 presihajočih jezer.
Križna jama
Zajezerjene pa so tudi nekatere kraške jame. Ali je lahko še kaj lepšega, kot je čudovita Križna jama s številnimi jezerci in neizmernim bogastvom kapnikov. Križna jama je res posebnost med vodnimi jamami. Skoznjo teče podzemeljski potok, v katerega se pretakajo vode iz Bloške planote. Ker potok prekinjajo sigaste pregrade, nastanejo za njimi v sušnem obdobju številna jezerca. Vodni rovi so zato dostopni le s čolnom.
Tej kraški jami bi lahko rekli tudi Medvedja jama. V suhem rovu te jame so namreč našli na stotine medvedjih okostij.
Kraški pojavi
Kar 43% ozemlja Slovenije je prekrito s karbonatnimi kameninami /apnenec, dolomit/, na katerih nastajajo kraški pojavi. Notranjska je skoraj v celoti kraška. Še danes so obsežni odročni gozdni predeli neraziskani, ker so težko dostopni. Še več ugank pa skriva kraško podzemlje, kjer številne kraške jame čakajo na svojega princa – jamarja, da jih odkrije in razišče.
Postojnska jama
Svetovno znana pa je vsekakor Postonjska jama in njeno prečudovito okrasje kapnikov. Res to so prava ustvarjalna čudesa narave. V letu 2003 so našteli že 30 milijonov obiskovalcev te prečudovite notranjske lepotice. Že sama imena bogato okrašenih podzemeljskih dvoran: Kongresne, Špagetne, Koncertne pričajo o veličini ustvarjalnosti tisočletne narave.
Kakšni pa so Notranjci?
Mogočni gozdovi, širna kraška polja, skrite globeli, skrivnostna jezera pa igrivi potočki so zrcalo, v katerem se prepoznajo Notranjci.
Že od nekdaj so Notranjci delovni in živijo v sožitju z naravo. Dobro so se prilagajali težkim življenjskim razmeram in preizkušnjam časa. Na zunaj so res robati, a v srcu ljubeči in šegavi. Kruto naravo so sprejeli prav takšno, kot je in jo vzljubili v vsej njeni posebnosti in izvirnosti.
Vedeli so, kako prizadeti vraga, kajti le ta nastopa v različnih podobah in dejanjih. Naučili so se ceniti svojo skrivnostno deželico. Vrag se s tem ni mogel pobotati. Pospravil je svoje coprnije in jo pobral drugam. Za njim pa je ostal divje razdejan svet Notranjske, lep v vsej svoji prvobitnosti in pestrosti ter bogat z dejanji ponosnih ljudi.
Notranjci in Notranjska skozi čas
Ljudje, ki živijo med temi čudesi narave, so že od nekdaj bogaboječi a spoštljivi do narave. To česar niso razumeli, so si pač razlagali po svoje oz pripisovali nadnaravnim silam. Tu se lahko spomnimo na Janeza Vajkarda Valvasorja. Valvasor je že pred dobrimi 300 leti ponesel ime tega dela Kranjske v širni svet. Njegove razprave o Cerkniškem jezeru so takrat pritegnile zanimanje tudi na angleškem dvoru. V njegovih časih je bila Notranjska z delom Istre del dežele Kranjske.
Notranjska pa je imela posebno mesto že v predzgodovinskem času. Danes to izpričujejo številne izkopanine v kraških jamah in spodmolih.
Kraške jame so bile prvi domovi ljudem v prazgodovinski dobi. Obširni gozdovi so že v rimskih časih ovirali Rimljane pri podjarmljanju keltsko-ilirskih plemen: Japodov, Histrov in Liburnov.
V srednjem veku so v notranjskih gozdovih pogosto iskali zavetje kmetje, ko so bežali pred Turki.
Pomembnejši trgi so takrat dobili protiturške tabore. Še danes lahko občudujemo tak tabor v Cerknici. Lož pa je takrat dobil pravico do obzidja in bil s tem povzdignjen v mesto.
Cerknica
V starem jedru Cerknice lahko še danes občudujemo veličastni protiturški tabor. Postavili so ga prav v jedro prvotnega naselja, kjer kraljuje cerkev Marijinega rojstva. Taborsko obzidje okrog cerkve je bilo res mogočno saj je imelo kar pet obrambnih stolpov.
Cerknica je največje naselje na robu cerkniškega polja oz. Cerkniškega presihajočega jezera. Zanimiv je vsakoletni pustni karneval, ki se ga prav rade udeležijo čarovnice s Slivnice.
Varovanje trgovskih poti
V notranjskih gozdovih je bilo dosti razbojnikov. Prav tako se je tu v srednjem veku znašel prenekateri kmet, ki je zapustil svojega okrutega gospodarja. Težko življenje in pomankanje so zato marsikoga speljali na stranpota. Postali so razbojniki in ob poteh skozi divje gozdove prežali na popotnike, kajti prav skozi te mogočne gozdove so potekale pomembne trgovske poti proti Istri in Jadranskemu morju. Gozdovi pa so nudili varno zavetje prav njim, saj so jih dobro poznali.
Ste že slišali za strašne Mortoloze – razbojnike, ki so prežali na popotnike v snežniških gozdovih. Bili so strah in trepet trgovcev, tovornikov pa tudi premožnih popotnikov.
Prav zaradi varne trgovske poti skozi obsežne snežniške gozdove so za obrambo in varnost trgovcev postavili grad Snežnik in Pusti grad nad Ložem.
Lož
Lož je imel v starem veku razmeroma pomembno prometno lego, saj je bilo križišče cest od Jadranskega morja čez Bloke proti Emoni. V srednjem veku pa je varoval poti, po katerih so tovorili sol od morja. Ker je Lož v 15. stoletju zelo trpel zaradi turških vpadov, so ga povzdignili v mesto in ga obdali z obzidjem.
Svobodoljubnost Notranjcev
Sem v te odročne kraje se tudi nekdanjo cesarsko oblast ni kaj dosti čutilo.
O tem nam priča Levstikov junak Martin Krpan, ki je bil doma iz Sv Trojice. Nikakor pa ne smemo pozabiti Erazma Predjamskega, ki je gospodoval na Predjami. Bil je pravi slovenski Robin Hood, saj je jemal bogatim in dajal revnim.
Predjamski grad
Erazmov grad je bil nedostopno orlovo gnezdo sredi več kot 100 metrov visoke skalne stene. Tu je bila vdolbina, kamor so v 13. stoletju pozidali prvotni Jamski grad. Današnji Predjamski grad so zgradili šele v 16. stol.. Prvotni grad je imel skriven izhod, zato se je lahko Erazem rogal zasledovalcem, ki so ga zaman čakali pod prepadno steno. Pripovedi o smelih podvigih Erazma Predjamskega so še danes žive, saj so postale že davno legenda.
Še danes nam te burne čase izpričujejo številni gradovi in utrdbe, ki so varovali trgovske poti. Zgovorna so tudi ledinska imena: Ravbarkomanda, Vražji vrtec itd.
Svobodoljubnost in uporniška tradicija Notranjcev je tlela tudi v novi vek s kontrabantom. Kontrabant se je razbohotil prav zaradi krivične meje in kot kljubovanje vsekakršnim tujim gospodarjem. Prav tako so se Notranjci podali v upor v času 2. svetovne vojne, proti italijanskim zavojevalcem.
Ko že govorimo o vragu je le ta še večkrat preizkušal Notranjce. Ko so ga že pregnali se je vrnil v vsej svoji grdobiji. Tako po prvi svetovni vojni in v času 2. svetovne vojne. Notranjci nikakor niso priznali krivične meje. Njihov odgovor je bil kontrabant in vsesplošno kljubovanje, ki je preraslo v nezadržen oborožen odpor v 2. svetovni vojni.
Popotovanje skozi zgodovino Notranjske
Pravljično popotovanje skozi Notranjsko se je lahko začelo že na robu Ljubljanskega barja. Tu so mostiščatji že več tisoč let pred našim štetjem izdelovali prav okretne drevake.
Tudi leseno kolo z osjo so že poznali. Moda so bili prvi, ki so se skozi Notranjsko z vozom trgovat podali.
Zgodovino je Notranjcem že v daljnih časih krojila trgovina. To priča jantarjeva pot, ki se je skozi notranjsko divjino vse do morja vila.
Skozi Postonjska vrata so prikorakali rimski legionarji, ki gradili so ceste in ob njih postavljali utrjena mesta. Ko so odšli, so se ceste skozi Notranjsko zarasle in utopile v obsežnih gozdovih.
Toda trgovina ni zamrla. Jamborska cesta je Postonjska vrata zopet na stežaj odprla, prijezdili so tovorniki, pa trgovci z novci.
Pot je bila prepolna nevarnosti za karavane tovornikov, ki so potovali mimo zased razbojnikov. A kmalu je cesar naredil red, zgraditi je dal utrdbe in ceste spet.
Stoletja dolgo so furali furmani vse do primorskih mest. Toda ne za dolgo. Prisopihal je železni konj in jih pregnal s cest.
Še dandanes se vije trgovska pot skozi Postonjska vrata.
Skoznje se zlijeta avtocesta in železnica vse do sinjega morja.
Opis Notranjske je kot pravljica v kateri je prepolno naravnih skrivnosti, velikih čudes in zanimivih pripovedi o junakih iz ljudske domišljije.
NOTRANJSKA - NENAVADNA HIŠA
Dežela z več obrazi
Res lepo je vse, kar imaš rad in kar ti bogati vsakdan.
Še lepše pa je lahko tisto, česar še ne poznaš!
Izkustva, ki jih doživiš v naravi, so polna in mavrična.
Notranjska je res nenavadna, saj ima več podob. Lahko jo doživljamo kot pravljico z zgovornim naslovom »Vražji vrtec« ali kot nenavadno skrivnostno hišo prijaznih a klenih ljudi. V tej hiši ni veliko ugodja, saj je kljub širnim sobanam le malo kotičkov za lagodno življenje. Kljub vsemu pa hiša diha saj ji živost in žlahtnost dajejo ljudje, ki tu že tisočletja kljubujejo muhasti naravi.
Čeprav se sliši ta prispodoba Notranjske enostavna pa ni tako. Ta »hiša« je res izjemna in privlačna. Res je nekaj posebnega. Še sami prebivalci je do dobra ne poznajo. Pa zakaj bi jo, saj se zdi njim vse tako naravno in samo po sebi umevno. V taki kot je, žive že tisočletja. Vzljubili so jo in prav takšna jim je najbolj všeč. Lice hiše je izjemno pestro in deluje z vsakim letnim časom bogato in barvito. A še najlepša in privlačna je takrat, ko je vsa v zelenem z modrimi biseri jezer in rek.
Notranjska, ta »skrivnostna hiša« in tisto tam notri si zares zasluži pravljico. Pa naj bo ta pravljica resnična, kot so resnični njeni ljudje in dežela.
Pa si oglejmo to nenavadno hišo
Že pritličje je nekaj posebnega. Tu so notranjska podolja in kraška polja. Pa koliko presihajočih jezer, ki si jih lahko predstavljamo kot zanimive kopalnice. V teh prelepih kopalnicah se kar naprej nekaj kvari na vodovodni napeljavi. Pogosto se mašijo sifoni in odtočne cevi, da voda nima kam in poplavlja. Ko je vode preveč in so poplave, se ljudje ne razburjajo kaj preveč. Počakajo pač da vode usahnejo. Pogosto pa je tudi suša, da vode ni dovolj niti za pitje.
Kljub temu so razsežna kraška polja kot ogromne dnevne sobe v katerih kar kipi od življenja. Tu so mesteca in prijazne vasi. Niso velika in ne bogata, so pa pristna in domača.
Rakov Škocjan je kot majhna kamra pri veliki dnevni sobi cerkniškega polja oz. Cerkniškega presihajočega jezera. Ta soba je res velika. Tu strašijo čarovnice iz Slivnice. Vsako leto se zberejo na cerkniškem karnevalu. Tu šele kuhajo in čarajo. Nekoliko odmaknjena je kamra Loškega polja in prav na koncu še hladnega Babnega polja.
Odprimo »Postojnska vrata« in se povzpnimo na podstrešje. Nenavadno!
Podstešje te hiše so planote
Na pdstrehi niso najboljši pogoji za življenje. Tu je le nekaj »kamer«, ki so obljudene. Zelo znane so Bloke. Domačini ji pravijo tudi Obloke, saj je na njej kar nekaj oblih vzpetinic. Na tej podstrehi je bolj hladno. A stanovalci so kljub temu trdnega zdravja in svojih izb nikakor ne bi zamenjali za širne sobane. Pozimi tu zapade veliko snega, zato ni čudno, da so tu doma smuči – dilce.
Bloke
Bloke so kraška planota med Cerkniškim in Ribniškim kraškim poljem. Že v davnini je čez Bloke potekala trgovska pot med Dolenjsko in morjem.
Življenje na Blokah, pa tudi na Notranjskem, je bilo že od nekdaj težko, zato so se ljudje poleg gozdarstva in živinoreje ukvarjali tudi z izdelovanjem suhe robe, tihotapstvom in mešetarstvom.
Pri kontrabandu in mešetarstvu pa so bili neprekosljivi prav Bločani.
Najbolj znan je bil Obloški Tonček. Bil je šegav človek, prebrisan konjski mešetar in kontraband /tihotapec/. Pri Notranjcih je postal pravi ljudski junak. Še dandanes znajo starejši ljudje doživeto opisati marsikateri dogodek, ki je v povezavi z njegovimi podvigi.
Bloško smučanje
Ker je povprečna višina Bloške planote čez 700 m, je tu v zimskem času dovolj snega. Zato ni slučaj, da se je prav na Blokah uveljavilo smučanje. Skandinavski način smučanja je prišel na Bloke veliko kasneje. Starosvetni način drsanja pa se je le še ohranil do današnjih dni
Bloška smučka plohec je dolga 160, široka 12 in debela 1 in pol centina. Na Blokah uporabljajo izraz centini za centimetre. Pri premikanju na smučeh si je smučar pomagal s palico. Nanjo se je opiral, z njo je tudi zaviral ali spreminjal smer. Smuči so
uporabljali za hojo, prevoz tovorov in igro.
Mogočni gozdovi – varno zavetje divjim živalim
Kar velik del podstrehe pa je pokrit z gozdovi, ki so zavetje divjim živalim. Gozdovi so res mogočni in so varno zatočišče številni divjadi. Tu hlača rjavi medved. Za debelo bukvijo tiho bolšči plašni volk, ki nikakor ni tako predrzen, kot tisti iz pravljice o Rdeči kapici. Na štoru prha nabriti ris s pokončnimi brki. Našli pa bi tudi divjo mačko in predrzne polhce. Da, na tej podstrehi je res pravi direndaj.
Rjavi medved
Rjavi medved je največja zverina v slovenskih gozdovih.
Najraši hlača po obsežnih kočevskih in snežniških gozdovih.
Potrebuje veliko življenskega prostora zato se občasno odpravi na izlet tudi v druge slovenske gozdove.
Streha
Streha predstavlja najvišje notranjske hrbte in vrhove. Nanos, Hrušica, in mogočni Javorniki. Še višje na sredini strehe je dimnik. Seveda, to je Snežnik, najvišji vrh Notranjske. Ovit je v meglo, kot da bi se iz njega kadilo. Streha ima z vsakim letnim časom drugačno podobo.
Kaj pa klet?
Klet je res nenavadna. Tu je veliko majhnih in prostranih prostorov. Nekateri so prav prijazni in prelepo okrašeni. Veliko pa je skrivnostnih, pustih in temačnih. Kletni prostori so res zanimivi in nevsakdanji. Tu je tema in v njih je veliko vode – prave reke in jezera. V podzemlju niso samo kapniki in voda, ampak tudi življenje. Tam v kotu med mogočnimi stalagmati je majhno jezerce in v njem nežna človeška ribica. Valvasor jo je imel za zmajevega mladiča.
Skromna je in se dobro počuti v temi. Slepa je. V večni temi so ji oči zakrnele. V kleti je nevarno, saj vode močno nihajo. V jeseni, ko nastopi deževje, se dvigne voda do obokov.
Človeška ribica
Človeška ribica ali močeril (proteus anguinu) je največja žival dinarsko-kraškega podzemlja. Je slepa, njene oči so zakrnele. Diha s škrgami. Ime je dobila zaradi brezbarvne, bele – človeške kože.
Odkrili so jo v slovenskem matičnem krasu.
Ta nenavadna hiša je dom prijaznih in šegavih ljudi. Za njih je hiša lepa in ne bi hoteli druge. Pozimi je sicer hladna a izbe so tople in domače. Hudo je tudi takrat ko nagaja vodovodna napeljava. Ko polja preplavi voda. A ljudje so se navadili tudi tega. Poselili so tiste izbe, ki ostanejo suhe in prijazne.
Kako nenavadna hiša!
REKA S SEDMIMI IMENI
Tam za devetimi gorami in sedmimi vodami je skrivnostna visoka gora. Njen vrh je skalnat in večji del leta prekrit s snegom. Zato so ga poimenovali Snežnik.
Zakaj je ta gora tako skrivnostna?
Zato, ker je daleč in težko dostopna. Ure in ure hoda naokrog je neizmerno velik gozd, v katerem so samotne mrzle doline, skrite jase ter osamljene globeli.
Bili so že popotniki, ki so se izgubili v tem gozdu in niso našli več poti nazaj. Še lovci nič kaj radi ne gredo v to divjino. Spoštujejo jo, kajti tu lahko srečaš volka, medveda ali risa.
Snežnik
Snežnik z višino 1797 m nikakor ni najvišja gora v Sloveniji, je pa z nje veličasten razgled na dokaj velik del Slovenije in vse do Jadranskega morja.
V času ledenih dob je bil tudi na Snežniku mogočen ledenik.
Morda je prav v teh časih tu površinsko tekla reka, ki je izoblikovala Notranjsko podolje, v katerem so danes nanizana kraška polja od Babnega pa do Logaškega kraškega polja. Kasneje se je zaradi zakrasevanja voda umaknila v podzemlje.
Tu danes teče ponikalnica, reka s sedmimi imeni – Ljubljanica.
Grad Snežnik
Na robu snežiškoh gozdov je mogočen grad, grad kot iz pravljice. V preteklosti je varoval popotnike, ki so potovali skozi te mogočne in skrivnostne gozdove. Močno so ga utrdili z obzidjem in stolpi. Okrog in okrog pa so ga obdali z vodnim jarkom. To je obvarovalo grad in mnoge popotnike pred strašnimi roparji, ki so na bližnjih in daljnih poteh prežali na
popotnike.
Daleč je ta gora. Okrog nje se še danes plete polno ugank in legend.
Najlepša je prav tista legenda o reki s sedmimi imeni.
Da, ta reka je res nekaj posebnega. Začne se kot majcen studenček pod vznožjem mogočnega Snežnika. Kmalu naraste v potoček Trbuhovica, ki sramežljivo ponikne na hrvaški strani, tik državne meje, kjer se začne prelepo Babno polje. Babno polje je kraško. Res je nekaj posebnega. Na njem ni tekočih voda. Vode se pod njim pretakajo podzemno in pridejo na dan šele na robu sosednjega Loškega polja. Brr, kako je mraz. Za Babno polje je značilen toplotni obrat. Zato je tu pozimi mrzlo kot na severnem tečaju.
Kako pa je nastalo današnje ime – Babno polje?
Legenda pravi, da je v času turških vpadov vas večkrat pogorela. Ljudje so se nekajkrat skupaj z živino srečno zatekli v snežniške gozdove. Toda nekega zimskega jutra, ko je gosta megla prekrila polje, so v vas pridivjali Turki in presenetili vaščane. Prepričani, da so vse pobili, so vas izropali in požgali. Strašni pokol pa je le preživela ženska, ki se je skrila v kup gnoja. Kasneje so se v vas naselili drugi ljudje in jo poimenovali Babno polje.
Babmo polje je kraško polje in vas na nadmorski višini 750 m. Za polje je značilna temperaturna inverzija /zrak na dnu polja je hladnejši kot na višjih legah/, katere posledica so v povprečju najnižje temperature v Sloveniji tudi do -35 stopinj Celzija.
Legenda je zgodba iz življenja svetih oseb. Najpogosteje opisujejo pripoved o čudežnem dogodku, ki potrjuje svetost takšnih oseb, hkrati pa je plačilo ljudem za dobra dejanja ali kazen za grešnike.
Iz teh izročil so nastale ljudske legende, v katerih se prepletajo verski z bajeslovnimi in pravljičnimi motivi.
Kam pa je izginil potoček?
Že je tu pri gradu Snežnik na Loškem polju, dobil je novo ime – Mali Obrh. Postal je že velik – prava reka, ko se sredi polja združi še z Velikim Obrhom, teče čez polje leno in v vijugah vse do ponorov v severnem delu polja. Tu pa še ni konec vodnih skrivalnic. Ponovno se pojavi na robu Cerkniškega polja kot reka Stržen.
Na Cerkniško polje se zlivajo tudi druge vode.
Cerkniško Presihajoče jezero
Cerkniško jezero kaže vsakokrat drug obraz. Drugače je tam spomladi, ko se prebuja narava in se s polja umika voda, ki zaostaja v velikih okljukah Stržena, drugače poleti, ko kmetje hite pospravljati seno in
se obiskovalci lahko sprehajajo po suhem jezerskem dnu.
A spet je drugače, ko je vode preveč in skozi požiralnike na dnu in ob robu polja ne more vsa odteči, se polje v nekaj dneh spremeni v jezero. Če je padavin dovolj, ostane jezero še dolgo v zimo. Pozimi se zamrznjena gladina spremeni v največje naravno drsališče v Sloveniji.
Zapleten je podzemni tok voda. Del vode, ki ponikne iz Cerkniškega jezera, pride na dan v Rakovem Škocjanu. Rakov Škocjan je majhna dolinica, ki je nastala z zrušitvijo stropa nad ogromno podzemeljsko jamo. Del tega stropa lahko še danes občudujemo kot Veliki in Mali naravni most.
Rakov Škocjan
Rakov Škocjan je kraška dolinica, ki je nastala z zrušitvijo stropa nad podzemeljskim vodnim tokom reke Rak. Dolinica je dobila ime po cerkvici sv. Kancijana, katere ruševine so ob velikem naravnem mostu. Nenavadna dolinica je danes krajinski park z naravoslovno učno potjo. Veliki naravni most
Ko sem kot dijak obiskal udorno dolinico Rakovega Škocjana, me je prevzelo. Občudoval sem Veliki in Mali naravni most in si s tesnobo predstavljal, kako ogromna je morala biti jama, še preden se je zrušil strop, katerega del sta ostala le še naravna mostova. Pozabil sem na previdnost in se podal k Raku. Hotel sem dognati, kam teče, ko zapusti dolinico. Kmalu sem stal pred steno z ogromno črno luknjo, v katero je izginjal Rak. Ob reki sem previdno zakoračil v temo. Po nekaj metrih me je prešinila groza: kaj, če padem, se izgubim ali pa če naraste voda. Obrnil sem se proti rešilni svetlobi in se hitro pobral ven.
Pivška kotlina in Postojnska jama
Na zahod čez Javornike pa je razsežna Pivška kotlina po kateri teče nenavadna reka Pivka s pritoki. V zgornjem toku se nikakor ne more odločiti ali bo tekla po površju ali pod zemljo. Na Postojnskem polju pa je vsa veličastna in grozeča. Vsa ta silna količina vode butne ob apnenčaste sklade in se utopi v Postojnski jami.
Nikakor ne smemo mimo Postojne, ki je še danes kot velika furmanska postaja. Furmani na štirih kolesih imajo tu kar nekaj ugodja in se tu kaj radi oddahnejo.
Podzemni tok reke Pivke je zapleten in še vedno zavit v tančico skrivnosti. Reka Pivka je res nenavadna reka.
Vstopi v podzemeljski svet teme, potipaj bogastvo kamnitih oblik in prisluhni svetu podzemne tišine.
Ritem tleskajočih kapljic, ki padajo s stropa podzemeljske jame se bo mešal z zamolklim utripom tvojega srca.
Ko se boš dotikal čarobnih podob kraškega podzemlja, bo na preizkušnji tvoja domišljija. Prepusti se ji in se predaj občutkom. Postal boš nebogljen otrok veličastnega sveta, ki še nastaja in katerega del si tudi ti.
Planinsko polje
Sledi Planina na Planinskem polju – jezeru.
Ko voda Raka ponikne, se pod zemljo združi z reko Pivko, pride na dan kot mogočna in zaspana reka Unica na Planinskem polju.
Toda tudi Unica nadaljuje igro skrivalnic, saj na koncu polja ponikne.
Ponovno in dokončno pa te vode pridejo na dan pri Vrhniki z izviri Močilnik kot Ljubljanica. To pa je tudi njeno sedmo ime.
Planinska jama
Planinsko polje je značilno kraško polje. Največ vode priteče iz planinske jame na južni strani polja. To je Unica, ki počasi teče v okljukah po ravnem dnu polja. V času pomladanskega in jesenskega deževja se polje spremeni v jezero
Logaško ali Pusto polje
Pusto ali Logaško polje je bilo poseljeno že v rimskem obdobju (Longaticuma). To dokazujejo številne izkopanine in sledi mogočnih utrdb. Današnje mesto pa je vzcvetelo s prihodom železnice in tržnim izkoriščanjem obširnih gozdov. Logaško polje je pretežno suho. Kraška Ljubljanica teče tu globoko pod površjem.
Ni čudno, da so ljudje v Logatcu tako varčni. V to jih je prisilila narava, ki je tu skopa in hladna. Zato šaljivo poimenovanje naselij na Pustem polju; Zgornja in Spodnja »Fovšija« ni nič nenavadnega.
Ljubljanica
Ljubljanica reka s sedmimi imeni se na Vrhniki končno naveliča skrivalnic in se v vsej svoji veličini prikaže na svetlo. Izviri na kraškem robu so številni. Največji je Močilnik. Tu je Ljubljanica že plovna, kar so izkoristili že Rimljani, ki so tu postavili postojanko in pristanišče
Nauportus.
Tok reke Ljubljanice je preko Ljubljaskega barja vijugast in počasen
Tudi Vrhnika ima legendo. Pripoveduje o Argonavtih, ki so prav tu mimo bežali z zlatim runom. Da bi lahko nadaljevali plovbo so morali ladjo prenesti preko kraškega brezpotja do reke Vipave.
Zaključek
Slovenska pokrajina je lepa in pravljično bogata.
Ni samo Notranjska nekaj posebnega in skrivnostnega.
Na popotovanje bi lahko šli tudi kam drugam. Morda v okolico Laškega, kjer bi pod Nebeškimi gorami obiskali Škratovo dolino in se spustili v Hudo jamo. Ali pa bi se podali na Trdinovo pot skozi gluhi les in se srečali z bajkami in povestmi o Gorjancih. Na goro Peco pa bi šli prav potiho, da ne bi prebudili kralja Matjaža.
VRAŽJI VRTEC
JANEZA VAJKARDA – VALVASORJA
O Janezu, ki je tako zavzeto raziskoval Notranjsko?
Bil je učen gospod. Živel je že pred več kot tristo leti. To obdobje imenujemo srednji vek. Vse ga je zanimalo in nič mu ni ostalo skrito. Veliko je popotoval in v vsako stvar vtaknil svoj nos.
Preprosti ljudje so ga imeli radi. V njem so videli hudo učenega grajskega gospoda, ki je bil drugačen od drugih plemičev.Rad se je družil z njimi in prisluhnil njihovim zgodbam in vražam. Še posebno rad je zahajal pod mogočni Snežnik in na skrivnostno Cerkniško polje.
Prav tu pod to mogočno goro je zvedel prečudovite stvari. Ljudje, ki so tu živeli, pa so mu preprosti in šegavi, kot so bili, natresli cel kup »resnic«.Janez pa se je umaknil na svoj grad pri Litiji in pisal, pisal, pa tudi risal vse tisto, kar je videl in tudi česar ni videl, ampak je o tem samo slišal.
Janez Vajkard – Valvasor
Janez Vajkard – Valvasor je že pred dobrimi 300 leti ponesel slavo Kranjske dežele /Slovenije/ v svet. Napisal je čudovito knjigo Slava vojvodine Kranjske. V njej pa ima posebno mesto prav skrivnostno Cerkniško jezero.
Preberite to knjigo. Zabavali se boste, pa še kaj novega spoznali
Slava Vojvodine Kranjske je knjiga, ki še danes buri domišljijo
Pred več kot 300 leti je Janez Vajkard – Valvasor napisal zanimivo knjigo o slovenski zgodovinski deželi Kranjski. Knjiga obsega več delov – bukev.
Te bukve, Slava Vojvodine Kranjske, so res čudovite knjige. Polne so slik, opisov krajev in zanimivosti. Ohranile so se vse do današnjih dni
Janez Vajkard – Valvasor. V njih polno in doživeto začutimo pretekle čase, v katerih je bila narava še neokrnjena. Iz teh knjig veje ljubezen do rodne dežele in njenih prečudovitih in skrivnostnih lepot. Še danes so nam ti zapisi navdih in zdravilo za premagovanje tegob današnjega časa.
Prav krepke je Janez napisal o čarovnicah, ki da domujejo na gori Slivnici nad Cerkniškim jezerom. Čarovnic se je strašno bal, zato je bil vesel, da so marsikatero zažgali na grmadi. Veseli pa so bili tudi kmetje, saj je potem ajda bolje rodila, pa tudi vreme je bilo lepše.
Vražji vrtec pa v resnici tudi obstaja. Je zemljepisno ime za predel med Javornikom in Cerkniškim jezerom. Kakšen je ta kraj? Zakaj je dobil to skrivnostno ime, pa naj ostane uganka. Kaj se ve, morda je v povezavi s kakšno vražo ali urokom. Če imaš dovolj korajže, jo razreši ti. Pa naj še tebe malo vrag nosi!
Slivnica pa ni edina gora, kjer bojda domujejo čarovnice.
Še največ jih je bilo na Velikem Kleku (Grossglockner), pa tudi na Kumu, Krimu in še kje. Danes pa so čarovnice v laboratorijih, v knjigah, po TV in ne boste verjeli, tudi na podstrešju.
Kako se otreseš strahu pred čarovnicami?
Povzpni se na Slivnico in s polnimi pljuči zajemi trenutek zmagoslavja, kajti otresel se boš strahu pred čarovnicami, ki bojda imajo tu svoj dom. Prevzelo te bo. Stal boš med nebom in zemljo. Pod teboj bo valovil svet prepoln podob, ki burijo domišljijo. Tvoja domišljija bo poletela, kot poleti metla slivniške čarovnice. Navdušen boš in le nerad si boš želel nazaj v resničnost.
Kaj je o coprnicah napisal J.V.Valvasor?
Ni čudno, da je ta košček naše dežele očaral tudi velikega raziskovalca – Janeza Vajkarda Valvasorja. O čarovnicah in Slivnici pa je napisal naslednje:
»Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto. … Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne luč’ce.
Sploh je pokrajina tam okoli s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo. Tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.«
Kako je presihajoče Cerkniško jezero postalo svetovna znamenitost?
Presihajoče Cerkniško jezero je svetovna znamenitost. Še najbolj doživeto ga je opisal prav Janez Vajkard Valvasor:
»To jezero imam za eno največjih naravnih čudes. Mislim, da ni najti ne v Evropi ne v ostalih treh delih sveta tako čudovitega jezera, ki bi vsebovalo toliko redkih lastnosti kakor to…«
»Jezero je šest milj oddaljeno od Ljubljane in obdano z ostrimi, divjimi in skalnatimi gorami, med katerimi je najvišja tista, ki se dviga na jugu in ki je tudi videti bolj divja; to je tako imenovani Javornik. Na njem je mnogo strmih gričev in skal, poraslih z različnimi drevesi, najbolj s smrekami, jelkami in tisami. To da grozno divjino, ki sega mnogo milj daleč…«
» Ker je jezero, kakor smo že slišali, okrog in okrog visoko zadelano z gorami, nima drugega odtoka ali pravega izhoda kakor skozi nekatere luknje…«
Kako so nekoč lovili ribe?
Zelo zanimivo je Valvasor opisal potek ribolova. Z začetkom ribolova je nastopil pravi ljudski praznik za Cerknico in vasi ob jezeru. Potekal je po strogih pravilih. Nastopil je takrat, ko je jezerska voda, zaradi manjšega pritoka, začela usihati skozi požiralnike in številne ponikve. Najprej so polovili ribe, ki so zastajale v trsju ali v kotanjah. Le te so morali poloviti ali pobrati takoj. Lovili so goli s saki in mrežami. Golota ljudi ni motila, saj je bil to že davno uveljavljen način lova. Z neizmernim začudenjem pa je to opazoval Valvasor in v svojih bukvah opisal takole:
Čas ribolova se naznani z zvonjenjem. Ko zadoni zvonjenje in ga ljudje zaslišijo, popuste delo na polju, se naglo zbero s saki, vržejo obleko in sramežljivost raz sebe in hite k jezeru čisto nagi in goli, kakor so iz materinega telesa na svet prišli. Vse se meša neovirano in čisto brez sramu, popolnoma nago: stari in mladi, moški in ženske, poročeni in neporočeni. Nihče se ne briga za figova peresa, zakaj nihče ne gleda ljudi, temveč ribe, ki jih s saki marljivo
zasledujejo. …«
Kako je Janez Vajkard – Valvasor spoznal bloške dilce
Ko je neke zime raziskoval po Blokah, ga je strašno presenetilo, ko je mimo njega švignil star očak, kot da bi ga coprnice podile. Komaj je zajel sapo in že je bila tu v vihrajočem plašču in z ruto na glavi ta prava – coprnica. Od strahu se je sesedel v sneg. Ves pretresen se je komaj privlekel v bližnjo vas.
Ljudje, kaj sem videl!
Križana gora, se je prekrižal in lovil sapo.
Coprnica!
Kaj, coprnico si videl, so preplašeno vprašali ljudje.
Ja, lovila je starejšega možaka, ki je kot začaran strašno hitro drsel po snegu, ona pa za njim.
Ha, ha, to pa ni coprnija. To je bilo bloško drsanje. Ta stari in ta stara, ki si ju srečal, sta najbrž imela kak uržah v dolini.
Tako je morda Janez spoznal bloško drsanje na plohcih. Kljub vsemu pa ga je bloško drsanje tako navdušilo, da je vse spravil v svoje debele bukve.
Tako piše o »nekem redkem izumu, kakršnega ni videl še v nobeni deželi. Z njim se spuščajo pozimi, ko leže sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, ki sta spredaj ukrivljeni in navzgor zavihani.
Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah, to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo.
Reže jo tako urno navzdol, da presega skoraj vsako domišljijo. Vsak trenutek se utegne izogniti vsemu, kar mu je nasproti, bodi že drevo ali skala, bodi kaj drugega. Zakaj kjerkoli mu stoji kaka ovira na poti, povsod je kos svoj smuk po kačje kljukati in vijugati. Če pa je pot povsem prosta, ne zarasla in brez opotike se drevi lepo naravnost.«
Bloke so zibelka smučanja v Srednji Evropi
Bločani pa niso smučali samo za zabavo, ampak tudi zavoljo potreb. Bločan se je zavoljo visokega snega odpravil tudi v mlin, otovorjen z vrečo žita, kasneje še s suho robo na tržišče v dolino. Pa ne samo to. Začele so mu služiti tudi ob nedeljah za odhod v cerkev. Valvasor je uporabil izraz »drsali«. Izraz je izviren, saj pravi: »drsali so vsi, tako moški, ženske in otroci«.
V razmislek
Lahko si le zamislimo, kako težko je bilo človeku pred davnimi stoletji, ko je poskušal razumeti razne pojave in tegobe časa. Marsikatero uganko je razrešil preprosto in igrivo. Postavil si je svoja pravila, svoj svet, v katerem je bilo dovolj prostora za bitja, ki so se rojevala iz radovednosti, vsakdanjih skrbi in radosti.
Še danes, ko lahko marsikaj razumemo in znanstveno doženemo, ostaja cel kup ugank in dvomov o skrivnostnih poteh kraških voda,
o podzemeljskih jamah in skritih kotičkih širnih gozdov.
Marsikdaj se zato nehote zatopimo v sanjarjenje. Od tu pa ni daleč do bujne domišljije, v kateri pa je prostor tudi za pravljice.
Pravljice pa bodo še dolgo živele in burile domišljijo malih in velikih otrok. Kajti pravljica, je lahko tudi resnična.
…
Objavil vkljucitev 
Objavil vkljucitev 
Objavil vkljucitev 
